Sklep in sodba III Ips 106/2005

Jedro

Z določbo 2. člena Pogodbe I sta se pogodbeni stranki najprej dogovorili, da mora tožena stranka kredit vračati postopoma, v 12 mesecih od črpanja posameznega zneska kredita ("vračilni rok je 12 mesecev od črpanja"). Nato pa sta na koncu iste pogodbene določbe dodali zapis "skrajni rok je 22.1.1993". Glede na to, da gre za okvirni kredit, ki ga je imela tožena stranka po pogodbi možnost črpati najkasneje do 24.1.1992, je treba navedeno pogodbeno določbo razlagati tako, da je skrajni rok 22.12.1993 za vrnitev kredita predviden za tisti del kredita, ki bi ga tožena stranka črpala v pogodbeno dogovorjenem skrajnem roku za črpanje, torej 24.1.1992. Zato dogovor o vračilnem roku 12 mesecev od črpanja ne pomeni samo možnosti tožene stranke, da lahko posamezni znesek kredita vrne v 12 mesecih od njegovega črpanja, ampak predstavlja ta pogodbena določba njeno obveznost, da v navedenem roku vrača posamezne zneske kredita. Zato tudi zastaranje vsake posamezne terjatve na vrnitev kredita teče od izteka roka 12 mesecev za njegovo vrnitev.

Izrek

Reviziji se v delu, s katerim je bilo pravnomočno razsojeno o plačilu zneskov 351.485,20 EUR (prej 84.229.913,30 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1993 dalje ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

A. Tožbeni zahtevek in ugovor zastaranja 2. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je toženi stranki v letih 1990 in 1991 dala več kreditov, ki jih tožena stranka ni v celoti pravočasno vrnila. Zato je s tožbo zahtevala njihovo vrnitev, skupaj s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi ter valorizacijo. V tem revizijskem postopku sta sporni plačili po dveh kreditnih pogodbah: št. ... z dne 13.2.1991 - v nadaljevanju Pogodba I (glavnica 84.229.913,30 SIT) in št. ... z dne 2.7.1991 - v nadaljevanju Pogodba II (glavnica 15.443.028,00 SIT, obresti 1.750.139,60 SIT).

3. Tožena stranka je ugovarjala, da so vse terjatve tožeče stranke zastarale, ker so od njihove zapadlosti do vložitve tožbe pretekla več kot tri leta (374. člen ZOR). Tožeča stranka je na to odgovorila, da terjatev iz Pogodbe I ni zastarala, ker je zapadla dne 22.1.1993, tožba pa je bila vložena dne 20.12.1995, torej prej kot v treh letih od zapadlosti, terjatev iz Pogodbe II pa niti ob izdaji sodbe še ni v celoti zapadla, zato do zastaranja ni moglo priti.

B. Sodbi sodišč prve in druge stopnje 4. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. V celoti je sprejelo razloge tožeče stranke, da njeni terjatvi še nista zastarali.

5. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in iz istih razlogov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

C. Revizija in razlogi za odločitev o njej 6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče napadeni sodbi spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje.

7. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija je deloma, glede odločitve o tožbenem zahtevku iz Pogodbe I, utemeljena .

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v 2. členu Pogodbe I dogovorjen takle vračilni rok: "postopoma na podlagi mesečnih dejanskih stanj kreditirane proizvodnje oziroma 12 mesecev od črpanja; skrajni rok je 22.12.1993". To pogodbeno določbo je razložilo tako, da je vrnitev celotnega kredita po tej pogodbi zapadla dne 22.12.1993, saj je ta datum izrecno določen kot skrajni rok vračila kredita. Pogodbeni dogovor o postopnem vračanju je razumelo kot možnost, dano toženi stranki, da kredit sproti (mesečno) vrača, torej gre za delne izpolnitve enotne obveznosti, ki pa je v celoti zapadla šele 22.12.1993. Ker je bila tožba vložena 20.12.1995, triletni zastaralni rok še ni potekel. Pritožbeno sodišče je s temi razlogi v celoti soglašalo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka pred 22.12.1993 od tožene ne bi mogla terjati vrnitve kreditov.

10. Tožena stranka v reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. S tem zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa iz samih revizijskih navedb izhaja, da tožena stranka trdi, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo nekaterih njenih navedb, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji, in da je zmotno ocenilo vsebino listin ter zmotno razlagalo vsebino 2. člena Pogodbe I o vračilnem roku. Kolikor tožena stranka pritožbenemu sodišču očita, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z njenimi navedbami in da je zmotno presodilo vsebino listin, revizijsko sodišče ugotavlja, da pri tem ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. S tem tožena stranka pritožbenemu sodišču očita nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Kolikor tožena stranka nižjima sodiščema očita zmotno presojo določbe 2. člena Pogodbe I, gre za očitek zmotne uporabe materialnega prava. S pogodbo namreč stranki določita svoje pravice in obveznosti, zato pogodbene določbe zanju pomenijo avtonomno materialno pravo, po katerem mora sodišče v primeru spora odločiti o njunih zahtevkih. Razlaga določbe 2. člena Pogodbe I zato pomeni razlago materialnega prava, uporaba te določbe na podlagi razlage, ki jo napravi sodišče, pa uporabo materialnega prava. Pri tej razlagi pa je revizijsko sodišče prišlo do drugačnega zaključka kot sodišči prve in druge stopnje.

12. Pogodba I je pogodba o okvirnem kratkoročnem kreditu, torej kreditu, ki ga tožena stranka ni izčrpala naenkrat, ampak je to storila postopoma; skrajni rok za popolno črpanje je bil dogovorjen "do 24.1.1992" (1. člen Pogodbe I). Skladno temu je bilo tudi vračanje kredita dogovorjeno postopoma: "na podlagi mesečnih dejanskih stanj kreditirane proizvodnje oz. 12 mesecev od črpanja; skrajni rok je 22.1.1993" (2. člen Pogodbe I). Ker v tej zadevi ni bilo problematično vračanje kredita "na podlagi mesečnih dejanskih stanj kreditirane proizvodnje", se z razlago tega dela določbe 2. člena Pogodbe I revizijsko sodišče ni ukvarjalo (in se nista niti sodišči prve in druge stopnje). V zvezi z ugovorom zastaranja je bilo namreč vprašanje, ali je obveznost vračati kredit zapadla v 12 mesecih od črpanja posameznega zneska kredita ali pa je v celoti zapadla dne 22.12.1993. Tožena stranka je namreč trdila, da je zadnji kredit črpala 24.9.1991, zato je terjatev za vrnitev tega kredita zapadla 25.9.1992, torej je zadnja terjatev tožeče stranke zastarala z dnem 25.9.1995, kar je pred vložitvijo tožbe.

13. Z določbo 2. člena Pogodbe I sta se pogodbeni stranki najprej dogovorili, da mora tožena stranka kredit vračati postopoma, v 12 mesecih od črpanja posameznega zneska kredita ("vračilni rok je 12 mesecev od črpanja"). Nato pa sta na koncu iste pogodbene določbe dodali zapis "skrajni rok je 22.1.1993". Glede na to, da gre za okvirni kredit, ki ga je imela tožena stranka po pogodbi možnost črpati najkasneje do 24.1.1992, je treba navedeno pogodbeno določbo razlagati tako, da je skrajni rok 22.12.1993 za vrnitev kredita predviden za tisti del kredita, ki bi ga tožena stranka črpala v pogodbeno dogovorjenem skrajnem roku za črpanje, torej 24.1.1992. Zato dogovor o vračilnem roku 12 mesecev od črpanja ne pomeni samo možnosti tožene stranke, da lahko posamezni znesek kredita vrne v 12 mesecih od njegovega črpanja, ampak predstavlja ta pogodbena določba njeno obveznost, da v navedenem roku vrača posamezne zneske kredita. Vrnitev vsakega posameznega zneska črpanega kredita zato zapade v plačilo v 12 mesecih od črpanja in je imela tožeča stranka zato pravico po izteku navedenega obdobja zahtevati vrnitev posameznega zneska kredita. Zato tudi zastaranje vsake posamezne terjatve na vrnitev kredita teče od izteka roka 12 mesecev za njegovo vrnitev. Taka razlaga je tudi v skladu z določbo drugega odstavka 374. člena ZOR, po kateri teče zastaranje terjatev iz pogodb v prometu blaga in storitev posebej za vsako opravljeno storitev, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v reviziji. Ta zakonska določba ravno za primer, kakršen je obravnavani, pove, da zastaranje terjatve ne teče od takrat, ko je dospela obveznost vrniti celoten kredit (ali pa za celoten izčrpan znesek kredita od dospelosti vrnitve zadnjega zneska), ampak teče za vsako terjatev na vrnitev posameznega črpanega zneska kredita posebej. Do take razlage pa končno pripelje tudi določba 100. člena ZOR, po kateri je treba v primeru, ko je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna pogodbena določila razlagati v korist druge stranke. Sporna pogodba je bila namreč vnaprej pripravljena na obrazcu tožeče stranke.

14. Ker sta se sodišči prve in druge stopnje postavili na zmotno materialnopravno stališče, da je terjatev na vrnitev celotnega kredita zapadla 22.12.1993 (in zato do zastaranja ni prišlo), nista ugotavljali za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilnih dejstev, kdaj je tožena stranka črpala posamezne zneske kredita po Pogodbi I. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava torej dejansko stanje glede tožbenega zahtevka na vrnitev kredita iz te pogodbe ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP v tem obsegu razveljavilo sodbi prve in druge stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

16. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da Pogodba II ni bila razdrta in ni prenehala veljati, zaradi česar jo mora tožena stranka izpolniti. Tožena stranka s skromno obrazložitvijo tega dela revizije takega stališča ni mogla omajati. Iz revizijskih trditev ni mogoče sklepati, da bi bilo materialnopravno stališče napadenih sodb napačno in česa takega revizijsko sodišče ni ugotovilo niti pri uradnem preizkusu tega dela sodb. Tako je ugotovilo, da revizija v tem delu ni utemeljena, zato jo je na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Na podlagi določbe četrtega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 66/2020
• Sodba II Ips 548/2003
• Sodba II Ips 1114/2008