<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 41/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:III.IPS.41.2006
Evidenčna številka:VS41047
Datum odločbe:18.09.2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:pravica do povračila škode - pravica do sojenja v razumnem roku odškodnina - pravica do pravičnega zadoščenja - trajanje izvršilnih postopkov - opustitev nadzora nad delom stečajnega upravitelja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do obravnavanja pred sodiščem

Jedro

Do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki v času odločanja o tožbenem zahtevku v obravnavanem primeru še ni veljal, je bilo mogoče v Republiki Sloveniji v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zahtevati samo odškodnino po 26. členu Ustave. To je pomenilo, da je oškodovanec lahko zahteval klasično odškodnino po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko in (ali) nepremoženjsko škodo. Ni pa bilo mogoče uspeti z zahtevkom na plačilo tako imenovanega pravičnega zadoščenja (just satisfaction) zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zagotovljene s 6. členom EKČP. Odločanje o takem zahtevku je bilo namreč po 41. členu EKČP predpisano kot pravica in pristojnost ESČP. Zato neposredna uporaba EKČP za priznanje pravičnega zadoščenja pred slovenskim sodiščem ni bila možna.

Pritožbeno sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja. Ugotovilo je samo to, da tožeča stranka v svoji tožbi ni navedla toliko takšnih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Taka ugotovitev pa (še) ne spada v tisti del postopka ugotavljanja dejanskega stanja, ki bi ga nujno moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, da bi o njem nato lahko odločalo pritožbeno sodišče.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

Tožbeni zahtevek 2. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je pri različnih okrajnih sodiščih vložila zoper svoje dolžnike več izvršilnih postopkov, ki so tekli nerazumno dolgo in ob vložitvi tožbe dne 12.3.2002 še niso bili končani. Skupni znesek vseh njenih terjatev, ki jih je uveljavljala v teh postopkih je z zamudnimi obrestmi, izračunanimi na dan 6.2.2002 znašal 248.979.166,20 SIT. Trdila je, da ta znesek predstavlja premoženjsko škodo, nastalo zaradi sojenja v nerazumnem roku in je od tožene stranke zato zahtevala plačilo premoženjske škode v navedeni višini. Poleg tega je navedla, da ima v takem primeru na podlagi 23. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) pravico do nadomestila zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ne glede na nastalo premoženjsko škodo, in tudi če premoženjska škoda ni nastala. Zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do zasebne lastnine je zahtevala nadomestilo v znesku 100.000.000,00 SIT. Nadalje je navedla, da je v stečajnem postopku družbe U. d.o.o. - v stečaju stečajni upravitelj upniku A. d.o.o. najprej prerekal ločitveno pravico (hipoteko), nato pa jo je v pravdi na ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice s sodno poravnavo neutemeljeno priznal. Zaradi tega tožeča stranka v tem stečajnem postopku ni prišla do poplačila svoje terjatve, zavarovane s hipoteko na isti nepremičnini. S tem ji je nastala škoda v višini 90.746.474,00 SIT, zato je zahtevala plačilo odškodnine. Tožena stranka naj bi bila po stališču tožeče stranke odškodninsko odgovorna zaradi ravnanja predsednika stečajnega senata oziroma stečajnega senata, ki naj bi opustila nadzor nad delom stečajnega upravitelja. Končno je tožeča stranka navedla, da se je o opisanih postopkih zvedelo pri njenih komitentih, ki so bili neupravičeno prepričani, da se nahaja v finančnih težavah (nekateri so celo zaprli račune pri njej). S tem je bil okrnjen njen ugled in izgubila je zaupanje pri poslovnih partnerjih. Navedla je, da ji grozi večja premoženjska škoda, zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pa je na podlagi 183. člena OZ zahtevala plačilo nepremoženjske škode v znesku 100.000.000,00 SIT.

Postopek in sodba sodišča prve stopnje 3. Sodnica sodišča prve stopnje je na edinem naroku za glavno obravnavo tožečo stranko pozvala, naj točno opredeli višino škode, ki ji je nastala zaradi počasnosti postopkov, naj dodatno opredeli zahtevek za plačilo nadomestila zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in lastninske pravice ter poda dodatne trditve glede zahtevka na plačilo nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. O nobenem od zahtevkov pooblaščenec tožeče stranke ni hotel dati nobenih dodatnih navedb. Sodišče prve stopnje je nato vse tožbene zahtevke zavrnilo. Zahtevke na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi predolgih izvršilnih postopkov zato, ker se je postavilo na stališče, da v teh postopkih terjane obveznosti z zamudnimi obrestmi vred ne morejo predstavljati škode, ki bi lahko tožeči stranki nastala zaradi počasnosti dela sodišč. Zahtevek na plačilo nadomestila zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in lastninske pravice je zavrnilo zato, ker je zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka opredeliti škodo, ki ji je zaradi kršitev nastala, tega pa kljub pozivu sodišča ni storila; poleg tega je ocenilo, da sploh ni moglo iti za kršitev njene pravice do zasebne lastnine. Zahtevek na plačilo odškodnine zaradi opustitve nadzora nad delom stečajnega upravitelja je zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni navedla dejstev o tem, da bi ji zaradi ravnanja stečajnega upravitelja sploh nastala kakšna škoda, poleg tega pa tudi ni šlo za opustitev dolžnega nadzora predsednika stečajnega senata nad delom stečajnega upravitelja. Končno je zavrnilo še zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke. Tega je zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bila taka vrsta odškodnine pravnim osebam priznana šele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, tožeči stranki pa naj bi zatrjevana škoda nastala v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih, ki takšne odškodnine ni priznal.

Sodba pritožbenega sodišča 4. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po temeljiti analizi sodbe sodišča prve stopnje se je z večino bistvenih ugotovitev strinjalo in je še z dodatnimi razlogi najprej obrazložilo, zakaj je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in zaradi zatrjevane opustitve nadzora predsednika stečajnega senata nad delom stečajnega upravitelja (ker revizije glede odločitve o teh zahtevkih ni, bi bilo daljše povzemanje razlogov sodbe druge stopnje odveč).

5. Sodišče druge stopnje je veliko bolj obširno in iz drugačnih razlogov kot sodišče prve stopnje pritrdilo njegovi odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke. O vprašanju, ali je treba ta zahtevek presojati po ZOR ali po OZ, se namreč po stališču pritožbenega sodišča ni treba opredeliti. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč tožeča stranka za utemeljenost uveljavljane nepremoženjske škode ni podala zadostne trditvene podlage. Njene trditve o nastanku nepremoženjske škode so bile presplošne, da bi bilo mogoče ugotoviti njen obstoj. Tožeča stranka bi morala po stališču pritožbenega sodišča konkretno navesti vsaj to, kakšen je bil njen finančni in premoženjski položaj in kakšen ugled je uživala na trgu pred obravnavanimi kršitvami, potem pa opisati še stanje po teh kršitvah, in za vse to predložiti dokaze. Ker nič od tega ni storila, ni izkazala okrnitve svojega ugleda zaradi zatrjevanih kršitev na strani tožene stranke.

6. Pritožbeno sodišče je nato pritrdilo še odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da bi bil po pravnem temelju (6. in 41. člen EKČP in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice - v nadaljevanju ESČP) ta zahtevek tožeče stranke lahko utemeljen. Zavzelo je stališče, da je tudi ta zahtevek odškodninski. Ugotovilo je, da je tožeča stranka odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda že postavila, za dodatni odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice so sojenja v razumem roku pa ni navedla nobenih drugih, dodatnih dejstev o tem, kakšna škoda naj bi ji poleg škode zaradi okrnitve ugleda še nastala. Zaključilo je, da za presojo utemeljenosti tega tožbenega zahtevka manjka že osnovni element odškodninske odgovornosti - obstoj škode.

Revizija in razlogi za odločitev o njej 7. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija tisti del pravnomočne sodbe, s katerim sta bila zavrnjena tožbena zahtevka na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve njenega ugleda in dobrega imena ter odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi prve in druge stopnje v napadenem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

8. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. l. RS št. 49/2006), ki v času odločanja o tožbenem zahtevku v obravnavanem primeru še ni veljal, je bilo mogoče v Republiki Sloveniji v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zahtevati samo odškodnino po 26. členu Ustave. To je pomenilo, da je oškodovanec lahko zahteval klasično odškodnino po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko in (ali) nepremoženjsko škodo. Ni pa bilo mogoče uspeti z zahtevkom na plačilo tako imenovanega pravičnega zadoščenja (just satisfaction) zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zagotovljene s 6. členom EKČP. Odločanje o takem zahtevku je bilo namreč po 41. členu EKČP predpisano kot pravica in pristojnost ESČP. Zato neposredna uporaba EKČP za priznanje pravičnega zadoščenja pred slovenskim sodiščem ni bila možna. To pa pomeni, da že iz tega razloga tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo pravičnega zadoščenja ni bil utemeljen.

11. Vrhovno sodišče se torej ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih tudi v času pred uveljavitvijo ZVPSBNO uporabiti določbo 41. člena EKČP skupaj s sodno prakso ESČP kot podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku na plačilo pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Sicer pa soglaša z njegovim stališčem, da je pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP odškodnina in ne neko pavšalno nadomestilo zaradi same kršitve 6. člena EKČP, kot meni tožeča stranka. To stališče ne izhaja samo iz ločenega mnenja ustavne sodnice mag. Marije Krisper Kramberger k odločbi Ustavnega sodišča, navedeni v prejšnji točki obrazložitve (nanj se je sklicevalo pritožbeno sodišče), ampak mu pritrjuje tudi dr. Aleš Galič v knjigi Ustavno procesno pravo (GV Založba, Ljubljana 2004, str. 356, 357), izhaja pa tudi iz številnih odločb ESČP, ki v njih za izraz pravično zadoščenja (just satisfaction) dosledno uporablja izraz odškodnina za škodo (damage) in sicer za premoženjsko škodo izraz "pecuniary damage", za nepremoženjsko škodo pa "non-pecuniary damage". Končno pa je tako stališče prišlo do veljave tudi z ZVPSBNO, ki v 1. točki prvega odstavka 15. člena in 16. členu pravično zadoščenje povsem jasno opredeljuje kot denarno odškodnino.

12. Glede na to, kar je navedeno v prejšnjih dveh točkah, je bilo o tožbenem zahtevku na plačilo pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku odločeno materialnopravno pravilno že zato, ker za tak zahtevek po slovenskem pravu takrat ni bilo nobene pravne podlage. Zato je sicer odveč razpravljanje o nadaljnjih razlogih za njegovo zavrnitev, zlasti pa o tem, ali bi tožeča stranka kaj dosegla z dodatnim navajanjem dejstev o obstoju škode. Kljub temu pa Vrhovno sodišče na očitek revizije sodišču prve stopnje, da bi jo moralo opozoriti na morebitno pomanjkljivo navajanje pravno relevantnih dejstev, odgovarja, da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja, da je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, naj glede tega tožbenega zahtevka poda dodatne navedbe, a je njen pooblaščenec to odklonil. Že zato do kršitve določbe 285. člena ZPP in kršitve pravice do obravnavanja ni prišlo in zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave ne bi bilo, tudi če bi bile navedbe dodatnih dejstev za pravilno odločitev o tem tožbenem zahtevku potrebne.

13. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi, iz katerih je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke. Glede na revizijske navedbe k tem razlogom dodaja, da pri tem pritožbeno sodišče ni preseglo pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ne drži namreč trditev revizije, da je sodišče druge stopnje samo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ugotavljalo dejansko stanje, in to mimo dokaznega postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče namreč ni ugotavljalo nobenega dejanskega stanja. Ugotovilo je samo to, da tožeča stranka v svoji tožbi ni navedla toliko takšnih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Taka ugotovitev pa (še) ne spada v tisti del postopka ugotavljanja dejanskega stanja, ki bi ga nujno moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, da bi o njem nato lahko odločalo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče namreč ne more mimo tistega dejanskega stanja, ki ga je na podlagi navedenih dejstev in predlaganih dokazov ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ali je tožeča stranka sploh navedla dovolj takih dejstev, iz katerih že samo po sebi, brez njihovega dokazovanja, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, pa ni nekaj, kar bi bilo predmet kontradiktornega dokaznega postopka, povezanega z načelom neposrednosti. Predmet takega postopka so namreč tista dejstva, ki jih tožeča stranka navede in na katera opira svoj tožbeni zahtevek (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Preizkus, ali je v tožbi takih dejstev dovolj, je sodišče prve stopnje opravilo na naroku za glavno obravnavo in tožečo stranko pozvalo, naj dopolni svoje navedbe v zvezi z zahtevkom na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena, pa njen pooblaščenec tega ni hotel napraviti (glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP ter kršitve 22. člena Ustave torej ni bilo. Revizijsko sodišče ne vidi ovire, da pritožbeno sodišče ob takem stanju stvari ne bi moglo odločiti enako kot sodišče prve stopnje, toda iz drugih razlogov, tako kot je odločilo v obravnavanem primeru. Ker pri tem ni odgovorilo na pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, ni napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odgovor na te pritožbene navedbe ni bistvenega pomena za pravilno odločitev in opustitev odgovora ne onemogoča preizkusa sodbe druge stopnje.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

15. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela.


Zveza:

EKČP člen 6, 41.URS člen 22.ZVPSBNO člen 15, 16.ZS člen 3, 3/2.ZPP člen 7, 212, 285, 339, 339/2-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTkzNg==