Sodba III Ips 21/2006

Jedro

Tretji odstavek 42. člena ZGD je treba razlagati tako, da "kršitev" ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (udeležbe v dveh (potencialno) konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročila konkretno škodo. Subjektivni trimesečni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD začne torej teči od trenutka, ko družba izve za kršitelja in za dejanje (posel), ki je povzročilo škodo, katere povrnitev zahteva. Objektivni petletni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD pa začne teči od trenutka, ko je bilo storjeno konkretno dejanje (sklenjen posel), ki je povzročilo konkretno škodo, katere povrnitev se zahteva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvi toženec je bil hkrati družbenik dveh družb z omejeno odgovornostjo: tožeče stranke in druge toženke. Tožeča stranka mu je očitala kršitev prepovedi konkurence in od njega zahtevala povrnitev škode, ki ji je zaradi tega nastala. Solidarno plačilo je zahtevala tudi od druge toženke, preko katere je prvi toženec kot njen družbenik in direktor izvrševal prepovedano konkurenčno dejavnost.

2. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Zoper prvega toženca zato, ker je ocenilo, da ni dokazano, da bi kršil prepoved konkurence in zato, ker bi bile v primeru obstoja zatrjevanih kršitev terjatve glede na določilo tretjega odstavka 42. člena ZGD že zastarane (drugi odstavek na osmi strani sodbe sodišča prve stopnje). Zoper drugo toženko pa zato, ker ni pasivno legitimirana.

3. Sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka izpodbijala s pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sicer je, drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo, da je prvi toženec kršil prepoved konkurence, vendar se je strinjalo, da so terjatve zastarale. Prav tako se je strinjalo, da druga toženka ni pasivno legitimirana.

4. Sodbo sodišča druge stopnje z revizijo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

BISTVENE KRŠITVE DOLOČB PRAVDNEGA POSTOPKA 7. Tožeča stranka sodiščema nižjih stopenj očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da večina njenih navedb, ki so bile bistvene za odločitev, ni bila upoštevanih, oziroma sodišči do njih nista zavzeli stališča, zaradi česar opozarja na kršitev načela kontradiktornosti. Tako pavšalnih očitkov ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o reviziji omeji na preizkus tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se stranka sklicuje (371. člen ZPP), kar pomeni, da stranka v reviziji ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Tega pa tožeča stranka ni napravila.

UPORABA MATERIALNEGA PRAVA 8. Za presojo zahtevkov je treba uporabiti Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 15/2005 - uradno prečiščeno besedilo), ki je veljal v času, ko naj bi bile storjene zatrjevane kršitve. Ker je bilo to tudi pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), se glede na 1060. člen OZ uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in spremembe).

Zahtevek zoper prvega toženca 9. Tožeča stranka v reviziji izpodbija presojo sodišč nižjih stopenj, da je njena odškodninska terjatev, ki izvira iz kršitve prepovedi konkurence, po določbi tretjega odstavka 42. člena ZGD zastarala.

10. Prepoved konkurence v gospodarskem statusnem pravu predpisujeta 41. in 42. člen ZGD. Naslovniki prepovedi so tudi družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo, kar pomeni, da ne smejo biti hkrati družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo, komplementarji komanditne družbe, družbeniki ali poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo, člani uprave ali nadzornega sveta delniške družbe, prokuristi, delavci v katerikoli družbi ali podjetniki z dejavnostjo, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe (prvi odstavek 41. člena ZGD). Akt o ustanovitvi družbe lahko prepoved konkurence omili (tretji odstavek 41. člena ZGD). Če družbenik prekrši prepoved konkurence, lahko družba zahteva odškodnino (prvi odstavek 42. člena ZGD). Poleg tega lahko od kršitelja zahteva prepustitev poslov, sklenjenih za svoj račun (kot poslov sklenjenih za račun družbe), prenos koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun ali odstop svoje pravice do odškodnine (drugi odstavek 42. člena ZGD).

11. Glede zastaranja navedenih terjatev, ki jih ima družba proti kršitelju prepovedi konkurence, tretji odstavek 42. člena ZGD določa: "Terjatve družbe iz prejšnjih odstavkov zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršitelja, najkasneje pa v petih letih od kršitve." Sodišče druge stopnje je to določbo razlagalo tako, da je začetek trimesečnega subjektivnega zastaralnega roka vezalo na trenutek, ko je družba izvedela za kršitev in kršitelja in pri tem štelo, da kršitev pomeni že kršitev prepovedi iz 41. člena ZGD (četrti odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje). Tožeča stranka v reviziji nasprotuje takšni razlagi in zaključku, da je njena terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe. Meni, da je glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka treba upoštevati pravila ZOR, po katerih odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki je škodo napravil (376. člen ZOR). V kolikor se naj za zastaranje odškodninske terjatve uporablja tretji odstavek 42. člena ZGD, pa ga je po mnenju tožeče stranke treba ustrezno razlagati.

12. Določba tretjega odstavka 42. člena ZGD predstavlja lex specialis glede na splošne določbe ZOR in jo je zato glede vprašanja dolžine zastaralnih rokov in glede vprašanja začetka teka zastaralnih rokov treba uporabiti. Ker ureja vsa vprašanja, ki so potrebna za odločanje o zastaranju odškodninskih terjatev zaradi kršitve prepovedi konkurence, sklicevanje na določbe ZOR in razlaga, po kateri bi začel zastaralni rok teči šele takrat, ko bi družba izvedela za škodo in njen obseg, ne pride v poštev.

13. Sodišče druge stopnje je sicer uporabilo določbo tretjega odstavka 42. člena ZGD, a jo je glede vprašanja začetka teka zastaralnega roka zmotno razlagalo. Razlaga sodišča druge stopnje, ki je "kršitev," od katere tečeta zastaralna roka, razumelo zgolj kot kršitev prepovedi iz 41. člena ZGD, bi lahko, ne le v obravnavanem, temveč tudi v velikem številu drugih primerov, pripeljala do tega, da bi zastaranje nastopilo še preden bi terjatev sploh nastala. Sama kršitev prepovedi konkurence (ki je podana že, če bi dejavnosti družb, katerih družbenik je ista oseba, zgolj lahko bili v konkurenčnem razmerju) namreč še ne povzroči škode. Za nastanek odškodninske obveznosti (in terjatve po prvem odstavku 42. člena ZGD) mora kršitev povzročiti škodo, kar pa se lahko zgodi kasneje kot v treh mesecih po dnevu, ko je ena oseba postala družbenik v dveh konkurenčnih družbah z omejeno odgovornostjo. Enako so lahko tudi posli, katerih prepustitev ima družba pravico zahtevati na podlagi drugega odstavka 42. člena ZGD, sklenjeni po preteku treh mesecev od kar je kršitelj vstopil v "dvojni položaj."

14. Tretji odstavek 42. člena ZGD je zato treba razlagati tako, da "kršitev" ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (udeležbe v dveh (potencialno) konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročila konkretno škodo. Subjektivni trimesečni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD začne torej teči od trenutka, ko družba izve za kršitelja in za dejanje (posel), ki je povzročilo škodo, katere povrnitev zahteva. Objektivni petletni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD pa začne teči od trenutka, ko je bilo storjeno konkretno dejanje (sklenjen posel), ki je povzročilo konkretno škodo, katere povrnitev se zahteva.

15. Oškodovana družba ima od takrat, ko izve za kršitelja in za konkreten posel, s katerim ji je bila povzročena škoda, tri meseca časa, da ugotovi in izračuna obseg škode ter vloži tožbo. Zahteva, da se mora na kršitev odzvati hitro, je v skladu s predvideno strogo ureditvijo za oškodovano družbo, na katero kaže že kratka dolžina subjektivnega zastaralnega roka. Večja pravna varnost, ki je s tem zagotovljena naslovnikom prepovedi konkurence iz 41. člena ZGD, je utemeljena na dejstvu, da institut prepovedi konkurence predstavlja (sicer z zakonom predvideno) omejevanje svobodne konkurence, kot ene izmed bistvenih sestavin ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave Republike Slovenije).

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je terjatev tožeče stranke tudi ob pravilni razlagi tretjega odstavka 42. člena ZGD zastarala pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka januarja 2000 vedela za kršitve, na podlagi katerih zahteva odškodnino (ugotovitve na deseti strani sodbe sodišča prve stopnje). Ob tej dejanski ugotovitvi, na katero je Vrhovno sodišče vezano, ni pomembno ali so bile kršitve, na podlagi katerih tožeča stranka zahteva odškodnino, kontinuirane ali ne. Odločilno je, da je tožeča stranka zanje izvedela januarja 2000. Tožbo, ki jo je vložila julija 2000, je vložila po poteku subjektivnega trimesečnega zastaralnega roka, kar pomeni, da je ugovor zastaranja prvega toženca utemeljen.

17. Pri odločanju v tej zadevi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da prvi odstavek 41. člena ZGD določa, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo ne smejo sodelovati v "nobeni od teh vlog, pa tudi ne kot delavci v katerikoli drugi družbi ali kot podjetnik z dejavnostjo, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe." Ob takšni zakonski dikciji se glede na navedbe prvega toženca, da je v tožečo stranko vstopil po tem, ko je že bil družbenik v drugi toženki, postavlja vprašanje, ali je tožeča stranka kot druga družba, v katero je vstopil prvi toženec, aktivno legitimirana za vložitev tožbe zaradi kršitve prepovedi konkurence. Vendar pa Vrhovno sodišče na to vprašanje v obravnavanem primeru ni odgovorilo, ker glede njega dejansko stanje ni zadostno ugotovljeno, hkrati pa sama ugotovitev ne bi imela nobenega vpliva na odločitev v zadevi. Tožeča stranka namreč zaradi zastaranja uveljavljane terjatve v nobenem primeru ne more uspeti.

Zahtevek zoper drugo toženko 18. Tožeča stranka v reviziji opozarja, da je druga toženka odgovorna že na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava, zaradi česar zanjo ni nujna uporaba določb ZGD.

19. Presoja sodišč nižjih stopenj, da konkurenčna družba ni pasivno legitimirana za odškodninski zahtevek po prvem odstavku 42. člena ZGD, je pravilna. Kršitelj konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 41. člena ZGD je namreč lahko le družbenik prizadete družbe, ne pa druga, njej konkurenčna družba.

20. ZGD konkurenčne družbe, katere družbenik je udeležen v dveh družbah, ne sankcionira. Sankcionira (v 42. členu) le ravnanje družbenika. V kolikor bi menil, da mora konkurenčna družba odgovarjati, bi ZGD to uredil. Ker tega ni uredil, ni podlage za oceno, da bi lahko bilo ravnanje konkurenčne družbe protipravno. Zato zoper njo ni mogoče uveljavljati odškodnine na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. Sklicevanje tožeče stranke na 206. člen ZOR je neutemeljeno. Ta določba namreč predstavlja podlago za solidarno odgovornost, ne pa podlage za odškodninsko odgovornost.

21. Zahtevek bi bilo mogoče presojati še z vidika kršitve nelojalne konkurence. Ker pa je tožeča stranka (še posebej v II. točki pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje) poudarjala, da zahtevka zoper drugo toženko na tej podlagi ne uveljavlja, ga sodišče, čeprav sicer ni vezano na pravno kvalifikacijo, s tega vidika ni dolžno preizkusiti.

ODLOČITEV VRHOVNEGA SODIŠČA 22. Ker tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala konkretnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ker je tudi ob pravilni uporabi materialnega prava oba zahtevka, tako zoper prvega toženca, kot zoper drugo toženko, treba zavrniti, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep III Ips 42/2018
• VSK Sodba Cpg 72/2022
• VDS sodba Pdp 1877/2004