Sklep in sodba in sklep III Ips 82/2005

Jedro

S tem ko je bil akceptni nalog unovčen, je tožena stranka (prevzemnica naročila oziroma upnica) dosegla izpolnitev svoje (z akceptnim nalogom zavarovane) terjatve od tožeče stranke (naročiteljice oziroma dolžnice). Zato je pravno vzeto šlo za izpolnitev toženi stranki, ki je oseba, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Tožena stranka je namreč na podlagi uspešno unovčenega akceptnega naloga svojo terjatev poplačala v celoti, kar pomeni, da je na podlagi izpodbijanega dejanja prejela več, kot bi kot stečajna upnica prejela iz stečajne mase. S tem pa so bili oškodovani ostali stečajni upniki. Tožeča stranka ni le (pre)nakazala prejetega zneska od tožene stranke tretji osebi (toženkinemu upniku), temveč je namesto prejetega tolarskega zneska nakazala v tujino znesek v USD. Bistvo posamezne sklenjene pogodbe (razlog za njeno sklenitev) je bilo namreč v tem, da naj bi tožeča stranka (v dogovorjenem času) zagotovila devizna sredstva po ugodnem menjalnem tečaju. Tolarski znesek, ki ga je tožena stranka nakazala tožeči stranki, je bil kupnina za ameriške dolarje. Sklenjeno pogodbeno razmerje se zato v bistvenih elementih ni razlikovalo od tako imenovanih tranzitnih prodajnih razmerij, ko prodajalec predmet prodajne pogodbe (blago) izroči (dobavi) osebi, ki jo določi kupec. Ni razloga, da bi se tako pogodbeno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka obravnavalo drugače.

Tožeča stranka je s tem, ko je znesek v USD nakazala toženkinemu upniku, izpolnila svojo pogodbeno obveznost, ki jo je imela do tožene stranke. Pravno vzeto je šlo za izpolnitev toženi stranki, ki je zato oseba, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Tožena stranka je namreč z izpodbijanim dejanjem prejela več, kot bi kot stečajna upnica prejela iz stečajne mase. S tem pa so bili oškodovani ostali stečajni upniki.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se v delu, v katerem je bilo pravnomočno razsojeno o pravni neučinkovitosti izročitve akceptnega naloga in plačila na njegovi podlagi z dne 3. 4. 2000 ter o vrnitvi zneska 6.838,38 EUR (1,638.749,57 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2001 do plačila, zavrže.

II. Revizija tožeče stranke se v delu, v katerem je bilo pravnomočno razsojeno o pravni neučinkovitosti naloga za izvršitev nakazila v tujino Novi LB d.d. Ljubljana z dne 20. 3. 2000 in vrnitvi zneska 19.713,17 EUR (22.560,90 USD oziroma 4,724.064,00 SIT), naloga za izvršitev nakazila v tujino Novi LB d.d. Ljubljana z dne 21. 3. 2000 in vrnitvi zneska 11.622,48 EUR (13.320,00 USD oziroma 2,785.212,00 SIT) ter naloga za izvršitev nakazila v tujino Novi LB d.d. Ljubljana z dne 24. 3. 2000 in vrnitvi zneska 14.153,81 EUR (16.159,22 USD oziroma 3,391.820,28 SIT), vseh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2001 do plačila, zavrže.

III. Revizija tožene stranke glede pravne neučinkovitosti izročitve akceptnih nalogov ter plačil na njihovi podlagi z dne 30. 3. 2000 in vrnitvi zneska 26.548,25 EUR (6,362.023,80 SIT), z dne 31. 3. 2000 in vrnitvi zneska 221.165,08 EUR (53,000.000,00 SIT) ter z dne 6. 4. 2000 in vrnitvi zneska 104.323,15 EUR (25,000.000,00 SIT), vseh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2001 dalje, se zavrne.

IV. Tožena stranka sama krije stroške svoje revizije.

V. Reviziji tožeče stranke glede ugotovitve pravne neučinkovitosti naloga za izvršitev nakazila v tujino Novi LB d.d. Ljubljana z dne 22. 3. 2000 in vrnitve zneska 47.454,57 EUR (54.340,00 USD oziroma 11,372.014,37 SIT) se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

VI. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke se pridrži za novo odločbo.

Obrazložitev

* Uvod (1) Iz podatkov sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani (matična št. ..., vložna št. ...) izhaja, da se je nad toženo stranko dne 24.10.2005 začel stečajni postopek (pod opr. št. St 45/2005). Ker je do prekinitve postopka (zaradi začetka stečajnega postopka) prišlo potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oziroma so potekli vsi roki zanje, ni bilo ovir za izdajo te odločbe, ki je procesno dejanje izključno samo Vrhovnega sodišča (iz obrazložitve sodbe naslovnega sodišča z dne 4. 12. 1998, opr. št. III Ips 41/97).

(2) Ustavno sodišče je z odločbo z dne 19. 1. 2006, št. U-I-253/04-11 (objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije z dne 31. 1. 2006, št. 10/2006) ugotovilo, da sta prvi odstavek 125. člena in prvi odstavek 126. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v neskladju z Ustavo (1. točka izreka), kolikor se nanaša na primere, ko je bil po uvedbi stečajnega postopka in pred njegovim začetkom vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave, v katerih so možne zlorabe instituta izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v stečaju zaradi izigravanja enoletnega roka iz prvega odstavka 125. člena oziroma prvega odstavka 126. člena ZPPSL. Ker v obravnavanem sporu ne gre za takšen primer, je Vrhovno sodišče določbo prvega odstavka 125. člena ZPPSL lahko uporabilo pri odločanju v revizijskem postopku.

(3) Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. januarja 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Zato je Vrhovno sodišče po četrtem odstavku 13. člena ZUE zneske, ki se glasijo na tolar, po uradni dolžnosti preračunalo v zneske, ki se glasijo na euro. Pri tem je upoštevalo, da je po 2. členu ZUE tečaj zamenjave tečaj, ki je določen v Uredbi Sveta (ES), št. 1086/2006 z dne 11. julija 2006, o spremembi Uredbe (ES), št. 2866/98, o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro. Ta tečaj znaša 239,640 SIT za 1 EUR.

• Akceptni nalogi (4) Okrožno sodišče v Novi Gorici (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da izročitve akceptnih nalogov in plačila denarnih sredstev na žiro račun tožene stranke na njihovi podlagi dne 30. 3. 2000 v višini 6,362.023,80 SIT, dne 31. 3. 2000 v višini 53,000.000,00 SIT, dne 3. 4. 2000 v višini 1,638.749,57 SIT in dne 6. 4. 2000 v višini 25,000.000,00 SIT nimajo pravnega učinka zoper stečajno maso tožeče stranke. Zato je toženi stranki naložilo, da v stečajno maso tožeče stranke vrne prejete zneske ("v skupni višini 86,000.793,37 SIT" - četrti odstavek na 5. strani sodbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2001 do plačila.

(5) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili akceptni nalogi izročeni toženi stranki za zavarovanje njenih terjatev. S tem je bil izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja, saj je tožena stranka zaradi izročitve akceptnih nalogov na premoženju tožeče stranke pridobila pravico, ki ji je omogočala ugodnejše poplačilo njenih terjatev. Zaradi unovčitve akceptnih nalogov pa je prejela več, kot bi prejela, če tega zavarovanja ne bi imela. Pri tem je sodišče prve stopnje izročitev akceptnih nalogov in plačilo denarnih sredstev na žiro račun tožene stranke na njihovi podlagi štelo kot enotno dejanje, ki je bilo predmet izpodbijanja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bila vsa dejanja storjena v roku zadnjih treh mesecev pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, zaradi česar se je domnevalo, da je tožena stranka vedela za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje. Tožena stranka je sicer izpodbijala vedenje o dolžničinem slabem ekonomsko-finančnem stanju, vendar iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je zanj dejansko vedela, saj je (bodoči stečajni) dolžnici pomagala pri reševanju njenih likvidnostnih težav. Poleg tega pa bi s skrbnim spremljanjem izvajanja pogodb (o prevzemu dolga) lahko ugotovila daljše zamike pri plačevanju v tujino (v prvih treh mesecih leta 2000).

(6) Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) je v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(7) Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Pri tem je poudarilo, da za izpodbijanje ni bilo pomembno, na podlagi kakšne pogodbe so bili akceptni nalogi izročeni, saj je zadostovalo, da so bili akceptni nalogi izročeni za zavarovanje terjatev. Prav tako je poudarilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, kaj je potrebno vrniti, pravilno upoštevalo splošna pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. (8) Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijanem delu je predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

(9) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

I. točka izreka (10) Po določbi 490. člena ZPP v gospodarskem sporu revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.864,63 EUR (5,000.000,00 SIT). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Za dovoljenost revizije v tem sporu je zato odločilno, ali je tožeča stranka uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na isto ali na različno dejansko in/ali pravno podlago.

(11) V predmetnem sporu tožeča stranka izpodbija izročitev štirih akceptnih nalogov in štiri plačila denarnih sredstev na žiro račun tožene stranke na njihovi podlagi ter zahteva vrnitev prejetih zneskov. Ker gre za štiri izpodbojne zahtevke, pri katerih dejanska podlaga ni ista, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Gre namreč za štiri akceptne naloge z različnimi številkami, datumi in zneski, izročenimi za zavarovanje plačil po različnih pogodbah o prevzemu dolga. Ker pa vrednost revizijskega predmeta, ki ustreza predmetu tožbenega zahtevka na izpodbijanje izročitve akceptnega naloga in plačila na njegovi podlagi z dne 3. 4. 2000 ter posledično na vrnitev zneska 6.838,38 EUR (1,638.749,57 SIT) ne presega vrednosti iz 490. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo, ker tega v mejah svojih pravic iz prvega odstavka 374. člena ZPP ni storila že sodnica sodišča prve stopnje.

III. točka izreka (12) Izročitev akceptnega naloga upniku vsebuje tudi pooblastilo upniku, da ga predloži na unovčenje, in sicer najkasneje na dan dospelosti. V primeru izročitve neizpolnjenega (bianco) akceptnega naloga, pa vsebuje tudi dolžničino naročilo (nalog) upniku, da prejeti akceptni nalog v skladu s pogodbo izpolni. Ker so bili v obravnavanem primeru izročeni akceptni nalogi uspešno unovčeni, ni več mogoče zahtevati njihovega umika. Zato je v okviru izpodbijanega pravnega dejanja brezpredmetno ločevanje izročitve akceptnega naloga od njegove unovčitve. V obravnavanem primeru namreč z vidika dolžnice obe dejanji predstavljata ekonomsko in pravno nedeljivo celoto, ki je kot taka tudi predmet izpodbijanja.

(13) S tem ko je tožeča stranka izročila toženi stranki bianco akceptni nalog, jo je pooblastila, da ga izpolni (v skladu s pogodbo o prevzemu dolga) in predloži na unovčenje takratni Agenciji za plačilni promet (APP). Značilnost akceptnega naloga je namreč v tem, da naloga za plačilo z njegovega računa, ki ga izda imetnik računa, APP v unovčenje ne predloži imetnik računa kot njegov izdajatelj, temveč nekdo drug - tisti, ki ga je izdajatelj naloga za to upravičil (iz obrazložitve sodbe naslovnega sodišča z dne 29. 8. 1991, opr. št. III Ips 22/91). Zato je pravno vzeto šlo za izpodbojno dejanje, ki ga je storila tožeča stranka (takrat še bodoča stečajna dolžnica).

(14) S tem ko je bil akceptni nalog unovčen, je tožena stranka (prevzemnica naročila oziroma upnica) dosegla izpolnitev svoje (z akceptnim nalogom zavarovane) terjatve od tožeče stranke (naročiteljice oziroma dolžnice). Zato je pravno vzeto šlo za izpolnitev toženi stranki, ki je oseba, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Tožena stranka je namreč na podlagi uspešno unovčenega akceptnega naloga svojo terjatev poplačala v celoti, kar pomeni, da je na podlagi izpodbijanega dejanja prejela več, kot bi kot stečajna upnica prejela iz stečajne mase. S tem pa so bili oškodovani ostali stečajni upniki.

(15) Poleg objektivnega elementa izpodbojnosti pa je podan tudi subjektivni element. Tožena stranka (nasprotnica izpodbijanja) namreč ni uspela izpodbiti dejanske domneve iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, medtem ko domnevanega dejstva (da je vedela za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje) niti ni mogla izpodbijati, saj gre pri tem za dejansko sklepanje, za ugotavljanje dejanskega stanja, ki glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni predmet revizijskega preizkusa. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka vedela za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje, pa ni pravno pomembno, ali bi za takšno stanje morala vedeti glede na konkretne okoliščine, niti, ali sta nižji sodišči o tem pravilno pravno sklepali.

(16) Ker je tožena stranka prejete bianco akceptne naloge izpolnila in jih uspešno unovčila, mora vrniti prejete zneske.

(17) Ker niso podani uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo. Pri zaključku o oškodovanju stečajnih upnikov (zaradi uspešnega unovčenja izročenih akceptnih nalogov) gre namreč za pravno sklepanje (za uporabo materialnega stečajnega izpodbojnega prava), ki ga toženi stranki z drugačnim pravnim naziranjem, ki ga je podala v reviziji, ni uspelo ovreči, medtem ko predpostavk, sestavin izpodbojnega dejanskega stanja (glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP) niti ni mogla ovreči. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče posamezne dejanske ugotovitve zatrjevati kot sporne, medtem ko je sodišče druge stopnje v svojih razlogih ustrezno odgovorilo na pritožbene trditve tožene stranke, kolikor so se nanašale na dejansko stanje (to je na trditve o zmotnih ugotovitvah, neraziskanih okoliščinah in napačnih ocenah), če ne izrecno pa vsaj skozi kontekst celotne obrazložitve, zaradi česar ni podana očitana bistvena kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje.

(18) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe tožene stranke, ki so bile odločilnega pomena.

IV. točka izreka (19) Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da sama krije stroške svoje revizije.

• Nalogi za izvršitev nakazil v tujino (20) Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da nalogi za izvršitev nakazil v tujino Novi LB d.d. Ljubljana za 22.560,90 USD (4,724.064,00 SIT) z dne 20. 3. 2000, za 13.320,00 USD (2,785.212,00 SIT) z dne 21. 3. 2000, za 53.340,00 USD (11,372.014,37 SIT) z dne 22. 3. 2000 in za 16.159,22 USD (3,391.820,28 SIT) z dne 24. 3. 2000 nimajo pravnega učinka zoper stečajno maso tožeče stranke. Zato je toženi stranki naložilo, da v stečajno maso tožeče stranke vrne prejete zneske ("v skupni višini 22,097.881,68 SIT" - prvi odstavek na 5. strani sodbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2001 do plačila.

(21) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v primeru zadevnih pogodb o prevzemu dolga med izpolnitvijo tožene stranke (tolarskimi nakazili na račun tožeče stranke) in nalogi tožeče stranke za izvršitev nakazil v tujino (upnikom tožene stranke) preteklo več kot 8 dni (natančno 15, 10, 9 in 11 dni), da torej ni šlo za sočasno izpolnitev obveznosti. Ker pa so bila plačila v tujino realizirana, je zaradi njih prišlo do zmanjšanja premoženja stečajne dolžnice. S tem je bil izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja, saj je šlo za neenakomerno in zmanjšano poplačilo preostalih stečajnih upnikov. Tožena stranka je namreč na podlagi izpodbijanih nakazil prejela več, kot bi prejela iz stečajne mase. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bila vsa dejanja storjena v roku zadnjih treh mesecev pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, zaradi česar se je domnevalo, da je tožena stranka vedela za dolžničino slabo ekonomsko-finančno stanje. Tožena stranka je sicer izpodbijala vedenje o dolžničinem slabem ekonomsko-finančnem stanju, vendar iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je zanj dejansko vedela, saj je (bodoči stečajni) dolžnici pomagala pri reševanju njenih likvidnostnih težav. Poleg tega pa bi s skrbnim spremljanjem izvajanja pogodb (o prevzemu dolga) lahko ugotovila daljše zamike pri plačevanju v tujino (v prvih treh mesecih leta 2000).

(22) Sodišče druge stopnje je v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

(23) Sodišče druge stopnje je ocenilo, da pri spornih pogodbah ne gre za pogodbe o prevzemu dolga, temveč za naročila (naloge) po 749. členu in naslednjih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Za te pogodbe, pri katerih se prevzemnik naročila zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (v obravnavani zadevi, da bo izvršil nakazila prejetega denarja v tujino), pa je značilno, da sredstva, ki jih naročnik nakaže prevzemniku naročila za opravo naročila, ne postanejo last prevzemnika naročila, ampak ostanejo naročnikova. Ker tako ta sredstva niso postala del premoženja tožeče stranke in s tem tudi ne del stečajne mase, je zaključilo, da ne gre za oškodovanje upnikov, če je tožeča stranka plačala tuje terjatve z zneski, ki niso bili del njenega premoženja.

(24) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tudi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka, podredno pa je v tem (zavrnilnem) delu predlagala razveljavitev sodb sodišč druge oziroma tudi prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

(25) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

(26) Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo tudi zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da nalog za izvršitev nakazila v tujino Factor Banki d.d. Ljubljana za 8.000,00 USD (1,677.200,00 SIT) z dne 16. 3. 2000 ter nalogi za izvršitev nakazil v tujino Novi LB d.d. Ljubljana za 1.974,00 USD (414.342,60 SIT) z dne 24. 3. 2000, za 5.421,21 USD (1,137.911,98 SIT) z dne 24. 3. 2000 in za 10.490,00 USD (2,201.851,00 SIT) z dne 24. 3. 2000 ("v skupni višini 5,410.407,80 SIT" - prvi odstavek na 5. strani sodbe) nimajo pravnega učinka zoper stečajno maso tožeče stranke.

(27) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v primeru zadevnih pogodb o prevzemu dolga med izpolnitvijo tožene stranke (tolarskimi nakazili na račun tožeče stranke) in nalogi tožeče stranke za izvršitev nakazil v tujino (upnikom tožene stranke) preteklo manj kot 8 dni (natančno 0, 3, 2 in 2 dneva), da je torej šlo za sočasno izpolnitev obveznosti, zaradi česar se premoženje stečajne dolžnice v trenutku, ko je bilo posamezno dejanje storjeno, ni zmanjšalo, temveč je samo spremenilo svojo obliko. Zato ni bil izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja.

(28) Sodišče druge stopnje je v tem delu z dopolnilnim sklepom ugodilo pritožbi tožeče stranke ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Zato v tem delu niso upoštevne revizijske navedbe tožeče stranke (to je navedbe iz I. In II. točke njene revizije).

(29) Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, kako je potekalo poslovanje med strankama in za kakšne pogodbe je pri tem sploh šlo. Zato je bil zaključek, da je šlo za vzajemne pogodbe, pri katerih je pomembna sočasnost, preuranjen. Poleg tega pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo, za kakšno spremembo premoženja pri stečajni dolžnici naj bi šlo v primeru, ko je tožena stranka tožeči stranki nakazala tolarska sredstva, tožeča stranka pa neposredno zatem upnikom tožene stranke v tujino devizna sredstva.

II. točka izreka (30) Po določbi 490. člena ZPP v gospodarskem sporu revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.864,63 EUR (5,000.000,00 SIT). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Za dovoljenost revizije v tem sporu je zato odločilno, ali tožeča stranka uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na isto ali na različno dejansko in/ali pravno podlago.

(31) V predmetnem sporu tožeča stranka izpodbija štiri naloge za izvršitev nakazil v tujino Novi LB d.d. Ljubljana. Ker gre za štiri izpodbojne zahtevke, pri katerih dejanska podlaga ni ista, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Gre namreč za štiri naloge po različnih pogodbah o prevzemu dolga (v zvezi z različnimi fakturami za plačilo uvoza blaga). Ker pa vrednost revizijskega predmeta, ki ustreza predmetu posameznega zahtevka (na izpodbijanje naloga za izvršitev nakazila v tujino Novi LB d.d. Ljubljana z dne 20. 3. 2000 in vrnitvi zneska 19.713,17 EUR (22.560,90 USD oziroma 4,724.064,00 SIT), naloga za izvršitev nakazila v tujino Novi LB d.d. Ljubljana z dne 21. 3. 2000 in vrnitvi zneska 11.622,48 EUR (13.320,00 USD oziroma 2,785.212,00 SIT) ter naloga za izvršitev nakazila v tujino Novi LB d.d. Ljubljana z dne 24. 3. 2000 in vrnitvi zneska 14.153,81 EUR (16.159,22 USD oziroma 3,391.820,28 SIT)), ne presega vrednosti iz 490. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo, ker tega v mejah svojih pravic iz prvega odstavka 374. člena ZPP ni storila že sodnica sodišča prve stopnje.

V. točka izreka (32) Vrhovno sodišče je v odločbah v istovrstnih gospodarskih sporih (v sklepu z dne 21. 12. 2004, opr. št. III Ips 11/2004, in v sodbi z dne 6. 6. 2006, opr. št. III Ips 47/2005) že pojasnilo, da tožeča stranka ni le (pre)nakazala prejetega zneska od tožene stranke tretji osebi (toženkinemu upniku), temveč je namesto prejetega tolarskega zneska nakazala v tujino znesek v USD. Bistvo posamezne sklenjene pogodbe (razlog za njeno sklenitev) je bilo namreč v tem, da naj bi tožeča stranka (v dogovorjenem času) zagotovila devizna sredstva po ugodnem menjalnem tečaju. Tolarski znesek, ki ga je tožena stranka nakazala tožeči stranki, je bil kupnina za ameriške dolarje. Sklenjeno pogodbeno razmerje se zato v bistvenih elementih ni razlikovalo od tako imenovanih tranzitnih prodajnih razmerij, ko prodajalec predmet prodajne pogodbe (blago) izroči (dobavi) osebi, ki jo določi kupec. Ni razloga, da bi se tako pogodbeno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka obravnavalo drugače.

(33) Vrhovno sodišče je v navedenih odločbah tudi zavzelo stališče, da je tožeča stranka s tem, ko je znesek v USD nakazala toženkinemu upniku, izpolnila svojo pogodbeno obveznost, ki jo je imela do tožene stranke. Pravno vzeto je šlo za izpolnitev toženi stranki, ki je zato oseba, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Tožena stranka je namreč z izpodbijanim dejanjem prejela več, kot bi kot stečajna upnica prejela iz stečajne mase. S tem pa so bili oškodovani ostali stečajni upniki.

(34) Sodišče druge stopnje je na podlagi drugačne pravne kvalifikacije pogodbe o prevzemu dolga (oziroma pogodbe o terminskem nakupu tuje valute) izpeljalo pravno zmoten zaključek, da znesek, ki ga je tožena stranka plačala tožeči stranki, ni postal sestavni del premoženja tožeče stranke, in že iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Preostalih pritožbenih navedb tožene stranke pa ni preizkušalo. Zato je pritožba glede navedb iz II. in IV. točke ostala "neizčrpana".

(35) Ker sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni preizkusilo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (ali so podane predpostavke, sestavine izpodbojnega dejanskega stanja), je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo glede ugotovitve pravne neučinkovitosti naloga za izvršitev nakazila v tujino Novi LB d.d. Ljubljana z dne 22. 3. 2000 in vrnitve zneska 47.454,57 EUR (54.340,00 USD oziroma 11,372.014,37 SIT) ter mu jo v tem delu vrnilo v novo sojenje, ko naj upošteva, da se je tudi nad toženo stranko začel stečajni postopek (pod opr. št. St 45/2005), in to dne 24. 10. 2005 .

VI. točka izreka (36) Ker je Vrhovno sodišče delno razveljavilo izpodbijano odločbo, je odločitev o stroških revizije tožeče stranke na podlagi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za novo (končno) odločbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009