<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 69/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:III.IPS.69.2005
Evidenčna številka:VS40986
Datum odločbe:13.02.2007
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:razlaga nejasnih pogodbenih določb - pogodbena volja strank

Jedro

ZOR je v 100. in 101. členu določal, kako je treba razlagati nejasne pogodbene določbe. Vendar je bilo navedeni zakonski določbi treba uporabiti samo takrat, kadar nejasnosti ni bilo mogoče odpraviti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank. V obravnavanem sporu pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, saj je na podlagi izvedenih dokazov in po njihovi presoji ugotovilo, kaj so pogodbene stranke hotele ob sklenitvi pogodbe. Tako je ugotovilo njihovo pravo voljo, razumljeno kot dejansko, resnično voljo.

Izrek

1 Revizija se z a v r n e.

2 Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

3 Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.256,34 EUR stroškov revizijskega odgovora (v 15 dneh), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16 dne).

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 16,073.352,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (prvi odstavek izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 947.466,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2004 do plačila (drugi odstavek izreka).

(2) Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(3) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču druge ali prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka je predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora. Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (na katero je revizijsko sodišče vezano).

(5) Dne 30. 12. 1994 je bila sklenjena Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža (priloga B7) - v nadaljevanju: Pogodba. Odsvojitelja sta bila P. iz V. (Liechtenstein) in D. M. iz K. Pridobitelja pa sta bila T. iz P. (Italija) in F. iz P. (Italija). Predmet pogodbe je bila med drugim tudi odsvojitev poslovnega deleža D. M. v družbi P. d.o.o. S. oziroma predaja te družbe pridobiteljema iz Italije. D. M. (zakoniti zastopnik in edini družbenik tožeče stranke) je bil do sklenitve Pogodbe družbenik družbe P. d.o.o. S. (tožene stranke), do dne 30. 7. 1995 pa tudi njen zakoniti zastopnik.

(6) V četrtem odstavku 7. člena Pogodbe je bilo dogovorjeno, da "bo z realizacijo te pogodbe družba predana brez obveznosti, razen tistih, ki bodo izrecno prevzete s primopredajnim zapisnikom med odsvojiteljema in izbranim računovodskim servisom". Ker je bila pogodbena določba o predaji družbe brez obveznosti med pravdnima strankama sporna, je sodišče prve stopnje z zaslišanjem udeležencev spornega pravnega razmerja, in sicer D. M. (zakonitega zastopnika tožeče stranke in podpisnika Pogodbe), G. D. (zakonitega zastopnika tožene stranke in podpisnika Pogodbe), F. P. (zakonitega zastopnika družbe F. in podpisnika pogodbe), C. P. (zastopnika družbe F. in sopodpisnika pogodbe), Z. F. (odvetnika, ki je sestavil Pogodbo) ter I. D. (odvetnika, ki je delal v isti odvetniški pisarni kot odvetnik F.), ugotovilo, kakšen je bil dejansko skupni namen pogodbenikov ob sklenitvi Pogodbe.

(7) Tako je ugotovilo, da je bila prava volja pogodbenih strank, "da se z izplačilom kupnine poravnajo tudi vse obveznosti do tožeče stranke, katere zakoniti zastopnik in edini lastnik je (bil) D. M." (predzadnji stavek prvega odstavka obrazložitve na 4. strani prvostopenjske sodbe).

Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje.

(8) Glede na ugotovljeno pravo voljo pogodbenih strank zahtevek tožeče stranke (ki izvira iz plačil v znesku 5,406.417,00 SIT, ki naj bi jih tožeča stranka izvršila za toženo stranko v obdobju od 31. 7. 1992 do 20. 10. 1993, in iz nevrnjenega posojila v znesku 10,666.935,00 SIT) ni utemeljen.

Dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje (na katere je revizijsko sodišče vezano).

(9) V Pogodbi ni bila kot stranka izrecno omenjena tožeča stranka, vendar pa je pri sklepanju Pogodbe sodeloval D. M., ki je bil v času podpisa pogodbe njen edini družbenik in zakoniti zastopnik. Namen sklenjene pogodbe (prava volja pogodbenih strank) ne izhaja samo iz listine, temveč tudi iz izpovedi zaslišanih prič.

Materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje.

(10) Če ne bi šlo tudi za ureditev obveznosti tožene stranke, v kateri je tožeča stranka svoj poslovni delež prenesla na druge osebe, določba četrtega odstavka 7. člena Pogodbe ne bi imela nobenega smisla. Sicer pa bi se že glede na višino kupnine lahko štelo, da so bile z njo poplačane vse obveznosti do D. M., tudi kot lastnika tožeče stranke. Razlogi Vrhovnega sodišča o neutemeljenosti revizije.

(11) Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih in procesnih napak. Zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa je razlikovanje dejanskih od pravnih vprašanj včasih zahtevno. Zato je Vrhovno sodišče v zvezi s pogodbami izoblikovalo naslednji razmejitveni kriterij: pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje gre za dejansko vprašanje (za ugotavljanje dejanskega stanja), medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava) - glej na primer sklep in sodbo naslovnega sodišča z dne 13. 2. 2003, opr. št. III Ips 86/2002.

(12) Pri pogodbenem materialnem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Zato mora stranka izrecno pojasniti nejasne pogodbene določbe in se nanje sklicevati, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava in takšno njegovo uporabo v sodnem postopku (glej sodbo naslovnega sodišča z dne 7. 5. 1998, opr. št. II Ips 48/97).

(13) Takrat veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) je v 100. in 101. členu določal, kako je treba v posebnih primerih nejasnosti te nejasnosti razlagati. Vendar je bilo navedeni zakonski določbi treba uporabiti samo takrat, kadar nejasnosti ni bilo mogoče odpraviti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank (glej sodbo naslovnega sodišča z dne 19. 3. 1998, opr. št. III Ips 14/97). V obravnavanem sporu pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, saj je na podlagi izvedenih dokazov in po njihovi presoji ugotovilo, kaj so pogodbene stranke hotele ob sklenitvi Pogodbe. Tako je ugotovilo njihovo pravo voljo, razumljeno kot dejansko, resnično voljo.

(14) Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve in dokazno presojo sodišča prve stopnje, ki jih je preizkusilo sodišče druge stopnje, ne pa tudi na materialnopravni zaključek nižjih sodišč. Vendar pa tega glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejema kot pravilnega. Glede na ugotovljeno pravo voljo pogodbenih strank je namreč zapis četrtega odstavka 7. člena Pogodbe treba razumeti tako, da so bile pri predaji družbe P. d.o.o. S. (tožene stranke) poravnane vse obveznosti predane družbe do izstopajočega družbenika (D. M.) in do družbe (tožeče stranke), katere zakoniti zastopnik in edini družbenik je bil.

(15) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker se razlog, zaradi katerega je bila vložena, ni izkazal za utemeljenega, in ker tudi ni zasledilo, da bi bilo zakonsko materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(16) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (2. točka izreka).

(17) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP toženi stranki dolžna povrniti 1,256,34 EUR stroškov revizijskega odgovora (3. točka izreka). Toženi stranki je namreč Vrhovno sodišče priznalo 1650 točk za sestavo revizijskega odgovora (po tar. št. 21/3 Posebnega dela Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 757,35 EUR; 151,47 EUR (20%) davka na dodano vrednost od odvetniške storitve; 26,5 točk za izdatke za stranko (po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 13. člena Splošnega dela Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 12,16 EUR; in 335,36 EUR (plačanih) sodnih taks za revizijski odgovor.

(18) V skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča dne 13. 12. 2006 (in objavljenim v Pravnih mnenjih, št. I/2006), pa je toženi stranki priznalo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov revizijskega postopka, ki začnejo teči prvi dan po morebitnem poteku 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno povrnitev, ki ga je določilo Vrhovno sodišče (2. točka izreka).


Zveza:

ZOR člen 100, 101.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTg3NQ==