Sodba III Ips 90/2005

Jedro

Določba prvega odstavka 443. člena ZOR je (pretežno) dispozitivne narave. Ker (kolikor) smeta prosto dogovoriti odstopničino odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve, smeta pogodbenici pogodbe o odstopu terjatev dogovoriti tudi časovne in vsebinske modalitete te odgovornosti. Odgovornost za izterljivost je odprt pravni pojem, ki pa ga ob odsotnosti določnega dogovora ni mogoče razumeti, kot to terja revidentka, v njegovem najbolj skrajnem pomenu, da bi bila odstopnikova odgovornost v zagotovilu, da bo dolžnik tudi pravilno izpolnil. Strožja pogodbena zaveza ni bila ugotovljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revidentka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je (z uvodoma navedeno sodbo) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 17.280.000,00 SIT s pripadki in povrne pravdne stroške. S tožbo terjana dajatev naj bi tožeči stranki pripadala zato, ker ji je tožena stranka denarno terjatev v navedenem znesku odstopila, dolžnica odstopljene terjatve (v nadaljevanju: dolžnica) pa naj bi bila pozneje ostala brez premoženja.

(2) Iz sodbe sodišča prve stopnje kaže povzeti, da za pravdni stranki ni sporno, da sta dne 2.11.2000 sklenili pogodbo o odstopu terjatve (v nadaljevanju: Pogodbo), po kateri je bila tožeča stranka prevzemnica, tožena stranka pa odstopnica terjatve v višini 17.280.000,00 SIT; ter da je sodišče samo ugotovilo, da po določbi 3. člena Pogodbe tožena stranka jamči za obstoj in izterljivost navedene terjatve na dan odstopa.

(3) Sodišče druge stopnje je (zgoraj navedeno) vsebino 3. člena Pogodbe skupaj z (lastno) ugotovitvijo o vsebini 4. člena Pogodbe, da je del odstopljene terjatve zapadel šele po sklenitvi Pogodbe (1.500.000,00 SIT dne 20.11.2000 in 11.780.000,00 SIT dne 10.1.2001), tolmačilo tako, da se je tožena stranka kot odstopnica zavezala jamčiti za (objektivno) izterljivost odstopljene terjatve ob odstopu, glede njenih nezapadlih delov pa ob njihovi zapadlosti (dne 20.11.2000 in dne 10.1.2001). Pritožbo tožeče stranke je (z uvodoma navedeno sodbo) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni niti trdila, da bi v času odstopa in v času kasnejše zapadlosti navedenih obrokov dolžnica ne imela sredstev za izpolnitev odstopljene terjatve.

(4) Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo, v kateri izrecno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga (po smislu), da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, njenemu tožbenemu zahtevku ugodi in izreče ustrezno stroškovno posledico, sicer pa naj napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(5) Nastali spor bi bilo treba po mnenju revidentke presojati po določbah 442. in 443. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišči nižjih stopenj naj bi zmotno razlagali materialno pravo s svojim stališčem, da se odgovornost tožene stranke za izterljivost odstopljene terjatve presoja le v trenutku odstopa, kajti ZOR jamstva za izterljivost odstopljene terjatve časovno ne omejuje, pogodbenici pa naj bi takšnega namena tudi ne imeli. Njun namen naj bi bil zagotovo ta, da odgovornost traja časovno neomejeno (do dokončnega poplačila), odgovornost v trenutku odstopa pa naj bi bila nesmiselna. Revidentka nadalje sodišču prve stopnje (po razumevanju revizijskega sodišča) očita, da je vso svojo argumentacijo oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka ni pravočasno predlagala izvršbe, čeprav naj bi bilo to spričo dolgotrajnosti sodnih postopkov in (grozečega) začetka stečajnega postopka nad dolžnico nesmotrno. Revidentka še trdi, da odstopljena terjatev ni bila plačana niti ni prenehala na drug zakonsko določen način. Nobeno od sodišč naj se tudi ne bi opredelilo do dokazov tožeče stranke glede njenega vestnega prizadevanja za mirno rešitev spora z dolžnico in glede domnevnega zavlačevanja s plačilom slednje.

Revizija ni utemeljena.

(6) Povzeti očitek, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do predlaganih dokazov tožeče stranke, v bistvu meri na procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, a ne utemeljuje revizijskega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, ker dejstva iz razmerja tožeče stranke in dolžnice glede (ne)izpolnjevanja odstopljene terjatve za predloženi spor niso pravno odločilna. Povzeti očitek, namenjen sodišču prve stopnje, pa ne utemeljuje izrecno uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kajti napadena argumentacija sodišča prve stopnje, kot je bilo povzeto zgoraj in bo poudarjeno v nadaljevanju, ni tudi nosilna argumentacija izpodbijane sodbe (sodišča druge stopnje).

(7) Določbe (v času sklepanja Pogodbe veljavnega) ZOR v predloženi zadevi niso pomembne drugače kot v tem pogledu, da je določba prvega odstavka 443. člena ZOR (pretežno) dispozitivne narave (kogentna je le, kolikor se jamstvo odstopnika omejuje do višine prejetega). Ker (kolikor) smeta prosto dogovoriti odstopničino odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve, smeta pogodbenici pogodbe o odstopu terjatev dogovoriti tudi časovne in (pretežno tudi) vsebinske modalitete te odgovornosti. Odgovornost za izterljivost je odprt pravni pojem, ki pa ga ob odsotnosti določnega dogovora ni mogoče razumeti, kot to terja revidentka, v njegovem najbolj skrajnem pomenu, da bi bila odstopnikova odgovornost v zagotovilu, da bo dolžnik tudi pravilno izpolnil. Revizijsko sodišče se zato strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se obseg s Pogodbo dogovorjene odgovornosti tožene stranke ne more raztezati preko zagotavljanja stanja pri dolžniku, ki objektivno omogoča izpolnitev, kajti strožja pogodbena zaveza ni bila ugotovljena.

(8) Ne glede na to, ali je pravilnejše tolmačenje, da je tožena stranka zgoraj opredeljeno izterljivost po Pogodbi zagotavljala le na dan odstopa (2.11.2000), kot je menilo sodišče prve stopnje, ali tudi še pozneje (dne 20.11.2000 in dne 10.1.2001), kot je menilo sodišče druge stopnje, glavna revizijska teza tožeče stranke o časovno in vsebinsko neomejenem jamstvu tožene stranke v ugotovljenem pogodbenem materialnem pravu v nobenem primeru nima opore. S sklicevanjem na drugačen namen in nasproten dogovor pravdnih strank pa revidentka nedopustno oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju (370. člena ZPP).

(9) Za izpodbijano sodbo je materialnopravno odločilna le pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni trdila, da bi v času odstopa (in v času kasnejše zapadlosti navedenih obrokov) dolžnica ne imela sredstev za izpolnitev odstopljene terjatve. Šele takšne navedbe bi bile namreč glede na ugotovljeno vsebino Pogodbe zmožne utemeljiti tožbeni zahtevek. Zato je pravilna tudi izpodbijana odločitev, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen pravilno zavrnjen. Ker se tako uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker Vrhovno sodišče tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

(10) Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora stroške, ki jih je zanjo priglasila, kriti sama.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 39/2003
• Sklep II DoR 351/2013
• VSL sodba in sklep I Cpg 1571/2014