<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 1/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:III.IPS.1.2005
Evidenčna številka:VS41048
Datum odločbe:18.09.2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sporna pogodbena določila - pogodbena volja strank - razlaga pogodbe - sočasnost izpolnitve - obrazloženost drugostopenjske odločbe

Jedro

Izpodbijanje dokazne ocene z revizijo ni dopustno.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe EUR (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na EUR, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je v sporu, ki se vodi zaradi plačila neporavnanega dela kupnine za poslovni prostor po kupoprodajni pogodbi z dne 31.12.1997, odločilo dvakrat. Ob prvem sojenju je toženo stranko zavezalo na plačilo 44.025,19 EUR (prej 10.550.197,25 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2001 dalje (1. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 1.075,21 EUR (prej 257.663,88 SIT s pripadki (2. točka izreka), zaradi delnega umika tožbe pa ustavilo postopek za 29.815,33 EUR (prej 7.144.994,00 SIT) s pripadki (3. točka izreka). Ob odločanju o pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 1. točki izreka zaradi napačne ugotovitve zapadlosti terjatve, višine obrestne mere zamudnih obresti in s tem povezane pravilnosti poračuna po 313. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju ZOR), in posledično temu tudi sklep o stroških (4. točka izreka), v ostalem delu pa je sodba postala pravnomočna.

3. V ponovljenem postopku je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek tako glede glavne terjatve zaradi poračuna po 313. členu ZOR, kot tudi v obrestnem delu: po delnem umiku tožbe je zato sodišče odločalo le še o plačilu 28.065,81 EUR (prej 6.725.690,30 SIT) z zamudnimi obrestmi v višini obresti za dolgoročne kredite pri Banki Koper d.d. od 4.12.2001 dalje. Tako postavljenemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje skoraj v celoti ugodilo. Zavrnilo je le zahtevek za plačilo 74,77 EUR (17.917,15 SIT) s pripadki. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka, glede umaknjenega dela tožbenega zahtevka pa je postopek ustavilo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del (drugi odstavek pritožbe z dne 12.11.2003) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Tako odločitev sodišča druge stopnje tožena stranka z revizijo izpodbija "iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP", saj sodišče druge stopnje ni "obrazložilo vseh pritožbenih ugovorov, zakaj ne zdržijo, če jih je že zavrnilo", ker so bile storjene bistvene kršitve postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije drugostopenjsko sodbo spremeni in tožbeni zahtevek "zavrže (ali zavrne)", le podrejeno pa naj se sodbi prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče drugostopenjsko odločbo izpodbijati le iz tistih razlogov, ki jih Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) določa v 370. členu in ob nadaljnji omejitvi iz 371. člena istega zakona. Obseg revizijskega preizkusa je tako veliko ožji od tistega, ki ga ZPP predvideva za preizkus odločb pred sodiščem druge stopnje. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko podlago, kot sta jo v sodbah ugotovili sodišči nižjih stopenj, uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) oziroma izpodbijanje dokazne ocene pa ni dopustno.

O revizijskem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka 9. Iz sicer obsežne, vendar na določenih mestih težje razumljive revizije, ki je skoraj v celoti dobeseden prepis pritožbe, je mogoče razbrati, da revident sodišču očita tri bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih revizijsko sodišče v nadaljevanju povzema in hkrati nanje tudi odgovarja.

10. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje naj bi bila storjena zaradi zavrnitve izvedbe dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v zvezi z izmerami poslovnega prostora, ob obrazložitvi, da je tožena stranka tako trditve kot dokaze navedla oziroma predložila šele v ponovljenem postopku. Odločitvi sodišč nižjih stopenj v tem delu sta pravilni. Res je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je kvadratura poslovnega prostora manjša, kot zatrjuje tožeča stranka in meri le 229 m2, a v svoji trditvi ni bila sklepčna - trditev je namreč zgolj navrgla in še to ob hkratni navedbi, da je sprejela obveznost plačila kupnine za 241 m2, in ne da bi zanjo predložila kak dokaz. Sodišči nižjih stopenj sta zato pravilno šteli, da 13.2.2003, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, predloženega dokaza (B13) in trditev v tej smeri, postavljenih šele v ponovljenem sojenju, ni bilo mogoče upoštevati (286. člen ZPP), pravilno pa sta tudi ocenili, da okoliščine iz drugega odstavka 286. člena ZPP niso bile izkazane.

11. Očitek o nezadostni obrazložitvi sodbe je mogoče obravnavati kot uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S prvim odstavkom 360. člena ZPP je določen obseg obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje. Sodišče je dolžno obravnavati le navedbe pritožbe, ki so bistvenega pomena in se o njih izreči. Standard obrazložitve drugostopenjske odločbe je torej drugačen od tistega, ki velja za prvostopenjske odločbe. Sodišče druge stopnje se zato ni bilo dolžno izreči o vsaki od posamičnih trditev iz obširne pritožbe, s katerimi je tožena stranka pretežno izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto dokazno oceno. Pristop sodišča, ki bi ob včasih kontradiktornih trditvah in dokaznih neusklajenostih analiziralo stavek za stavkom posamično in ločeno od celote, bi posebej v primerih, ko vloge oziroma navedbe strank ne ostajajo le v okvirih pravnega razmišljanja, kaj lahko pripeljal do napačnih sklepanj in v končni fazi tudi protislovnih zaključkov. Od sodišča se pričakuje, da opravi celostno analitično obravnavo gradiva in da je iz njega sposobno izluščiti bistvo pravnega problema ter se o njem izreči. Hkrati pa sodbi sodišč prve in druge stopnje vedno predstavljata logično celoto in zato podrobno argumentiranje tistih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, v odločbi le-tega ni potrebno. Revizijsko izpodbijana odločba sodišča druge stopnje je res skopa, a vsebuje bistvo materialnopravne presoje tožbenega zahtevka, in zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti.

12. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila storjena tudi zato, ker so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju in ker o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami, konkretno zapisnikom o primopredaji in kupoprodajni pogodbi. Iz teh listin naj bi izhajalo, da terjatev zapade v plačilo šele po sklenitvi aneksa. Vrhovno sodišče se je v številnih sodbah že izreklo o naravi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je le takrat, ko sodbe zaradi formalnih pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa sodba sodišča druge stopnje (niti sodba sodišča prve stopnje) nima. Nikakršnih nasprotij ni med tem, kar je o dolžnosti sklenitve aneksa navedeno v prodajni pogodbi oz. primopredajnem zapisniku in tem kar se o tej dolžnosti navaja v sodbah obeh sodišč. Poskus tožene stranke, da bi s sklicevanjem na tovrstno postopkovno kršitev uveljavila svoje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno oz. izpodbijala pravilno uporabo materialnega prava, zato ne more biti uspešen.

O zmotni uporabi materialnega prava 13. Tožeča stranka vtožuje dokončno plačilo kupnine po 31.12.1997 sklenjeni kupoprodajni pogodbi za poslovni prostor v novozgrajenem objektu v Portorožu. Tožena stranka plačilo zavrača prvenstveno zaradi stališča, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, poleg tega pa uveljavlja tudi ugovor nezapadlosti terjatve - tožeča stranka kljub pravilu o sočasnosti izpolnitve svoje obveznosti ni izpolnila v celoti in ji izročila predmeta pogodbe, kot sta ga stranki opredelili v pogodbi in točki II/7 primopredajnega zapisnika, prav tako pa še vedno ni sklenjen aneks v skladu s členom 3.2. pogodbe, s katerim bi bila ugotovljena dejanska kvadratura poslovnega prostora.

14. Dejanski okvir, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano in je pomemben za razumevanje spora, je naslednji:

I. Točka 3.2 pogodbe določa: 1. da bo poslovni prostor glede na projektno dokumentacijo zajemal:- strežni prostor ali lokal v izmeri 162,35 m2,- pomožne delovne prostore, prostore za proizvodnjo sladoleda in slaščic, garderobni in sanitarni prostor, shrambe in pisarno (v nadaljevanju pomožni delovni prostori) v izmeri 76,80 m2, 2. da bosta stranki dokončno, dejansko površino prostorov ugotovili ob zaključku del, 3. da bosta po ugotovljeni dejanski kvadraturi sklenili aneks k pogodbi.

Točka 3.3. pogodbe določa:- da ima kupec solastninsko pravico na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah v objektu in funkcionalnem zemljišču, v sorazmerju z velikostjo njegove etažne lastnine,- prostor pred poslovnim prostorom, ki je predmet pogodbe, se šteje za funkcionalno zemljišče, na katerem ima kupec v sorazmerju z velikostjo poslovnega prostora lastninsko pravico in se mu v tem deležu prizna izključna pravica uporabe in rabe le-tega in koriščenje v tržne namene; kupec ima pravico v dogovoru z drugimi etažnimi lastniki solastniški delež na funkcionalnem zemljišču spremeniti v etažno lastnino.

Po 4.2.3. točki bo na novo (dejansko) ugotovljena kvadratura poslovnega prostora, ki bo večja od kvadrature opredeljene v točki 3.2., obračunana po: * 5000 DEM /m2 za strežni prostor ali lokal, * 3000 DEM /m2 za pomožne delovne prostore.

II. Po zaključku del ugotovljene dejanske izmere poslovnega prostora (ki so revizijsko neizpodbojne) so naslednje: - strežni prostor ali lokal 176,90m2, torej 14,55 m2 več kot po pogodbi, - pomožni delovni prostori 64,51m2, torej 12,29 m2 manj kot po pogodbi, - skupno 241,41 m2 (v sodbi očitno samo zaradi zaokroževanja 241,40 m2).

III. S primopredajo, izvršeno 20.4.1998, je tožeča stranka poslovni prostor (zaprti del) in prostore, dele in naprave iz prve in druge alinee točke 3.3. pogodbe toženi stranki izročila v posest. V primopredajnem zapisniku sta se stranki med drugim dogovarjali tudi o odpravi napak na objektu in se sporazumeli o pomenu in velikosti funkcionalnega zemljišča, kot je bilo opredeljeno v točki 3.3. pogodbe.

Vprašanje obračuna razlik v kvadraturi poslovnega prostora 15. Med strankama je sporno plačilo dela kupnine za poslovni prostor, razhajanja med njima pa so posledica različnega tolmačenja člena pogodbe 4.2.3. Medtem ko tožena stranka trdi, da naj bi se po dokončnih izmerah poslovnega prostora po diferenciranih cenah ovrednotile le kvadrature, ki so večje od pogodbeno dogovorjenih, tožeča stranka stoji na stališču, da se morajo izmere vrednotiti (prav tako po diferenciranih cenah) ne glede na to, ali presegajo ali pa so morda manjše od pogodbeno dogovorjenih. Sodišče prve stopnje je zaradi razlage te pogodbene določbe izpeljalo obsežen dokazni postopek, v katerem je ugotavljalo skupen namen pogodbenikov. Rezultat dokazovanja je bila dokazna ocena, da sta stranki s pogodbo uredili tudi morebitno situacijo, ko bi bila končna kvadratura poslovnega prostora manjša od tiste, predvidene s projektom in zapisane v točki 3.2. pogodbe. Ker le-ta sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, revizijsko sodišče vanjo ni smelo posegati. Glede na tako razlago pogodbe je odločitev sodišč nižjih stopenj, da je tožena stranka dolžna plačati iz tega naslova vtoževani znesek, materialnopravno pravilna in je v skladu s temeljnima načeloma obligacijskega prava, načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev (15. člen ZOR). Tožena stranka bo tako plačala le tisto, kar je tudi dejansko prejela. Glede na navedeno tudi revizijske navedbe o samovoljnem spreminjanju predmeta pogodbe s strani tožeče stranke, o tem da bi moral pomožni prostor ostati "v isti velikosti kot dogovorjeno", o zmanjševanju oziroma povečevanju poslovnega prostora glede na premike steklene stene, s katerimi tožena stranka prav tako izpodbija dejansko stanje, ne potrebujejo odgovora.

16. Prvostopenjsko sodišče je višino še neplačane kupnine tako pravilno izračunalo ob upoštevanju razlike med dejanskimi izmerami (14,55 m2 večji strežni prostor in 12,30 m2 manjši pomožni prostor) kot sta jih ugotovili sodišče prve oz. druge stopnje za posamezno kategorijo prostora in upoštevanju zanju dogovorjenih diferenciranih cen (5000 DEM/m2 oziroma 3000 DEM/m2) in je v času izdaje prvostopenjske odločbe, ko euro kot denarna enota v Republiki Sloveniji še ni veljal, znašala 35.800 DEM v tolarski protivrednosti.

Vprašanje predmeta pogodbe in zapadlosti vtoževane terjatve 17. Tožena stranka načenja tudi vprašanje zapadlosti vtoževane terjatve, sklicujoč se na pravilo o sočasnosti izpolnitve. Trdi, da sta stranki v primopredajnem zapisniku z dne 30.5.1998 (točka 7/II) predmet pogodbe spremenili tako, da je tožena stranka pridobila v izključno last tudi tisti del pred zaprtim delom poslovnega prostora, ki sega od steklene stene do konca zunanjih stebrov. Ker tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila v celoti in ji, tako kot ostalim lastnikom poslovnih prostorov v objektu, na tem delu priznava le solastninsko pravico, obveznost dokončnega plačila kupnine še ni nastopila. Osnovno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti je, ali sta stranki pogodbo v delu, ki opredeljuje predmet pravnega posla, s primopredajnim zapisnikom res spremenili. Sodišči nižjih stopenj sta se postavili na stališče, da temu ni tako.

18. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede teksta, ki uvaja točko II. primopredajnega zapisnika, izhaja, da so med strankama do primopredaje prostora obstajala nerešena vprašanja, med drugim tudi glede obsega zemljišča pred zaprtim poslovnim prostorom ali kot je izrecno zapisano, glede pojma funkcionalno zemljišče, ki je bilo v točki 3.3. pogodbe opredeljeno kot "prostor pred poslovnim prostorom". Zapisa točke 7/II, ki je umeščena med Sporazumne rešitve, zato ni mogoče brati drugače, kot le v kontekstu uvodnega besedila. Očiten namen strank je bil ugotoviti, ali zemljišče pred stekleno steno (torej izven zaprtega prostora) obsega le tlakovani del do zunanjih stebrov ali tudi asfaltiran del (točka I/7). Podpisniki so se sporazumeli, da "sega poslovni prostor, ki ga izročitelj izroča prevzemniku v neposredno posest in last do konca zunanjih stebrov (do roba tlakovanega s keramiko), kar pomeni, da obsega poslovni prostor sam zaprt prostor ter prostor med zunanjo stekleno steno-fasado in zunanjimi stebri ... Če prevzemnik meni, da k poslovnemu prostoru pripada tudi druga površina ... (asfaltirana površina med poslovnim prostorom in pločnikom) lahko zahtevek uveljavlja le v pravdi." Dejstvo, da se tudi za del med stekleno steno in zunanjimi stebri uporablja pojem poslovni prostor, je zato še vedno treba razumeti v okviru, ki so ga začrtale podpisnice zapisnika same - razložiti kaj oziroma kolikšen je obseg funkcionalnega zemljišča in kaj poslovnemu prostoru (še) pripada ter kaj je tožeča stranka po pogodbi dolžna izročiti toženi stranki. Razlog za tako posplošeno uporabo enega izraza za dve nepremičnini različnih kategorij pa nakazuje sam uvodni tekst, saj sta v njem stranki zapisali, da funkcionalno zemljišče cit. "pomeni v bistvu predmet kupoprodajne pogodbe" - predmet pogodbe po točki 3.0. pa je poslovni prostor-kavarna slaščičarna, s skupnimi prostori, deli in napravami ter funkcionalnim zemljiščem. Ob taki uvodni opredelitvi funkcionalnega zemljišča sta ga tako stranki v nadaljevanju preprosto in posplošeno poimenovali kar poslovni prostor. Ko pa je temu tako, tožena stranka že glede na naravo funkcionalnega zemljišča na njem lahko pridobi le solastninsko pravico. V času sklenitve pogodbe in izvršitve primopredaje veljavni Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 do št. 69/2003) je namreč funkcionalno zemljišče opredeljeval kot tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stavbe in brez katerega ne more funkcionirati (9. člen) in na katerem imajo etažni lastniki le solastninsko pravico v sorazmerju z vrednostjo njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši (12. člen).

19. Tožena stranka si očitno napačno razlaga zapis drugega odstavka točke 3.3. pogodbe, ki pa je le izpeljava prvega odstavka in ne opredeljuje drugačnega obsega oziroma vsebine njene pravice, ki je kot solastnina opredeljena že v prvem odstavku te točke. Glede na uporabljeno in tudi sicer v pravnih dokumentih običajno sistematiko, drugi odstavek prvega dopolnjuje le v toliko, da opredeli, kaj je funkcionalno zemljišče.

20. Sodišči nižjih stopenj sta sicer zavzeli tudi načelno stališče, da s primopredajnim zapisnikom ni mogoče spreminjati pogodbe. Tako pravno naziranje je lahko generalno gledano vprašljivo, vendar pa glede na ugotovitev, da do spremembe pogodbe ni prišlo, za odločanje v konkretnem primeru niti ni pomembno.

21. Nenazadnje niti v aneksu, ki ga je pripravila tožena stranka že po podpisu primopredajnega zapisnika, niso vključena določila o spremenjenem predmetu pogodbe, a bi bilo to moč pričakovati, v kolikor je menila, da je prišlo do tako pomembne spremembe, kot je predmet pogodbe. Nasprotno, kot predmet prodajne pogodbe opredeljuje le poslovni prostor, ki se nahaja za stekleno steno.

22. Pogodba tako glede predmeta ni bila spremenjena. Zaradi tega tožena stranka ne more uspeti niti z revizijskim sklicevanjem na pravilo o sočasnosti izpolnitve. Poslovni prostor s funkcionalnim zemljiščem ji je bil izročen v posest takoj po podpisu primopredajnega zapisnika. V njeno (so)last pa bo lahko prešel šele, ko bo kupnina v celoti poravnana. Po določbi prvega odstavka 122. člena ZOR v dvostranskih pogodbah namreč nobena od strank ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če je ne izpolni tudi druga stranka ali če svoje obveznosti ni pripravljena sočasno izpolniti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega, ali če kaj drugega izvira iz narave posla. V predmetnem sporu sta se stranki s kupoprodajno pogodbo dogovorili drugače - namreč, da se lastninska pravica na kupca vknjiži šele po plačilu celotne kupnine (točka 5.1 pogodbe). Na pravilo o sočasnosti izpolnitve se zato revident neutemeljeno sklicuje.

23. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli pravilno stališče tudi glede toženkinih izvajanj (2. stran revizije in četrti odstavek na 6. strani revizije) v zvezi z zapadlostjo terjatve in podpisom aneksa.

24. Po členu 4.2.2. pogodbe je tožena stranka razliko do 100% kupnine dolžna plačati v roku 7 dni od prevzema gradbeno dokončanega lokala, glede na novo izmerjene kvadrature prostora, ki bodo ugotovljene v aneksu k pogodbi. Dokončne kvadrature v predmetnem sporu sta 5.5.1998 ugotovila izvedenca, ki sta ju izbrali stranki sami. Na podlagi teh podatkov je tožeča stranka 25.5.1998 pripravila aneks (Priloga A8), katerega bistvena vsebina je ugotovitev dejanske kvadrature poslovnega prostora ter izračun razlike kupnine, ki jo tožena stranka še dolguje. Tožena stranka je njegov podpis zavrnila, iz aneksa, katerega predlog je pripravila sama (priloga A9) pa izhaja, da se razlikujeta edino v načinu obračuna razlik v kvadraturi, torej glede vprašanja, ki se je razreševalo v tej pravdi. Stališče tožene stranke, da do zapadlosti terjatve ne more priti vse dokler aneks ne bo podpisan, je nesprejemljivo. To bi namreč pomenilo, da bi lahko samo z zavračanjem podpisa aneksa ena od pogodbenih strank drugi onemogočila, da bi kadarkoli prišla do izpolnitve svoje terjatve. Z dopuščanjem takega ravnanja bi sodišče omogočilo zlorabljanje obligacijskih pravic, kar pa bi bilo v nasprotju z 12. in 13. členom ZOR. Zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.

25. Sodišči nižjih stopenj sta zato za določitev dneva zapadlosti terjatve upravičeno upoštevali določbo drugega odstavka 324. člena ZOR in kot dan zapadlosti upoštevali 19.6.1998, torej dan, ko je tožeča stranka vložila predmetno tožbo. Ob materialnopravno pravilni uporabi določbe 313. člena ZOR o vračunavanju izpolnitve sta sodišči nižjih stopenj pravilno ugotovili znesek preostale denarne obveznosti tožene stranke.

26. Uveljavljani revizijski razlogi tako niso podani. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

27. Vrhovno sodišče je odločilo tudi o priglašenih stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, jih po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP krije sama.


Zveza:

ZOR člen 12, 13, 99, 100, 122, 122/1.ZPP člen 339, 339/2-14.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMTkzNw==