Sklep III Ips 143/2005

Jedro

Sodišče prve stopnje je s prezrtjem ugovora, ki bi, v kolikor je utemeljen, pripeljal do zavrnitve spornega zahtevka, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravilnosti njegove odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč zaradi odsotnosti razlogov o ugovoru plačila ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje te kršitve ni prepoznalo, hkrati pa je na odločilne pritožbene navedbe tožene stranke pomanjkljivo odgovorilo. S tem je tudi samo storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede odločitve o zahtevku za plačilo glavnice v višini 52.642,57 EUR (prej 12,615.264,79 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.1995 in za plačilo izvršilnih stroškov v višini 487,54 EUR (prej 116.832,94 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 1996) razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kot izvajalec gradbenih del od tožene stranke kot naročnika zahtevala plačilo 48,951.427,00 SIT (sedaj 204.270,69 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je o zadevi sodilo dvakrat. V prvem sojenju je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 30,588.222,21 SIT (sedaj 127.642,39 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker si je tožena stranka ta znesek upravičeno zadržala kot dogovorjeno pogodbeno kazen. V drugem sojenju pa je bil zavrnjen še zahtevek za plačilo 5,747.940,00 SIT (sedaj 23.985,73 EUR), ker si je tožena stranka ta znesek upravičeno zadržala iz naslova obresti od neizkoriščenega avansa za čas izvajalčeve zamude.

2. V revizijskem postopku je sedaj sporna odločitev o preostalem delu zahtevka, to je zahtevku za plačilo 12,615.264,79 SIT (sedaj 52.642,57 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 1995. Sodišče druge stopnje se je (v novem sojenju) strinjalo s sodiščem prve stopnje, da je ta del zahtevka utemeljen. Zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je to razsodilo, da kondemnatorni del sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini 12,615.264,79 SIT (sedaj 52.642,57 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov izvršilnega postopka v višini 116.832,94 SIT (sedaj 487,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ostane v veljavi.

3. Tožena stranka v reviziji sodiščema nižjih stopenj (sodišču druge stopnje izrecno, sodišču prve stopnje pa po vsebini) očita, da sta storili absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje se namreč ni opredelilo do (nesporne) okoliščine, da je vtoževani znesek že plačan, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je hkrati v nasprotju s podatki v spisu, ki izkazujejo, da je bil sporni del zneska plačan. Tožena stranka Vrhovnemu sodišču primarno predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi tudi v preostalem delu razveljavi ter da tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka. Podrejeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz spisa res izhaja, da je tožena stranka svojemu prvotnemu ugovoru, da si je celoten vtoževan znesek 48,951.427,00 SIT (sedaj 204.270,69 EUR) pridržala kot pogodbeno kazen, tekom postopka dodala še druge. Tako je med drugim navedla, da je zahtevek za plačilo 12,615.265,50 SIT (sedaj 52.642,57 EUR), ki je sporen v tem postopku, že plačan. Trdila je, da znesek 3,133.811,00 SIT (sedaj 13.077,16 EUR) predstavlja neizkoriščen avans in da je 12. 12. 1995 tožeči stranki nakazala 9,481.454,50 SIT (sedaj 39.565,41 EUR). V potrditev teh navedb se je sklicevala na žig na prvi strani končne situacije (priloga B8 v spisu) in na žig na zadnji strani končne situacije (priloga B7 v spisu).

7. Sodišče prve stopnje se do ugovorov plačila sploh ni opredelilo. Tožena stranka ju je v prvem sojenju sicer res podala šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ko je bila glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov omejena z določbo 496.a člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/1977 (36/1977, 14/1988 - popr.), 6/1980 (20/1980 - popr.), 36/1980, 43/1982 (72/1982 - popr.), 69/1982, 58/1984, 74/1987, 57/1989, 20/1990, 27/1990, RS, št. 19/1994-ZS, 19/1994), vendar ju je potem ponovila v svoji prvi pripravljalni vlogi v novem sojenju (listovna številka spisa 104), ki jo je vložila 11. 10. 2002. Takrat veljavna določba drugega odstavka 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS, št. 26/1999), ki se je uporabljala po drugem odstavku 498. člena ZPP/99, ji je to dopuščala. Nova dejstva in nove dokaze bi lahko navajala oziroma predlagala do konca prvega naroka nove glavne obravnave. Omejitev, da smejo stranke v novem (ponovljenem) postopku navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predložiti v dosedanjem postopku, je šele kasneje (29. 11. 2002) uvedel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-A, Ur. l. RS, št. 96/2002).

8. Tožena stranka je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opozorila, da je sodišče prve stopnje njen ugovor plačila spregledalo (peti, šesti in sedmi odstavek na tretji strani pritožbe tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje). Čeprav je šlo za odločilne pritožbene navedbe, jih sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni v celoti presodilo. Navedlo je le, da tožena stranka ni izkazala, da plačila, ki jih uveljavlja, niso bila upoštevana pri končnem obračunu (in se pri tem sklicevalo na sporočila o obremenitvi, ki so priloga B6 v spisu), medtem ko žigov na sprednji in zadnji strani končne situacije, na katere je opozarjala tožena stranka v pritožbi, ni omenilo. Sodišče prve stopnje je s prezrtjem ugovora, ki bi, v kolikor je utemeljen, pripeljal do zavrnitve spornega zahtevka, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilnosti njegove odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč zaradi odsotnosti razlogov o ugovoru plačila ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje te kršitve ni prepoznalo, hkrati pa je na odločilne pritožbene navedbe tožene stranke pomanjkljivo odgovorilo. S tem je tudi samo storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). 11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 34/2004
• Sklep III Ips 89/2006
• Sodba III Ips 59/2003