<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 177/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:III.IPS.177.2006
Evidenčna številka:VS41026
Datum odločbe:24.04.2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dokazovanje - zaslišanje priče - odškodninska odgovornost - pogajanja - opustitev pogajanj - pomen nezatrjevanega dejstva o katerem izpoveduje priča
Objava v zbirki VSRS:G 2005-2008

Jedro

Če priča izpove neko dejstvo, ki doslej v postopku ni bilo zatrjevano, se to dejstvo ne upošteva, razen če ena od strank po končanem pričanju ne postavi ustrezne trditve.

Predpostavka odškodninske odgovornosti po drugem in tretjem odstavku 20. člena OZ, je, da so obstajala pogajanja med strankama. Za pogajanje je značilno dejanje ponudb in nasprotnih ponudb. Do pogajanj pa ni niti prišlo. Ker podžupan ni zakonski zastopnik tožene stranke, njegove izjave volje tožene stranke ne zavezujejo. V njenem imenu ne more niti dati ponudbe niti je sprejeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. Podžupan tožene stranke in tožeča stranka sta se leta 2001 pogovarjala o izdelavi pohištva za P. Toženi stranki je tožeča stranka sprva izročila le skico pohištva, v januarju leta 2002 pa je izročila tudi načrt za izdelavo pohištva. Dne 7. 2. 2002 je na podžupana naslovila ponudbo. V njej je opredelila potrebne materiale, delo, količino posameznih kosov pohištva po prostorih in ceno. Tožena stranka na ponudbo ni odgovorila. Tožeča stranka je dne 1. 9. 2002 podžupanu K. sporočila, da lahko bodisi sprejme ponudbo in odkupi projekt bodisi ga zavrne s skromno zahvalo. Ker je tožena stranka zavrnila plačilo načrta, je tožeča stranka zahtevala plačilo za opravljeno delo po sodni poti. Tožena stranka je končno vrnila načrte marca leta 2003.

2. Okrožno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, višje sodišče pa pritožbo tožeče stranke. Revizijo je vložila tožeča stranka.

Razlogi 3. Višje sodišče je menilo, da so pritožbene navedbe, da naj bi bil župan tožene stranke obveščen o vsem, pritožbeno novo dejstvo. Sicer pa se je strinjalo s sodbo okrožnega sodišča, ki je menilo, da dogovor o plačilu izdelave načrta ni bil dosežen.

4. Revizija je neutemeljena in se zavrne (378. člen ZPP).

5. Revizija meni, da naj bi se med strankama vodila pogajanja, ki jih je vodil podžupan. Izdelavo načrta za pohištvo naj bi podžupan naročil. Župan tožene stranke naj bi bil s skicami seznanjen, in naj bi s tem odobril prekoračitev podžupanovih upravičenj. Da naj bi podžupan s skicami seznanil župana, naj bi izpovedal podžupan sam in zato pritožbene navedbe niso bile nove, kot naj bi zmotno menilo pritožbeno sodišče. Dodatno naj bi v prid trditvi tožeče stranke govorila okoliščina, da je tožena stranka pozvala tožečo stranko, naj predloži še obračune in predračunske vrednosti za načrt.

Revident tudi izpodbija eno od stališč okrožnega sodišča o neupravičeni pridobitvi, ne da bi jasno povedal, kakšno naj bi bilo po njegovem mnenju pravilno stališče. Ne strinja se niti s stališčem prvostopenjskega sodišča glede uporabe 130. člena Zakona o javnih naročilih. V reviziji je tudi napadel mnenje višjega sodišča, da odškodninska odgovornost po temelju ni podana. Kot pravi, je sodišču predstavil cenike, na temelju katerih je obračunal storitev in predlagal izvedbo dokaza po izvedencu.

6. Vrhovno sodišče Republike Slovenije želi uvodoma pojasniti, da se v tej zadevi glede na 1062. člen OZ mora uporabiti OZ in ne ZOR. Relevantna dejanja obeh strank, na katerih bi lahko temeljil zahtevek zoper toženo stranko, so se dogodila v letu 2002 ali 2003, ko je OZ že veljal. To še zlasti velja za načrt pohištva, ki je bil poslan toženi stranki v januarju 2002, in za ponudbo, ki je bila poslana 7. 2. 2002.

Uporaba OZ namesto ZOR pa na odločitev ne more imeti vpliva, saj so določbe OZ, na katere se sklicuje ta sodba, vsebinsko enake tistim iz ZOR.

7. Tožeča stranka je bila v osebnih stikih le s podžupanom tožene stranke, ali pa se je na toženo stranko obračala pisno. V času, ko sta bili tožeča in tožena stranka v stikih, je podžupanova upravičenja urejal 33.a člen Zakona o lokalni samoupravi, županova pa 33. člen istega zakona (Uradni list RS, št. 72/93, 57/94, 14/95, 63/95 - obvezna razlaga, 26/97, 70/97, 10/98, 74/98, 70/2000 in od sredine leta 2002 še 51/2002; v nadaljevanju ZLS).

Glede na četrti odstavek 33.a člena ZLS lahko podžupan opravlja posamezne naloge županove pristojnosti le na temelju posebnega pooblastila. Ni pa podžupan zakonski zastopnik občine, temveč je to le župan (prvi odstavek 33. člena ZLS). Županove in podžupanove pristojnosti so bile v letih 2001, 2002 in 2003 vseskozi nespremenjene. 33.a člen ZLS je bil namreč dodan v prvotno besedilo že z novelo iz leta 1995 (ZLS-B; Ur. l. RS, št. 14/95).

8. Tožeča stranka v reviziji trdi, da je podžupan imel pooblastilo za naročilo izdelave načrta za pohištvo. Utemeljuje ga s podžupanovo izpovedjo, da je bil s skicami župan seznanjen in s pozivom tožene stranke tožeči stranki, naj predloži obračune in predračunske vrednosti za načrt.

9. Da naj bi tožena stranka pozvala k predložitvi obračuna in navedbi predračunske vrednosti za pohištvo, v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno. Ker revizijsko sodišče ne preizkuša dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je podlaga za njegovo odločitev dejansko stanje, kot sta ga ugotovili obe predhodni sodišči.

10. Tudi dejstvo, da je bil župan seznanjen s skicami, v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno. Res je na glavni obravnavi dne 24. 6. 2005 (l. št. 54 in naslednje) podžupan izpovedal, da naj bi župan videl skice. Toda te trditve tožeča stranka v postopku pred okrožnim sodiščem nikoli ni postavila. Postavila je ni niti po opravljeni podžupanovi izpovedi, čeprav bi to lahko storila. Ker pa je tožeča stranka tista, ki nosi trditveno breme za svoj zahtevek (212. člen ZPP), je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da gre za neupoštevno novo pritožbeno navedbo.

11. Tudi če bi se upoštevala trditev tožeče stranke (in zanemaril tisti del podžupanove izpovedi, ki za tožečo stranko ni ugoden in se nanj ni sklicevala), bi to ne privedlo do drugačne odločitve. Župan naj bi po trditvah poznal le skice, te pa so obstajale, še preden je bil izdelan načrt. Ni pa mogoče iz županovega domnevnega poznavanja skic že sklepati na njegovo soglasje, da podžupan naroči načrt za izdelavo pohištva.

12. Okoliščine, da je tožena stranka nekaj časa zadrževala načrt, ni mogoče razložiti kot naročilo za njegovo izdelavo. Ne nazadnje ga ni bila dolžna vrniti, saj ga ni naročila. Tudi kakršnihkoli izjav volje v času, ko je imela načrt, ni dajala. Tožena stranka je molčala, kar pa po izrecni zakonski določbi ne pomeni sprejema ponudbe (prvi odstavek 30. člena OZ). Zahtevek tožeče stranke na temelju podjemne pogodbe (619. člen OZ in naslednji) je že zato neutemeljen. Ali bi bil neutemeljen tudi zaradi 130. člena Zakona o javnih naročilih, zato ni pomembno in se Vrhovnemu sodišču zato o tem ni treba izjasniti.

13. Zahtevek tožeče stranke ne more biti utemeljen niti na temelju drugega ali tretjega odstavka 20. člena OZ. Predpostavka odškodninske odgovornosti po obeh določbah je, da so obstajala pogajanja med strankama. Za pogajanje je značilno dajanje ponudb in nasprotnih ponudb. Do pogajanj pa ni niti prišlo. Ker podžupan ni zakonski zastopnik tožene stranke, njegove izjave volje tožene stranke ne zavezujejo. V njenem imenu ne more niti dati ponudbe niti je sprejeti.

Ker odgovornost že po temelju ni podana, o višini odgovornosti sploh ni mogoče odločati.

14. Za zahtevek tožeče stranke pa tudi ni mogoče najti pravnega temelja v pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Ta predpostavljajo obogatitev tožene stranke. Da bi imela tožena stranka kakršnokoli korist od načrta, pa tožeči stranki ni uspelo dokazati.

15. Revizijsko sodišče ni odgovarjalo na revizijske očitke o različnih kršitvah določb pravdnega postopka pred okrožnim sodiščem. V revizijskem postopku se namreč preizkušajo le bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Kršitve določb pravdnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem torej niso predmet revizijskega preizkusa.


Zveza:

ZPP člen 212.OZ člen 20, 20/2, 20/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMTkxNQ==