Sodba III Ips 58/2005

Jedro

Pri razlagi spornih pogodbenih določb je treba iskati skupen namen pogodbenikov (ki, ugotovljen, predstavlja del dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano). V primeru spornih pogodbenih določb je torej pri razlagi odločilno, kaj sta obe pogodbeni stranki v resnici hoteli in ne, kar se je morda navzven izrazilo kot pomoten zapis njune prave volje.

Izrek

1. Revizija se z a v r n e.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 920,75 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 15,459.157,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1997 dalje in zakonske zamudne obresti od (umaknjenih) 14,193.195,32 SIT od 1. 6. 1997 do 1. 7. 1997 (1. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 296.524,00 SIT pravdnih stroškov (3. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka).

(3) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) vložila revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila revizijskih stroškov.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru se je sklicevala tudi na navedbe, ki jih je podala pred sodišči prve in druge stopnje, vendar revizijsko sodišče sklicevanja na vloge v postopkih pred nižjima sodiščema ni upoštevalo, saj mora vlagateljica revizije konkretno navesti razloge, ki jih želi v reviziji uveljavljati (glej razloge sodbe in sklepa naslovnega sodišča z dne 8. 12. 1999, opr. št. III Ips 128/98). Sicer pa je tožena stranka prvenstveno predlagala zavrženje revizije kot nedovoljene (zaradi izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja), podredno pa njeno zavrnitev kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora. Revizija ni utemeljena.

Bistveni elementi (v ponovljenem postopku) ugotovljenega dejanskega stanja (na katero je revizijsko sodišče vezano).

(5) Sodišče prve stopnje: Izvajalka E. d.o.o. V. je s pogodbo o odstopu terjatev z dne 18. 7. 1995 (priloga A8) odstopila E. V. d.o.o. V. svojo terjatev v višini 14,242.158,87 SIT, pri čemer je iz same pogodbe in priloge k njej (Obračuna SKB - Mestna vrata Maribor) razvidno, da ni šlo za odstop terjatve po začasni situaciji, temveč za delen odstop terjatve po končanih delih. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena po podpisu zapisnika o dokončnem obračunu izvedenih del z dne 12. 6. 1995 (priloga B1), dodatno kaže na namen pogodbenikov, da se odstopi terjatev za znesek del, ki še niso bila plačana po celotni pogodbi, ne pa zgolj po začasni situaciji. S posebno pogodbo o odstopu terjatve z dne 18. 7. 1995 (priloga A7) pa ji je odstopila tudi svojo terjatev v višini 2,485.763,50 SIT, kar predstavlja zadržana sredstva. Tudi ta pogodba je bila sklenjena po podpisu zapisnika o dokončnem obračunu izvedenih del z dne 12.6.1995. E. V. d.o.o. V. ob je nato s pogodbo z dne 29. 5. 1997 (priloga A9) obe terjatvi odstopila tožeči stranki.

(6) Ker je bilo v pogodbi z dne 29. 5. 1997 izrecno navedeno, da gre pri terjatvah, odstopljenih tožeči stranki, za terjatvi po VII. (I.) začasni situaciji, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo, ali je odstopljena terjatev obsegala tudi terjatev za dela po začasni situaciji, oziroma, ali so bila dela, navedena v sporni začasni situaciji, tožeči stranki ali njeni pravni prednici pred tem plačana. Pri tem je ugotovilo, da so bila vsa dela po navedeni začasni situaciji poravnana pred njeno zapadlostjo v plačilo in da so bila zadržana sredstva (poleg preostalega plačila pogodbenih del) izplačana dne 1. 7. 1997.

(7) Sodišče druge stopnje: S cesijskima pogodbama z dne 18. 7. 1995 sta bili E. V. d.o.o. V. odstopljeni terjatev po končanih delih v znesku 14,242.158,87 SIT in terjatev iz naslova zadržanih sredstev v znesku 2,485.736,50 SIT. Navedeni terjatvi je E. V. d.o.o. V. odstopila tožeči stranki, pri čemer je bilo v 2. členu pogodbe z dne 29. 5. 1997 izrecno navedeno, da se nanašata na VII. (I.) začasno situacijo.

Materialnopravni razlogi nižjih sodišč o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

(8) Sodišče prve stopnje: Ker so bila vsa dela po VII. (I.) začasni situaciji poravnana pred njeno zapadlostjo v plačilo, terjatev, ki jo je izvajalka odstopila E.V. d.o.o. V., ni obsegala tudi del po tej začasni situaciji. Ker E. V. d.o.o. V. te terjatve ni pridobila od izvajalke, je tudi ni mogla odstopiti tožeči stranki. Zadržana sredstva pa je tožena stranka izplačala, zaradi česar tudi zahtevek, ki se nanaša na to terjatev, ni utemeljen.

(9) Sodišče druge stopnje: Dela po VII. (I.) začasni situaciji so bila (s kompenzacijami in asignacijami v znesku 16,080.842,78 SIT) plačana že do njene zapadlosti. Zato tožeča stranka ni mogla postati cesionar terjatve v znesku 14,242,158,87 SIT. Terjatev za zadržana sredstva (v znesku 2,485.736,50 SIT) pa je bila pravočasno poravnana. Razlogi Vrhovnega sodišča o neutemeljenosti revizije.

(10) Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih in procesnih napak. Zato je ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vendar pa je razlikovanje dejanskih od pravnih vprašanj včasih zahtevno. Zato je Vrhovno sodišče v zvezi s pogodbami izoblikovalo naslednji razmejitveni kriterij: pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje gre za dejansko vprašanje (za ugotavljanje dejanskega stanja), medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega oziroma materialnega prava) - glej na primer sklep in sodbo naslovnega sodišča z dne 13. 2. 2003, opr. št. III Ips 86/2002.

(11) Vendar pa pri pogodbenem materialnem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Zato mora stranka izrecno pojasniti nejasne pogodbene določbe in se nanje sklicevati, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava in takšno njegovo uporabo v sodnem postopku (glej sodbo naslovnega sodišča z dne 7. 5. 1998, opr. št. II Ips 48/97).

(12) Takrat veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) je v 100. in 101. členu določal, kako je treba v posebnih primerih nejasnosti te nejasnosti razlagati. Vendar je bilo navedeni zakonski določbi treba uporabiti samo takrat, kadar nejasnosti ni bilo mogoče odpraviti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank (glej sodbo naslovnega sodišča z dne 19. 3. 1998, opr. št. III Ips 14/97). V obravnavanem sporu pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, saj je na podlagi izvedenih dokazov in po njihovi presoji ugotovilo, kaj sta pogodbeni stranki hoteli ob sklenitvi pogodbe o odstopu terjatev z dne 29. 5. 1997 (priloga A9).

(13) ZOR je v drugem odstavku 99. člena določal, da je pri razlagi spornih pogodbenih določb treba iskati skupen namen pogodbenikov (ki, ugotovljen, predstavlja del dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano). V primeru spornih pogodbenih določb je torej pri razlagi odločilno, kaj sta obe pogodbeni stranki v resnici hoteli in ne, kar se je morda navzven izrazilo kot pomoten zapis njune prave volje (glej sodbo naslovnega sodišča z dne 5.10.2004, opr. št. III Ips 30/2004). To pa je v sklepu z dne 15. 1. 2003, opr. št. I Cpg 752/2001, ugotovilo že sodišče druge stopnje. Ugotovilo je namreč, da "je v cesijski pogodbi opredeljeno terjatev po (sporni) začasni situaciji razumeti le kot opredelitev del, ki še niso bila plačana" in da "podlaga navedeni terjatvi ni začasna situacija, pač pa sklenjena in s strani izvajalca izpolnjena gradbena pogodba".

(14) Zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, kolikor se opira na dela po VII. (I.) začasni situaciji (priloga A4) kot taki. Z začasnimi situacijami se namreč obračunava vrednost del, izvedenih med gradnjo, medtem ko izvajalec sestavi končno situacijo in jo predloži v izplačilo po opravljenem sprejemu in izročitvi izvedenih del. Ko so gradbena dela končana in je sestavljena končna situacija oziroma končni obračun, namreč izvajalec ne more več uveljavljati plačila svojih zahtevkov na podlagi začasne situacije. Glej tudi razloge sodbe in sklepa sodišča prve stopnje z dne 12. 1. 2001, opr. št. VIII Pg 279/97-16, ter Posebne gradbene uzance (PGU).

(15) Zahtevek tožeče stranke tudi ni utemeljen, kolikor se opira na neplačana dela, navedena v VII. (I.) začasni situaciji. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov in po njihovi presoji ugotovilo, da so bila vsa dela po navedeni začasni situaciji poravnana pred njeno zapadlostjo v plačilo (glej 8. točko obrazložitve), medtem ko je sodišče druge stopnje sprejelo njegove ugotovitve (glej 9. točko obrazložitve). Sodišče druge stopnje pa je sprejelo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila ta dela s kompenzacijami in asignacijami v znesku 16,080.842,78 SIT plačana do dne 4. 1. 1995 (glej prvi stavek drugega odstavka obrazložitve na 3. strani izpodbijane drugostopenjske sodbe), kar je pred odstopom terjatev s pogodbo z dne 29. 5. 1997 (in tudi pred njihovim odstopom s pogodbama z dne 18. 7. 1995). V tem delu gre za dejanske ugotovitve, ki kot del dejanskega stanja niso predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(16) Tožeča stranka se je v reviziji sicer sklicevala na to, da je svoj zahtevek opirala tudi na neplačana dela po končnem obračunu. S pogodbo z dne 29. 5. 1997 naj bi bila namreč (delno) odstopljena terjatev za neplačana dela po celotni pogodbi. Vendar pa tožeča stranka s svojo razlago navedene pogodbe ni uspela izpodbiti prave volje strank, ki je bila ugotovljena glede na nejasno zapisane pogodbe določbe in glede na notranje protislovne trditve tožeče stranke o podlagi tožbenega zahtevka ter iz katere izhaja, da sta pogodbeni stranki s pogodbo z dne 29. 5. 1997 hoteli odstopiti terjatev za neplačana dela, navedena v VII. (I.) začasni situaciji, vendar temelječa na končnem obračunu, niti ugotovitve, da so bila vsa dela, navedena v tej začasni situaciji, plačana že pred njeno zapadlostjo in tudi pred pogodbenim odstopom terjatev (glej 15. točko obrazložitve), s tem, da ugotovljeno dejansko stanje in dokazna presoja sodišča prve stopnje, ki jo je preizkusilo sodišče druge stopnje, niti nista predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(17) Ker obsežne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah nižjih sodišč, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah pomenijo prav to, izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa morebiti pojasnjevanja zmotne uporabe ugotovljenega pogodbenega prava, jih revizijsko sodišče ni upoštevalo.

(18) Sicer pa je tožeča stranka nižjima sodiščema očitala, da se nista opredelili do različnih zneskov, navedenih v 1. (14,242.158,87 SIT) in 2. členu (14,276.763,10 SIT) cesijske pogodbe z dne 29. 5. 1997 (priloga A9), kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa se navedeno nasprotje, pri katerem gre vsebinsko za notranje nasprotje v obravnavani pogodbi, ne pa za notranje nasprotje v izpodbijani sodbi, nanaša na dejansko stanje (ugotovljeno pravo pogodbeno voljo), kar pa ni upošteven revizijski razlog. Ker tožeča stranka na navedeno nasprotje ni opozorila v pritožbi, da bi se pritožbeno sodišče do njega moralo opredeliti pri preizkusu ugotovljenega dejanskega stanja, tudi ne gre za morebitno postopkovno kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

(19) Tožeča stranka je pritožbenemu sodišču dodatno očitala, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o nejasno zapisani pogodbi v zvezi z odstopljeno terjatvijo. Vendar pa ta očitek ni utemeljen, saj se je pritožbeno sodišče opredelilo do vprašanja, ali je bila s pogodbo z dne 29. 5. 1997 odstopljena neplačana terjatev iz končnega obračuna (iz zapisnika z dne 12. 6. 1995) ali pa terjatev iz VII. (I.) začasne situacije. Tako je ugotovilo, da je šlo za odstop terjatve za (neplačana) "dela, ki so bila navedena v sporni začasni situaciji" (glej peti in šesti odstavek obrazložitve na 2. strani njegove sodbe). Sicer pa se je sodišče druge stopnje do tega vprašanja opredelilo že v sklepu z dne 15.1.2003, opr. št. I Cpg 752/2001 (glej tretji odstavek obrazložitve na njegovi 2. strani).

(20) Ker revizijski postopek ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve (konkretno: o tem, katera terjatev je bila dejansko prenesena) kot sporne ob ponujanju neizvedenih dokazov (konkretno: zaslišanja zakonitega zastopnika pogodbenika pogodbe o odstopu terjatev z dne 29. 5. 1997), je revizijsko sodišče zaključilo, da je glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

(21) Ker tožeča stranka v z reviziji ni posebej obrazložila svojega nasprotovanja odločitvi nižjih sodišč glede terjatve iz naslova zadržanih sredstev v višini 2,485.763,50 SIT, je revizijsko sodišče posebej odgovorilo le na njene revizijske navedbe glede plačila pogodbenih del v višini 14,242.158,87 SIT.

(22) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker se razloga, zaradi katerih je bila vložena, nista izkazala za utemeljena, in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(23) Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 920,75 EUR stroškov revizijskega odgovora (2. točka izreka). Toženi stranki je namreč priznalo 1650 točk za sestavo revizijskega odgovora (po tar. št. 21/3 Posebnega dela Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 757,35 EUR, 151,47 EUR (20%) davka na dodano vrednost od odvetniške storitve in 26 točk za izdatke za stranko (po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 13. člena Splošnega dela Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 11,93 EUR. Ni ji pa priznalo stroškov posveta s stranko (z davkom na dodano vrednost), saj so ti vsebovani v stroških sestave odgovora na revizijo, niti davka na dodano vrednost od izdatkov za stranko, saj se ti ne vštevajo v davčno osnovo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 675/2019
• Sodba II Ips 140/2004
• VSL sodba I Cp 1435/2013