<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 67/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:III.IPS.67.2005
Evidenčna številka:VS40991
Datum odločbe:30.01.2007
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zastaranje - trditveno breme - pretrganje zastaranja - ugovor zastaranja - zadržanje zastaranja - zahteva za izpolnitev obveznosti - dejanske ovire - pravne ovire - razmere na območju nekdanje SFRJ v 1991 - priznanje dolga
Objava v zbirki VSRS:G 2005-2008

Jedro

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre za izključevalni ugovor, ne pa pravozatorni, saj se opira na dejstva, ki izključujejo zahtevek tožeče stranke. Ta dejstva dajejo toženi stranki pravico, da odreče izpolnitev zahtevka, ne pomenijo pa ugasnitve zahtevka. Pravilna presoja utemeljenosti takšnega ugovora je torej nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami. Pri tem je bilo trditveno breme za dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec triletnega zastaralnega roka, na strani tožene stranke, ki je ugovarjala, da je pravica tožeče stranke do plačila po pogodbi zastarala, medtem ko je bilo trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na zadržanje oziroma pretrganje zastaranja, na strani tožeče stranke, ki je ugovarjala zastaranju.

Izrek

Revizija se z a v r n e.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 143,348.275,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. točka izreka). Posledično ji je naložilo, da toženi stranki povrne 1,016.600,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 do plačila (2. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 522.560,00 SIT stroškov pritožbenega odgovora (drugi odstavek izreka).

(3) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem ni priglasila revizijskih stroškov.

(4) Tožeča stranka je reviziji priložila dopis g. T., direktorja tožene stranke (priloga A39), vendar "ne kot dokaz", saj revizije kot izrednega pravnega sredstva, namenjenega odstranjevanju pravnih in procesnih napak, ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vendar pa tudi ni zatrjevala, da se omenjeni dopis nanaša na uveljavljane postopkovne kršitve, da bi bil morebiti lahko upošteven kot nov dokaz po 372. členu ZPP.

(5) Revidentka je naknadno (po izteku roka za vložitev revizije) predložila "Sporazum o vprašanjih nasledstva, podpisan na Dunaju 29. aprila 2001" (priloga A43) in "Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN)" (priloga A42); očitno zato, da bi ju revizijsko sodišče upoštevalo pri preizkusu izpodbijane sodbe, v okviru uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vendar pa revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi že po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

(6) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Revizija ni utemeljena.

Bistveni elementi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in njegovi materialnopravni zaključki.

(7) Med Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ) in Republiko Slovenijo (RS) v letu 1991 niso bile prekinjene telekomunikacijske poti (dejanska ugotovitev). Zato bi tožeča stranka lahko poslala vso potrebno dokumentacijo slovenskemu odvetniku, če ne drugače po pošti, in ga tudi po pošti pooblastila za zastopanje pred slovenskim sodiščem (pravno sklepanje). Splošno znano je namreč, da so lahko leta 1991 fizične in pravne osebe iz ZRJ pred slovenskimi sodišči zahtevale izpolnitev obveznosti, če jih je kot pooblaščenec zastopal slovenski odvetnik (dejanska ugotovitev). Sicer pa pri odvetniških storitvah in pri prevodu listin v slovenski jezik ne gre za prepovedan izvoz storitev po Zakonu o izvajanju resolucij Varnostnega sveta (ZIRVS) OZN (pravni zaključek). Vizo za RS za zakonitega zastopnika tožeče stranke pa je bilo mogoče dobiti na podlagi vabila sodišča pri diplomatskem predstavništvu RS v Budimpešti (Madžarska) ali v Bosni in Hercegovini (dejanska ugotovitev).

(8) Tožeča stranka torej ni bila ovirana v dostopu do sodišča, prav tako pa ni bilo motenj v poslovanju sodišča, kar pomeni, da niso bile podane nepremagljive ovire, zaradi katerih tožeča stranka ne bi mogla zahtevati izpolnitve obveznosti (dejansko sklepanje). Zato zastaranje ni bilo zadržano (pravni zaključek).

(9) Zastaranje pa tudi ni bilo pretrgano, saj je (jasno) izjavo o pripoznavi mogoče dati le v pisni obliki (pravni zaključek).

(10) Sicer pa tožeča stranka s predloženimi listinami ni dokazala tožbenega zahtevka (dokazna presoja - dejansko stanje), medtem ko je bil dokaz z zaslišanjem direktorja tožeče stranke D. D. in direktorja K. d.o.o. L., J. M. kot nepomemben zavrnjen (zavrnitev dokaznega predloga - dejansko stanje).

Bistveni elementi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, in njegovi materialnopravni zaključki.

(11) Upoštevaje s strani tožeče stranke neprerekane trditve tožene stranke je zastaralni rok začel teči med letom 1991 oziroma najkasneje dne 31. 12. 1991 in se je iztekel med letom 1994 oziroma najkasneje dne 31. 12. 1994 (dejanska ugotovitev).

(12) Dejstvo, da so leta 1991 lahko fizične in pravne osebe iz ZRJ zahtevale izpolnitev obveznosti pred slovenskimi sodišči, če jih je zastopal slovenski odvetnik, ni splošno znano. Vendar pa to dejstvo ni odločilno. Odločilno je namreč dejstvo, da tudi iz trditve tožeče stranke same, da je od leta 1991 dalje toženo stranko večkrat pisno pozvala k plačilu terjatve, izhaja, da je med ZRJ in RS bila poštna povezava (dejanski zaključek).

(13) Glede na določbe takrat veljavnega ZPP ni bilo ovir, ki bi tožeči stranki onemogočale, da bi tožbo poslala slovenskemu sodišču po pošti (pravni zaključek). Takšna ovira bi bila podana šele, če bi tožeča stranka izkazala, da med zastaralnim rokom v ZRJ ni uspela najti osebe, ki bi znala že sestavljeno tožbo prevesti v slovenski jezik. Vendar pa tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da je tožbo poskusila poslati po pošti, pa ji to ni uspelo (dejanska ugotovitev).

(14) Sankcije (VS) OZN oziroma v RS sprejeti ZIRVS tožeči stranki niso onemogočali uveljavitve njene terjatve v RS (pravni zaključek). Sicer pa je bil dne 30. 5. 1993 spremenjen (pravilno: dodan) tretji odstavek 4. člena ZIRVS, tako da prepovedi iz prvega in drugega odstavka 4. člena niso veljale za zagotavljanje pravnih storitev v skladu z Resolucijo št. 757/1992, ki jih je odobril odbor, ustanovljen z Resolucijo (pravni zaključek). Vendar pa tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da je poskusila pridobiti odobritev navedenega organa za opravljanje odvetniške storitve, pa ji to ni uspelo (dejanska ugotovitev).

(15) Zaključek sodišča prve stopnje, da je upoštevna samo pisna pripoznava dolga, nima opore v 387. členu takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vendar pa bi morala tožeča stranka, ki je zatrjevala, da je bilo zastaranje terjatve pretrgano zaradi pripoznave dolga, navesti, kdaj je tožena stranka prvič pripoznala dolg in kako so si časovno sledile naslednje pripoznave dolga, da terjatev do vložitve tožbe ni zastarala, saj je od začetka teka zastaranja do vložitve tožbe preteklo dolgo časovno obdobje (pravni zaključek). Ker tega ni storila (dejanska ugotovitev), pomanjkljivih navedb ne more nadomestiti z zaslišanjem prič, kar pomeni, da je bil ta dokazni predlog pravilno zavrnjen (procesni sklep).

Razlogi Vrhovnega sodišča o neutemeljenosti revizije.

(16) Ker je Republika Slovenija z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti dne 25. 6. 1991 (Uradni list RS, št. 1/91-I) postala samostojna država, gre v obravnavanem sporu za spor z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka delniška družba iz Republike Črne gore. Ker je sedež tožene stranke v Republiki Sloveniji, je podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča (ki je bila sicer dogovorjena tudi s pogodbo). Ker predmetni spor izvira iz pogodbe, št. 313/090/N (priloga A2), ki je bila sklenjena dne 14.6.1991, torej v času obstoja nekdanje skupne države, se za zastaranje uporabijo določbe takrat veljavnega ZOR, kot prava, ki je veljalo za vsebino pravnega posla (pogodbe).

(17) Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih in procesnih napak, kar pomeni, da je ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato niso upoštevne revizijske navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve in dokazno oceno nižjih sodišč.

(18) Prav tako niso upoštevne revizijske navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na zatrjevane postopkovne kršitve, ki naj bi jih nižji sodišči zagrešili v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja. Pri revizijskih trditvah o neugotovljenih dejstvih, zmotnih ugotovitvah in napačnih ocenah sodišča prve stopnje gre namreč vsebinsko za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, medtem ko gre pri revizijskih očitkih sodišču druge stopnje, da naj bi namesto sodišča prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje in da naj bi dopolnilo pomanjkljivo obrazložitev sodišča prve stopnje, za uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki pa, glede na razloge, ki so navedeni v nadaljevanju, nista vplivali na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

(19) Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre za izključevalni ugovor, ne pa pravozatorni, saj se opira na dejstva, ki izključujejo zahtevek tožeče stranke. Ta dejstva dajejo toženi stranki pravico, da odreče izpolnitev zahtevka, ne pomenijo pa ugasnitve zahtevka. Pravilna presoja utemeljenosti takšnega ugovora je torej nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami. Pri tem je bilo trditveno breme za dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec triletnega zastaralnega roka, na strani tožene stranke, ki je ugovarjala, da je pravica tožeče stranke do plačila po pogodbi zastarala, medtem ko je bilo trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na zadržanje oziroma pretrganje zastaranja, na strani tožeče stranke, ki je ugovarjala zastaranju.

(20) Tožena stranka je ugovarjala zastaranje zahtevka tožeče stranke po računih iz leta 1991 (s tem, da je iz vtoževanih računov ter iz 6. in 7. člena pogodbe mogoče določiti začetek teka zastaranja po prvem odstavku 361. člena ZOR) in trdila (na naroku za glavno obravnavo dne 23. 10. 2002 - list. št. 36), da je vtoževana terjatev zastarala že v letu 1994. Tožeča stranka pa se je v zvezi z ugovorom zastaranja sklicevala na zadržanje zastaranja in na pretrganje zastaranja. Ker se torej tožeča stranka ni izjavila o dejstvih, ki jih je v zvezi z zastaranjem zatrjevala tožena stranka, jih je sodišče lahko vzelo za podlago sodbe (in mu o neprerekanih dejstvih ni bilo treba izvajati dokazov). Sicer pa bi prerekanje moralo biti obrazloženo, substancirano, ne pa nekonkretizirano, pavšalno.

(21) Tožeča stranka se je sklicevala na zadržanje zastaranja po 383. členu ZOR, vendar pa (glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano) ni uspela dokazati, da so bile podane nepremagljive ovire dejanske narave (dejanske ovire), zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Sklicevala se je tudi na pretrganje zastaranja po 387. členu ZOR, vendar pa ni navedla, kdaj naj bi tožena stranka pripoznala dolg. V zvezi s tem je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, vendar pa je bil ta dokaz po oceni revizijskega sodišča predlagan v informativne namene, da bi se ugotovilo, kdaj naj bi tožena stranka pripoznala dolg, ne pa za potrditev navedb, kdo je pripoznal dolg, na kakšen način in komu (kot je to zatrjevala v reviziji).

(22) Po oceni revizijskega sodišča pa tudi niso bile podane nepremagljive ovire pravne narave (pravne ovire), zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Nižji sodišči sta namreč poleg določb ZOR pravilno uporabili tudi določbe ZIRVS. Resolucija št. 757/1992 (Uradni list RS, št. 28/92 - Mednarodne pogodbe, št. 6/92) je v 3. točki nalagala vsem državam članicam, da so morale sprejeti ukrepe, navedene v Resoluciji. Resolucija organov in oseb v RS ni zavezovala neposredno, pač pa jo je zavezovala, da sprejme v Resoluciji navedene ukrepe. To je RS storila s sprejemom ZIRVS (Uradni list RS, št. 53/92, 27/93, 76/94, 72/95 in 28/96), ki je veljal do dne 12. 5. 2001 (druga alinea prvega odstavka 4. člena v zvezi s 5. členom Zakona o omejevalnih ukrepih - Uradni list RS, št. 35/2001). Ali je ZIRVS vplival na odločitev v tem sporu, pa je bilo treba presoditi glede na njegov 7. člen, saj druge določbe niso upoštevne. Vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo za razpolaganje s finančnimi sredstvi na računih pri bankah ali drugih finančnih organizacijah ter drugim premoženjem niti za omogočanje uporabe finančnih sredstev oziroma drugačnega dostopa do teh sredstev v smislu 7. člena ZIRVS. Šlo je namreč za razrešitev pravnega razmerja med osebo iz Republike Črne gore in osebo iz RS. Razreševanja teh razmerij pa določbe ZIRVS niso prepovedovale. 7. člen ZIRVS je namreč onemogočal samo uporabo zneska, do katerega bi bila tožeča stranka upravičena po izpodbijani sodbi, dokler 7. člen ZIRVS ne bi prenehal veljati (primerjaj razloge sodbe naslovnega sodišča z dne 20. 9. 1995, opr. št. III Ips 42/95).

(23) Nobene zakonske podlage ni bilo, ki bi tožeči stranki jemala upravičenost razreševati sporna pravna razmerja pred sodiščem RS. Z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 25. 6. 1991 je RS postala samostojna država, tožeča stranka in tožena stranka pa subjekta različnih državnih pripadnosti, vendar pa takrat veljavna ZPP in Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZMZP) nista vsebovala prepovedi vložitve tožbe s strani subjekta iz Zvezne Republike Jugoslavije (ZRJ) pred slovenskim sodiščem niti prepovedi slovenskemu sodišču odločiti o takšni tožbi. Na to ni vplivalo dejstvo, da ZRJ (Republika Srbija in Republika Črna gora) ni bila mednarodno priznana, niti dejstvo, da niso bila rešena vprašanja sukcesije med državami članicami nekdanje SFRJ.

(24) Poleg tega pa je ZIRVS posebej določal, da prepoved iz Resolucije št. 757/1992 ni veljala za zagotavljanje pravnih storitev v zvezi z aktivnostmi, ki bi spodbujale ali bile namenjene spodbujanju izvoza ali tranzita blaga z izvorom v Republiki Srbiji oziroma Republiki Črni gori, niti v zvezi z aktivnostmi, ki bi spodbujale ali bile namenjene spodbujanju prodaje ali dobave blaga in storitev v Republiko Srbijo oziroma Republiko Črno goro, ne glede na njihov izvor, če je vsako tako posamezno storitev odobril posebej ustanovljen odbor (tretji odstavek njegovega 4. člena oziroma drugi odstavek 3. člena Zakona o spremembi in dopolnitvi ZIRVS - Uradni list RS, št. 27/93), kar je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje.

(25) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ni mu bilo namreč treba odgovarjati na vsako navedbo posebej, saj je odgovor na druge navedbe smiselno razviden iz celotnega konteksta te obrazložitve.

(26) Tako je glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč pravilen materialnopravni zaključek, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen (zaradi nastopa nezadržanega oziroma nepretrganega zastaranja ob vložitvi tožbe). Pravne podlage za drugačen zaključek namreč ne dajejo določbe "Sporazuma o vprašanjih nasledstva, podpisanega na Dunaju 29. aprila 2001", niti določbe "Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN)" (tako tudi ne 'protidiskriminatorna' določba posebej označenega drugega odstavka njegovega 2. člena).

(27) Ker se razloga, zaradi katerih je bila vložena, nista izkazala za utemeljena, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

ZOR člen 381, 387. Resolucija VS OZN št. 757/1992. ZIRVS. ZOU.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMTg4MA==