Sodba III Ips 128/2006

Jedro

Davčni postopek inšpiciranja, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka plačala premalo davka za leti 1994 in 1995 je tekel 58 mesecev namesto 4 mesece, kot je predvideno po ZUP. V tem času so se natekle zamudne obresti, ki so več kot dvakrat presegle glavnico. Znesek, če zamudne obresti presegajo znesek zamudnih obresti, ki bi natekle v 4 mesecih, tožeča stranka uveljavlja kot škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja upravnih organov.

V primeru kakršen je ta, ko je med postopkom prišlo do spremembe zakona, ki je bil podlaga za določitev zamudnih obresti, je upravni spor edina pot, ki jo ima stranka na voljo, da doseže spremembo odločitve. Tožeča stranka pa poskuša po poti pravdnega postopka, pod preobleko odškodnine, doseči praktično enak rezultat kakor s spremembo upravne odločbe v obrestnem delu. Ne nazadnje, šele po končanem upravnem sporu bo sploh mogoče ugotoviti, ali je tožeči stranki nastala kakšna škoda ali ne.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 3.954.031,44 EUR (prej 947.544.095,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.03.2001 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 4.590,74 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Tožeča stranka je v tožbi z dne 30.03.2001 zahtevala plačilo odškodnine v višini 947.544.095,00 SIT s pp. Davčni postopek inšpiciranja, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka plačala premalo davka za leti 1994 in 1995 je namreč tekel 58 mesecev namesto 4 mesece, kot je predvideno po ZUP. V tem času so se natekle zamudne obresti, ki so več kot dvakrat presegle glavnico. Znesek, kolikor zamudne obresti presegajo znesek zamudnih obresti, ki bi natekle v 4 mesecih, tožeča stranka uveljavlja kot škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja upravnih organov.

2. O zadevi je prvostopenjsko sodišče odločalo dvakrat, in sicer je v prvem sojenju zahtevek tožeče stranke zavrnilo, višje sodišče je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo do ene polovice, ker je ugotovilo deljeno odgovornost v razmerju 50:50, kar je utemeljilo s tem, da tožeča stranka tekom upravnega postopka ni izkoristila vseh pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo, npr. pritožbe in tožbe zaradi molka organa. Višje sodišče je sodbo spremenilo, tako da je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo.

Relevantno dejansko stanje 3. V postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov je davčni organ z zapisnikom z dne 21.02.1996 ugotovil, da je bil premalo plačan davek za leti 1994 in 1995 v višini 495.503.063,90 SIT. Prvostopenjska odločba, s katero je bilo naloženo plačilo davka v navedeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.02.1996 dalje, je bila izdana dne 24.09.1996. Odločba je postala dokončna dne 02.03.2001. Zakonske zamudne obresti od 01.07.1996 do 02.03.2001 znašajo vtoževanih 947.544.095,00 SIT.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. Revizijo je vložila tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Revizijske navedbe so večinoma ponovitev navedb tožene stranke iz dosedanjega postopka:• ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, ker je šlo zgolj za prekoračitev instrukcijskega roka; • postopek je bil izredno zapleten, kar izhaja iz priloženih zapisnikov, do česar pa se sodišče ni opredelilo; • tožeča stranka ni izkoristila pravnih sredstev v primeru molka organa, niti ni podala kakršnekoli zahteve za pospešitev postopka; • stališče ES za človekove pravice je, da so pravna sredstva po ZUP in ZUS učinkovita, v primeru, če jih pritožnik ne izkoristi, nima pravice do odškodnine; • sodišče ni ugotovilo vrste krivde tožene stranke;• v sodbi ni razlogov o tem, da je bila kršena skrbnost dobrega strokovnjaka; • odločba Ustavnega sodišča št. U-I-356/02: skladno z navedeno odločbo bo o vračilu zamudnih obresti odločeno v postopku, ki je v teku pred Vrhovnim sodiščem; neutemeljeno plačane zamudne obresti bodo tako vrnjene na podlagi drugega pravnega temelja; • glede vzročne zveze: tožena stranka bi lahko zmanjšala svojo obveznost iz naslova zamudnih obresti, če bi plačala davek pred izvršljivostjo odločbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da očitane kršitve niso podane in Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev revizije.

Razlogi za ugoditev reviziji 5. Tožeči stranki je bilo v davčnem postopku naloženo plačilo zaostalega davka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podlago za določitev zamudnih obresti je urejal takrat veljavni Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami - v nadaljevanju ZDavP, člen 100), skladno s katerim je bilo tudi odločeno v upravnem postopku. V kolikor tožeča stranka dvomi v pravilnost in zakonitost tako naloženih zamudnih obresti, ima za to na voljo ustrezna pravna sredstva. Dokončno upravno odločbo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

6. ZDavP, na podlagi katerega so bile v konkretnem primeru tožeči stranki naložene zamudne obresti, je bil kasneje razveljavljen (sprejet je bil nov Zakon o davčnem postopku-1, Uradni list RS, št. 54/2004 s spremembami - v nadaljevanju ZDavP-1). Ustavno sodišče pa je ugotovilo neskladnost prejšnjega ZDavP z Ustavo (ustavna odločba št. U-I-356/02, z dne 23.09.2004). Glede na navedeno odločbo zamudne obresti ne morejo začeti teči pred dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ustavno sodišče je pri tem tudi navedlo, v katerih primerih je ugotovljeno neskladnost še mogoče upoštevati (v vseh primerih, v katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, kamor sodi tudi konkretni primer). Tožeča stranka je tako pridobila možnost zahtevati vrnitev morebiti neutemeljeno plačanih zamudnih obresti, vendar na povsem drugi pravni podlagi - na temelju neupravičene obogatitve. Takšno spremembo pa ima možnost doseči v upravnem sporu, ki je glede na navedbe strank tudi v teku, in ne v odškodninski pravdi.

7. V primeru kakršen je ta, ko je med postopkom prišlo do spremembe zakona, ki je bil podlaga za določitev zamudnih obresti, je upravni spor edina pot, ki jo ima stranka na voljo, da doseže spremembo odločitve. Tožeča stranka pa poskuša po poti pravdnega postopka, pod preobleko odškodnine, doseči praktično enak rezultat kakor s spremembo upravne odločbe v obrestnem delu.

8. Ne nazadnje, šele po končanem upravnem sporu bo sploh mogoče ugotoviti, ali je tožeči stranki nastala kakšna škoda ali ne.

9. Odškodninski zahtevek tožeče stranke je glede na obrazloženo, ob pravilni uporabi materialnega prava, neutemeljen. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP).

10. Ker je sodišče ugodilo reviziji iz navedenih razlogov, se z drugimi zatrjevanimi kršitvami procesnega in materialnega prava ni ukvarjalo.

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti potrebne stroške pravdnega postopka. Višino pravdnih stroškov tožene stranke je sodišče določilo na podlagi priglašenih stroškov v skladu z Odvetniško tarifo, in sicer: 3000 točk za odgovor na tožbo, 3000 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 1500 točk za drugi narok za glavno obravnavo, 2500 točk za pritožbo ter 0,74 EUR poštnih stroškov. Stroške revizije je tožena stranka priglasila prepozno, zato jih sodišče skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZPP ni upoštevalo. Skupni stroški tožene stranke tako znašajo 4.590,74 EUR.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014