Sodba III Ips 46/2006

Jedro

Določbe prvega odstavka 45. člena ZSZ ni mogoče razumeti tako, da bi kot ius cogens prepovedovala sklenitev pogodbe o odmeri sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča, razen če bi bila pogodba sklenjena v nasprotju z javnim interesom, česar pa v tej zadevi nihče ne trdi.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Prva toženka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Tožeča stranka je trdila, da je s prvo toženko sklenila pogodbo o plačilu komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pogodba), po kateri bi ji prva toženka morala plačati komunalni prispevek za gradnjo porodnišnice v I. Valorizirana vrednost s pogodbo dogovorjenega prispevka je znašala 137.752.804,85 SIT. Ker ga prva toženka ni plačala, zahteva tožeča stranka njegovo plačilo s tožbo.

3. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v znesku 5.484.991,51 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa ga je zavrnilo. Zoper sodbo sta se pritožili tožnica in prva toženka. Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožbo prve toženke in potrdilo z njo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. S sklepom pa je pritožbi tožnice ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo in mu v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je prva toženka vložila revizijo "iz razloga napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb ZPP in kršitve ustavne pravice do sodnega varstva". Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbi prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Bistvena trditev revizije je, da je Pogodba nična in sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker tega nista ugotovili. Pritožbeno sodišče se po mnenju prve toženke o tem vprašanju ni zadosti jasno in argumentirano opredelilo, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prvi toženki pa onemogočilo uveljavitev pravice do sodnega varstva.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Za odločitev o reviziji je v tej zadevi odločilen odgovor na vprašanje, ali je Pogodba nična ali ne. Če je pogodba veljavna, potem ni bistveno, ali je pritožbeno sodišče dovolj obširno in natančno obrazložilo svoje stališče do tega vprašanja, materialno pravo pa je pravilno uporabilo.

8. V času, ko je bila sklenjena Pogodba, je plačilo sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča urejal Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Ur. l. SRS 18/84 in 33/89 ter Ur. l. RS 24/92 - odločba Ustavnega sodišča). Ta je v prvem odstavku 45. člena predpisoval, da sorazmerni del teh stroškov odmeri investitorju na njegovo zahtevo organ, pristojen za izdajo lokacijskega dovoljenja. Revizijsko sodišče je prepričano, da to pomeni, da je bila s tem temu organu samo dana pristojnost, da na zahtevo investitorja izda odločbo o odmeri sorazmernega dela prispevka. Prepričano pa je tudi, da s tem še ni bilo prepovedano, da bi pristojni organ z investitorjem sklenil pogodbo, s katero bi se dogovorila o višini in načinu plačila sorazmernega dela prispevka. Očitno je, da je določba prvega odstavka 45. člena ZSZ predpisovala izdajo odločbe o odmeri sorazmernega dela prispevka zato, da ima pristojni organ v primeru neplačila v rokah izvršilni naslov in da torej lažje in hitreje pride do plačila tega prispevka. Določba torej varuje javni interes. To pomeni, da bi bila lahko sklenitev pogodbe o odmeri sorazmernega dela prispevka prepovedana kvečjemu organu, pristojnemu za odmero. Taka pogodba sama po sebi že zato ne bi mogla biti nična (drugi odstavek 103. člena ZOR). Vendar pa po oceni revizijskega sodišča tudi za pristojni organ sklenitev pogodbe ni bila prepovedana, razen v kolikor bi bila pogodba sklenjena v nasprotju z javnim interesom. Tega pa v tej zadevi nihče ne trdi. Določbe prvega odstavka 45. člena ZSZ po oceni revizijskega sodišča torej ni mogoče razumeti tako, da bi kot ius cogens prepovedovala sklenitev pogodbe o odmeri sorazmernega dela prispevka; s tem, ko je dala upravnemu organu pristojnost, da o odmeri izda odločbo, mu še ni prepovedala, da se o sorazmernem delu prispevka dogovori z investitorjem s pogodbo.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je na podlagi določbe 378. člena neutemeljeno revizijo zavrnilo.

10. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da prva toženka sama krije svoje stroške postopka z revizijo, ker z njo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 231/2006
• sodba I U 1518/2013
• UPRS Sodba I U 1921/2019-14