Sodba III Ips 86/2005

Jedro

Dogovor (po katerem naj bi bil en družbenik upravičen do pogodbeno dogovorjenega dohodka, ki vsebinsko predstavlja odmeno za kršitev prepovedi konkurence s strani drugega družbenika) ne more uživati pravnega varstva. Gre za nedopustno podlago, saj je razlog, zaradi katerega je nastala pogodbena zaveza, v nasprotju z moralo. Treba je namreč upoštevati, da je prepoved konkurence krepila medsebojno zaupanje udeležencev v gospodarski družbi; da je bil s prepovedjo konkurence varovan poseg v bistvo družbe, njen obstoj, dejavnost in razvoj; da so bili s prepovedjo konkurence posebej varovani interesi družbe (ki pa kljub temu ni bila stranka sporne pogodbe). Prav tako je treba upoštevati, da d.o.o. (katere družbenika sta bila stranki spora) ni bila le predmet obligacijske (konkretneje družbene) pogodbe, ampak tudi nov subjekt, ki je bil do določene mere samostojen, celo nasproti družbeni pogodbi in njenima družbenikoma.

Ureditev konkurenčne prepovedi v 41. in 42. členu ZGD je bila splošna in primarna. Veljala je za vse, v prvem odstavku 41. člena ZGD navedene, osebe. Tako je bila prepoved izrecno določena tudi za družbenike in poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.). Čeprav je ZGD v tretjem odstavku 41. člena predvidel možnost, da je akt o ustanovitvi družbe (pogodba oziroma statut) lahko določil pogoje, ob katerih je bilo osebam iz prvega odstavka njegovega 41. člena dopustno sodelovati v konkurenčni družbi, pa vendar nikjer ni vzpostavil ureditve, ki bi odstopala od 41. in 42. člena (na podlagi slednjega bi bila premoženjskopravne sankcije zaradi kršitve konkurenčne prepovedi upravičena uveljavljati le družba).

Izrek

1. Revizija se z a v r n e.

2. Revident sam krije stroške revizije.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku prvega tožnika, da mu prvi toženec plača 127.822,97 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški (prvi odstavek izreka). Sicer pa je zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice (drugi odstavek izreka) in tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (tretji odstavek izreka).

(2) Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi prvega toženca in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek prvega tožnika zoper prvega toženca (prvi odstavek izreka). Pri tem je prvemu tožencu priznalo stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje, oboje z zamudnimi obrestmi (drugi in tretji odstavek izreka).

(3) Prvi tožnik (kot samostojna stranka) je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno je predlagal spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe prvega toženca in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku prvega tožnika zoper prvega toženca. Pri tem je priglasil stroške revizije.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvemu tožencu, ki pa nanjo ni odgovoril.

Podatki sodnega registra.

(5) Iz podatkov sodnega registra Okrožnega sodišča v Kopru (matična št. ..., vložna št. ...) izhaja, da je bila druga toženka izbrisana na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (SRG: 200600277, Datum vpisa: 03.02.2006). Vendar pa iz podatkov spisa izhaja, da so bila pred prekinitvijo postopka opravljena že vsa procesna dejanja v revizijskem postopku oziroma da so potekli vsi roki zanje. Izdati je bilo treba samo še odločbo, ki je procesno dejanje izključno revizijskega sodišča (primerjaj obrazložitev sodbe naslovnega sodišča z dne 4. 12. 1998, opr. št. III Ips 41/97). Poleg tega pa zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko ni predmet revizijskega preizkusa (spor zoper njo je bil namreč glede na naravo pravnega razmerja rešen drugače kot spor zoper prvega toženca). Zato ni bilo ovir za odločitev o vloženi reviziji.

Sporna pogodba.

(6) Prvi toženec (družbenik in direktor druge toženke) je s prvim tožnikom (tudi družbenikom druge toženke) dne 13. 4. 1994 sklenil pogodbo, s katero sta se dogovorila, da bo prvi toženec zagotavljal prvemu tožniku "v času od 1. maja 1994 do 1. maja 1996 oziroma do prenehanja najemne pogodbe med družbo V. d.o.o. in H. B., ki se nanaša na prostor disco cluba A., mesečni dohodek v višini 10.000 DEM v tolarski protivrednosti oziroma dohodek v višini 20.000 DEM v tolarski protivrednosti v poletnih mesecih, to je v mesecih juniju, juliju in avgustu, ali v skupnem znesku do prenehanja prej citirane pogodbe 300.000 DEM v tolarski protivrednosti" (prvi odstavek 2. člena), in sicer, "ne glede na uspešnost poslovanja družbe V. d.o.o." (drugi odstavek 2. člena).

Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti.

(7) Prvi tožnik in prvi toženec sta bila družbenika druge toženke, družbe z omejeno odgovornostjo, ki je bila vpisana v sodni register Okrožnega sodišča v Kopru. Zato je v sporu z mednarodnim elementom, katerega stranki sta prvi tožnik in prvi toženec, glede vsebine pogodbe treba uporabiti slovensko pravo gospodarskih družb (17. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)), to je Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), ki je veljal v času sklenitve sporne pogodbe. Glede veljavnosti pogodbe pa je treba uporabiti slovensko obligacijsko pravo (20. člen v zvezi z 19. členom ZMZPP), to je Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času sklenitve sporne pogodbe.

(8) Prepovedi konkurence sicer ni urejal ZOR, temveč ZGD. Vendar pa je treba tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila družbeniku zaradi kršitve prepovedi konkurence drugega družbenika (zaradi njegovega sodelovanja v konkurenčni družbi) presojati po splošnih načelih obligacijskega prava. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (na katero je revizijsko sodišče vezano) in njegovi materialnopravni razlogi.

(9) Prvi tožnik, prvi toženec in M. B. so bili družbeniki v drugi toženki. Prvi toženec je prevzel dolg M. B. do prvega tožnika, ki je pogojeval poravnavo dolga z izstopom B. iz druge toženke. Vendar pa pogodba z dne 13. 4. 1994 ni navidezna pogodba, s katero bi pogodbeni stranki dejansko uredili dokončno poplačila dolga iz leta 1992 (prevzem dolga). Podlaga (razlog) pogodbe, ki sta jo sklenili prvi tožnik in prvi toženec kot fizični osebi, namreč ni bila v dokončnem poplačilu B. dolga, ki je povsem drug posel, temveč v sodelovanju prvega toženca v konkurenčni družbi in v zagotovitvi mesečnega dohodka prvemu tožniku kot vlagatelju sredstev.

Dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje (na katere je revizijsko sodišče vezano) in njegovi materialnopravni razlogi.

(10) Prvi tožnik in prvi toženec sta sklenila pogodbo, s katero se je prvi toženec (družbenik in direktor druge toženke), ki je s sodelovanjem v konkurenčni družbi dejansko škodil drugi toženki, zavezal plačati ustrezno denarno nadomestilo prvemu tožniku (tudi družbeniku druge toženke). Vendar pa je pogodba, s katero sta se prvi tožnik in prvi toženec dogovorila, da bo prvi toženec, ki je kršil načelo prepovedi konkurence iz 41. člena ZGD, plačal nadomestilo za kršitev konkurenčne prepovedi (so)družbeniku (da v družbi ne bi v zvezi s tem delal problemov) in ne družbi, v korist katere je prepoved konkurence uzakonjena, v nasprotju z moralo. Z njo je namreč "prvi toženec 'kupil' toleranco drugega družbenika za oškodovanje družbe" (navedek iz drugega odstavka obrazložitve na 3. strani drugostopne sodbe), kar je nedopustna podlaga, zaradi česar sporna pogodba ne more uživati pravnega varstva.

Revizija ni utemeljena.

(11) Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih in procesnih napak. Zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa je razlikovanje dejanskih od pravnih vprašanj včasih zahtevno. Zato je Vrhovno sodišče v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje (za ugotavljanje dejanskega stanja), medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava) - povzetek iz obrazložitve sklepa in sodbe naslovnega sodišča z dne 13. 2. 2003, opr. št. III Ips 86/2002.

(12) Pri pogodbenem materialnem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Zato mora stranka izrecno pojasniti nejasne pogodbene določbe in se nanje sklicevati, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava in takšno njegovo uporabo v sodnem postopku (povzetek iz obrazložitve sodbe naslovnega sodišča z dne 7. 5. 1998, opr. št. II Ips 48/97).

(13) Takrat veljavni ZOR je v 100. in 101. členu določal, kako je treba v posebnih primerih nejasnosti te nejasnosti razlagati. Vendar je bilo navedeni zakonski določbi treba uporabiti samo takrat, kadar nejasnosti ni bilo mogoče odpraviti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank (povzetek iz obrazložitve sodbe naslovnega sodišča z dne 19. 3. 1998, opr. št. III Ips 14/97).

(14) V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, saj je na podlagi izvedenih dokazov in po njihovi presoji ugotovilo, kaj sta prvi tožnik in prvi toženec hotela ob sklenitvi sporne pogodbe. Tako je ugotovilo, da naj bi bila njuna prava volja, razumljena kot dejanska, resnična volja, v sodelovanju prvega toženca v konkurenčni družbi in zagotovitvi mesečnega dohodka prvemu tožniku kot vlagatelju sredstev.

(15) Vendar pa je sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo drugačno pravo (dejansko) voljo pogodbenih strank, s tem, da je pri njenem ugotavljanju šlo za dejansko vprašanje (za ugotavljanje dejanskega stanja), ne pa za pravno vprašanje (za zmotno uporabo materialnega prava, kot je to v izpodbijani sodbi zmotno ocenilo sodišče druge stopnje). Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da je bila dejanska, resnična volja v plačilu nadomestila prvemu tožniku (fizični osebi) s strani prvega toženca zaradi njegove kršitve prepovedi konkurence. Kot je pri zaslišanju pojasnil prvi tožnik, je prvi toženec v tistem času posloval v dveh firmah, "česar 'brez njegovega sodelovanja' ne bi mogel" (navedek iz drugega odstavka obrazložitve na 3. strani drugostopne sodbe).

(16) Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve in dokazno presojo sodišč nižje stopnje, ne pa tudi na njun materialnopravni zaključek. Vendar pa v tem sporu glede na ugotovljeno dejansko stanje (glede na okoliščine, na katerih je utemeljeno pravno razmerje) kot pravilen sprejema materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je dogovor, s katerim je "prvi toženec 'kupil' toleranco drugega družbenika za oškodovanje družbe" (navedek iz drugega odstavka obrazložitve na 3. strani drugostopne sodbe), nedopusten, zaradi česar sporna pogodba ne more uživati pravnega varstva. Gre za nedopustno podlago, saj je razlog, zaradi katerega je nastala pogodbena zaveza, v nasprotju z moralo (drugi odstavek 51. člena ZOR).

(17) Treba je namreč upoštevati, da je prepoved konkurence krepila medsebojno zaupanje udeležencev v gospodarski družbi; da je bil s prepovedjo konkurence varovan poseg v bistvo družbe, njen obstoj, dejavnost in razvoj; da so bili s prepovedjo konkurence posebej varovani interesi družbe (ki pa kljub temu ni bila stranka sporne pogodbe). Prav tako je treba upoštevati, da d.o.o. (katere družbenika sta bila prvi tožnik in prvi toženec) ni bila le predmet obligacijske (konkretneje družbene) pogodbe, ampak tudi nov subjekt, ki je bil do določene mere samostojen, celo nasproti družbeni pogodbi in njenima družbenikoma. Zato sporni dogovor (po katerem naj bi bil prvi tožnik upravičen do pogodbeno dogovorjenega dohodka, ki vsebinsko predstavlja odmeno za kršitev prepovedi konkurence s strani prvega toženca) ne more uživati pravnega varstva.

(18) Prvi tožnik se je v zvezi s spornim dogovorom v reviziji sicer skliceval na načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij in na načelo 'neminem laedere' (po katerem nikogar ne prizadene tisti, ki izvršuje svojo pravico), vendar pa se je takrat prvič skliceval na dejstvo, da naj bi pri spornem plačilu šlo za dogovor o nadomestilu morebitne bodoče škode ("izgube dohodka v škodo partnerja") oziroma da naj bi bilo "plačilo dogovorjeno zaradi oškodovanja fizične osebe - tožnika, ki je sicer bil tudi sodružbenik toženca Koreliča" (navedka iz zadnjega odstavka obrazložitve na drugi strani revizije). Z revizijo namreč ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (ugotovljene prave volje pogodbenih strank), medtem ko je nova dejstva mogoče navesti le, če se nanašajo na bistvene postopkovne kršitve, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), katerih pa revident ni uveljavljal.

(19) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena.

(20) Ob tem dodaja, da je bila sicer ureditev konkurenčne prepovedi v 41. in 42. členu ZGD splošna in primarna. Veljala je za vse, v prvem odstavku 41. člena ZGD navedene, osebe. Tako je bila prepoved izrecno določena tudi za družbenike in poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.). Čeprav je ZGD v tretjem odstavku 41. člena predvidel možnost, da je akt o ustanovitvi družbe (pogodba oziroma statut) lahko določil pogoje, ob katerih je bilo osebam iz prvega odstavka njegovega 41. člena dopustno sodelovati v konkurenčni družbi, pa vendar nikjer ni vzpostavil ureditve, ki bi odstopala od 41. in 42. člena (na podlagi slednjega bi bila premoženjskopravne sankcije zaradi kršitve konkurenčne prepovedi upravičena uveljavljati le družba).

(21) Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(21) Ker prvi tožnik z revizijo ni uspel, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške revizije (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 58/2005
• Sodba II Ips 140/2004
• VDS Sodba Pdp 1016/97