Sklep III Ips 133/2005

Jedro

Zgolj dejstvo, da se je nad toženo stranko med pravdo začel stečajni postopek, še ne pomeni, da gre v konkretni zadevi za spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom, za katerega v skladu s 6. točko 483. člena ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Za takšen spor bi šlo, če bi spor izviral iz stečajnopravnega razmerja oziroma če bi bil stečaj eden od objektivnih elementov abstraktnega dejanskega stanu ustrezne pravne norme. Prijava terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko in ugotavljanje s strani stečajnega upravitelja prerekane terjatve v pravdnem postopku sta bili namreč le zakonski posledici začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, zoper katero je tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka vložila tožbo na plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu, ki se obravnava po splošnih pravilih pravdnega postopka.

Izrek

1. Revizija se z a v r n e.

2. Revidentka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

(1) Tožeča stranka je s tožbo z dne 29. 9. 1999 od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za poškodbo pri delu z dne 3. 3. 1999 v znesku 2,040.000,00 SIT. Okrožno sodišče v Mariboru (sodišče prve stopnje) je s sklepom in sodbo z dne 8. 1. 2002, opr. št. I Pg 160/2000-30, dopustilo intervencijo Z. d.d. M. na strani tožene stranke (I. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke, nad katero se je s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 5. 11. 1999, opr. št. St 63/99, začel stečajni postopek, v višini 1,090.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2002 do plačila (II.1. točka izreka), medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (II.3. točka izreka); ter toženi stranki naložilo povrnitev 125.413,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2002 do plačila (II.2. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) je s sodbo z dne 1. 4. 2004, opr. št. Cpg 178/2002-3, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in (v izpodbijanem zavrnilnem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka), s tem, da je tožena (pravilno: tožeča) stranka sama krila pritožbene stroške (drugi odstavek izreka).

(3) Tožeča stranka je dne 14. 4. 2004 vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, ki pa jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 4. 2004, opr. št. I Pg 160/2000-38, kot nedovoljeno zavrglo. Vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki jo je v reviziji navedla tožeča stranka (950.000,00 SIT), namreč ni presegla vrednosti 5,000.000,00 SIT iz 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

(4) Tožeča stranka je naknadno (dne 16. 4. 2004) dopolnila revizijo, tako da je kot vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe navedla 1,059.548,00 SIT (v reviziji naj bi bila namreč vrednost spornega predmeta navedena "zmotno"), vendar pa sodišče prve stopnje dopolnitve revizije ni upoštevalo, ker je o reviziji že odločilo (in jo zavrglo).

(5) Tožeča stranka je dne 21. 4. 2004 vložila pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrženju revizije, ki pa jo je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 23. 6. 2005, opr. št. I Cpg 193/2004-3, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek izreka), s tem, da je tožeča stranka sama krila pritožbene stroške (drugi odstavek izreka).

(6) Sodišče druge stopnje je (pravilno, vendar neobrazloženo) razlogovalo, da v obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, da pa vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki jo je v reviziji navedla tožeča stranka (950.000,00 SIT), ne presega niti vrednosti 1,000.000,00 SIT iz (drugega odstavka) 367. člena ZPP. Poleg tega pa iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bil stečajni postopek nad toženo stranko zaključen s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 23. 9. 2004, opr. št. St 63/99, ki je postal pravnomočen dne 5. 10. 2004, in da je tožena stranka z dnem vpisa tega sklepa v sodni register, to je dne 8. 10. 2004, prenehala na podlagi drugega odstavka 171. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Zaradi neobstoja tožene stranke pa tožeča stranka nima več pravnega interesa za revizijo.

(7) Tožeča stranka je proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže, v skladu s tretjim odstavkom 384. člena ZPP vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP. Predlagala je, da se izpodbijana sklepa nižjih sodišč spremenita tako, da se vložena revizija obravnava kot dopustna. Pri je priglasila revizijske stroške.

(8) Revizija je bila v skladu s četrtim odstavkom 384. člena in prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

(9) Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, mora izkazati pravni interes. Kot verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tako mora biti pravni interes izkazan tudi za vložitev revizije. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, saj mora biti tudi pravni interes podan ves čas postopka (ne samo ob vložitvi revizije, temveč tudi ob odločanju o njej).

(10) Po podatkih sodnega registra (tudi iz računalniške baze) je bila tožena stranka kot stečajna dolžnica zaradi zaključka stečajnega postopka izbrisana iz sodnega registra. Zato morebitna ugoditev reviziji in posledična razveljavitev izpodbijanih sklepov nižjih sodišč ne bi v ničemer vplivala na izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke.

(11) Glede na neobstoj tožene stranke tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za revizijo, ne glede na to, da je imela tožena stranka svojo odgovornost v času škodnega dogodka zavarovano pri stranski intervenientki. Ker (izbrisana) stečajna dolžnica nima pravne naslednice, se namreč postopek, ki je v skladu s 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP prekinjen zaradi prenehanja njenega obstoja, nikoli ne bi mogel nadaljevati, vložena revizija pa se nikoli ne bi mogla obravnavati.

(12) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe tožeče stranke, ki so bile pomembne za odločitev. K svojim razlogom (zaradi jasne razmejitve med pravdno zadevo in gospodarskim sporom) dodaja naslednje: Zgolj dejstvo, da se je nad toženo stranko med pravdo začel stečajni postopek, še ne pomeni, da gre v konkretni zadevi za spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom, za katerega v skladu s 6. točko 483. člena ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Za takšen spor bi šlo, če bi spor izviral iz stečajnopravnega razmerja oziroma če bi bil stečaj eden od objektivnih elementov abstraktnega dejanskega stanu ustrezne pravne norme. Prijava terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko in ugotavljanje s strani stečajnega upravitelja prerekane terjatve v pravdnem postopku sta bili namreč le zakonski posledici začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, zoper katero je tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka vložila tožbo na plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu, ki se obravnava po splošnih pravilih pravdnega postopka.

(13) Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo nepravilne uporabe materialnega prava, je revizijo v skladu s četrtim odstavkom 384. člena in 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka), kar je sicer tudi v skladu z uveljavljeno sodno prakso (glej na primer sklep naslovnega sodišča z dne 24. 4. 2007, opr. št. III Ips 34/2007). (14) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije revizijske stroške (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

05.09.2022

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 27/2021
• VSRS Sklep III R 11/2022
• VSL Sklep Rg 104/2023