Sklep III Ips 56/2006

Jedro

Izgradnja odlagališča komunalnih odpadkov spada v komunalno dejavnost tožeče stranke; to torej ni dejavnost, ki bi jo tožeča stranka izvajala na trgu, ampak mora biti njeno izvajanje zagotovljeno v javnem interesu. Terjatev iz pogodbe o sofinanciranju izgradnje odlagališča zato ne zastara v triletnem zastaralnem roku iz 374. člena ZOR.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena v novo sojenje, bo revizijsko sodišče v nadaljevanju obravnavalo samo odločitev o tožbenem zahtevku.

3. Tožeča stranka je trdila, da se je Sklad stavbnih zemljišč, Ljubljana s pogodbo o sofinanciranju nadaljnje izgradnje odlagališča komunalnih odpadkov B., etapa 1994 (v nadaljevanju Pogodba) z dne 27.12.1994 zavezal, da bo za izgradnjo odlagališča odpadkov B. v letu 1994 prispeval 110.000.000,00 SIT. Plačal je 10.000.000,00 SIT, plačilo preostanka (skupaj z zamudnimi obrestmi na dan vložitve tožbe 253.600.405,20 SIT) pa zahteva tožeča stranka s tožbo.

4. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zoper sodbo sta se pritožili prva in osma toženka. Pritožbeno sodišče je njunima pritožbama ugodilo in z njima izpodbijano sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti toženi stranki v celoti zavrnilo. Ocenilo je namreč, da je Pogodba v prometu blaga in storitev, zato je terjatev, uveljavljana na njeni podlagi, po določbi 374. člena ZOR zastarala v treh letih od zapadlosti zadnjega obroka plačila.

5. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo "iz revizijskih razlogov po 2. in 3. točki 370. člena ZPP", uveljavlja pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, storjeno v pritožbenem postopku. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbo prve in osme toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena toženkam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

7. Revizija je utemeljena.

8. Za odločitev o reviziji je v tej zadevi odločilen odgovor na vprašanje, ali je Pogodba res pogodba v prometu blaga in storitev ali ne. Če gre za tako pogodbo, potem je o zastaranju terjatve odločeno pravilno, če ne, pa je treba upoštevati splošni zastaralni rok pet let in terjatev ob vložitvi tožbe še ni bila zastarana.

9. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi (in se nanje sklicuje), iz katerih je sodišče prve stopnje ocenilo, da Pogodba ni pogodba v prometu blaga in storitev (glej obrazložitev sodbe prve stopnje na strani 7). Odločilno za opredelitev pravne narave Pogodbe je po oceni revizijskega sodišča to, da je odlagališče komunalnih odpadkov bistveno za izvajanje komunalne dejavnosti tožeče stranke in da njegova izgradnja in urejanje pomeni nujni pogoj za izvajanje dejavnosti tožeče stranke kot dejavnosti javne službe, ki jo tožeča stranka opravlja v javnem interesu. Izgradnja odlagališča zato spada v komunalno dejavnost tožeče stranke; zato to ni dejavnost, ki bi jo tožeča stranka izvajala na trgu, ampak mora biti njeno izvajanje zagotovljeno v javnem interesu. Označba tožeče stranke kot izvajalca del izgradnje odlagališča in Mestne občine ... kot investitorja v 1. členu Pogodbe ne more sama po sebi že pomeniti, da je Pogodba navadna gradbena pogodba, torej pogodbe v prometu blaga in storitev. Končno v tej zadevi niti ne gre za spor med "investitorjem" in "izvajalcem", saj so toženke tožene kot univerzalne pravne naslednice Sklada stavbnih zemljišč, ..., ki niti po definiciji iz 1. člena Pogodbe ni stranka gradbene pogodbe, tudi če bi jo opredelili tako.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno presodilo naravo Pogodbe in zato zmotno uporabilo določbo 374. člena ZOR o triletnem zastaralnem roku. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi prve in osme toženke v ostalem delu nista izčrpani, zaradi česar je moralo revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo pritožbenega sodišča razveljaviti in mu vrniti zadevo v novo sojenje. Ker je bilo treba reviziji ugoditi že iz navedenega razloga, se revizijsko sodišče z ostalimi revizijskimi razlogi ni ukvarjalo.

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 128/2007
• Sodba III Ips 104/2001
• VDSS Sodba Pdp 98/2021