Sklep III Ips 167/2006

Jedro

V 41. členu ZPP je urejena določitev stvarne pristojnosti sodišča, če se v eni tožbi uveljavlja več tožbenih zahtevkov. Če imajo zahtevki v tožbi različno dejansko ali pravno podlago, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (2. odstavek 41. člena ZPP). Ta določba hkrati ureja vrednost spornega predmeta, saj je 41. člen ZPP uvrščen v poglavje z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjuje 39. člen kot temeljno določbo tega poglavja, 39. člen ZPP pa se izrecno nanaša tudi na ugotovitev pravice do revizije. Dolgoletna sodna praksa Vrhovnega sodišča zato uporablja 41. člen ZPP tudi za odločitev, ali je revizija v zvezi s posameznim zahtevkom dovoljena ali ne.

Izrek

Revizija se zavrže.

Vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je sprva s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine, po dolžnikovem ugovoru pa v pravdnem postopku zahtevala plačilo naslednjih petih zneskov:– 803.136,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2002 naprej do plačila, – 1.389.696,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2002 naprej do plačila, – 1.142.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2002 naprej do plačila, – 1.449.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2002 naprej do plačila, – 1.214.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2002 naprej do plačila.

2. Okrožno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba tožeče stranke je ostala brez uspeha. Tožena stranka je odgovorila na revizijo.

3. Revizija ni dovoljena in se zavrže (377. člen, četrti odstavek 384. člena in 490. člen ZPP).

4. Tožeča stranka je trdila, da je za toženo stranko opravljala delo na gradbišču C. Za opravljeno delo je izstavila 5 različnih računov. Priloge k vsakemu predloženemu računu so bile listine, ki se imenujejo "prevoznica naročilnica". K vsakemu računu je bilo priloženih več takšnih listin. Po trditvah tožeče stranke naj bi jih podpisal zastopnik tožene stranke na gradbišču.

5. Tožeča stranka ni trdila, da bi bilo delo, ki naj bi ga bila opravila, dogovorjeno že z naročilnico tožene stranke št. 37/02 z dne 6. 3. 2002. Ta naročilnica naj bi bila po njenih lastnih zatrjevanjih "odprta".

6. Tožeča stranka bi torej lahko glede na lastne trditve opravila dela le na temelju naročil, ki jih je dala tožena stranka s posameznimi "prevoznicami naročilnicami". To izhaja iz sodbe okrožnega sodišča str. 2 in 3 (l. št. 39), in glede tega vsebinsko enake pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 6. 2. 2004 (l. št. 24). Le "prevoznice naročilnice" bi torej lahko bile pravni temelj za terjatve tožeče stranke, saj so v obliki naročila konkretno opredelile opravljeno delo. Brez soglasja o tem pa bi podjemna ali gradbena pogodba, ki naj bi obstajala med pravdnima strankama, če se sledi navedbam tožeče stranke, ne mogla biti sklenjena (619. in 649. člen OZ).

7. Tožeča stranka je torej v pravdnem postopku uveljavljala več tožbenih zahtevkov. V 41. členu ZPP je urejena določitev stvarne pristojnosti sodišča, če se v eni tožbi uveljavlja več tožbenih zahtevkov. Če imajo zahtevki v tožbi različno dejansko ali pravno podlago, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta določba hkrati ureja vrednost spornega predmeta, saj je 41. člen ZPP uvrščen v poglavje z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjuje 39. člen kot temeljno določbo tega poglavja, 39. člen ZPP pa se izrecno nanaša tudi na ugotovitev pravice do revizije. Dolgoletna sodna praksa Vrhovnega sodišča zato uporablja 41. člen ZPP tudi za odločitev, ali je revizija v zvezi s posameznim zahtevkom dovoljena ali ne (glej na primer odločbe z opr. št. III Ips 28/2000, II Ips 271/2001, III Ips 94/2002, II Ips 471/2003, III Ips 94/2005 in III Ips 80/2006). V gospodarskih sporih je torej dovoljena le, če vrednost spornega predmeta posameznega zahtevka presega 20.864,63 EUR.

8. Ker že iz navedb tožeče stranke izhaja, da dejanska podlaga za terjatve tožeče stranke ni bila enaka, je potrebno presojati dovoljenost revizije v zvezi z vsako "prevoznico naročilnico" posebej. Tožeča stranka je sama zahtevala plačilo s petimi računi, od katerih vsak temelji na domnevno opravljenih delih po več naročilnicah. Še najvišji znesek, ki ga tako zahteva tožeča stranka, znaša 6.049,07 EUR (prej: 1.449.600,00 SIT). Čeprav pomenijo računi sami vsoto več posameznih terjatev, niti noben račun ne presega 20.864,63 EUR. Da so terjatve, katerih temelj je posamezna "prevoznica naročilnica", vse nižje od navedenega zneska, je razumljivo. Zato revizija ni dovoljena glede nobene od teh terjatev.

9. Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela z revizijo. Vrhovno sodišče temu zahtevku ni ugodilo. Odgovor na revizijo, ki jo je po ustaljeni sodni praksi potrebno zavreči, namreč ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

10. Neutemeljen je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov. Ker z revizijo ni uspela, njihove povrnitve ne more zahtevati (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 137/2007, enako tudi III Ips 95/2008
• Sklep III Ips 2/2002
• Sklep III Ips 80/2006