Sklep III Ips 119/2006

Jedro

Iz Dogovora o plačilu skupnih stroškov izhaja, da je tožeča stranka vsak mesec po prejemu računov od dobavitelja elektrike pripravila razdelilnik stroškov po kriteriju zasedbe m2, kar pomeni, da ima zahtevek za določeno obračunsko obdobje (ki znaša mesec dni). Zato ima zahtevek za vsak posamezen mesec različno dejansko podlago.

Izrek

1. Revizija se zavrže.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kot upravnica poslovne stavbe v Ljubljani proti toženi stranki, ki je bila solastnica in uporabnica te stavbe, vložila predlog za izvršbo na podlagi šestnajstih računov. Na podlagi dogovora o plačilu skupnih stroškov (priloga B8 v spisu) je zahtevala povračilo stroškov za uporabo elektroenergetskega omrežja in dobavljeno električno energijo, na podlagi pogodbe o vzdrževanju in varovanju poslovne stavbe na ... (priloga B7 v spisu) pa povrnitev stroškov za storitev varovanja in osnovnega vzdrževanja. Poleg tega je zahtevala še povrnitev stroškov popravila dvigala. Izvršilno sodišče je predlogu tožeče stranke ugodilo in izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin.

2. Na ugovor tožene stranke je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavljen; postopek pa se je nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Tožeča stranka je glede petih računov svoj zahtevek umaknila, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo. Sicer pa je glede stroškov za storitev varovanja in osnovnega vzdrževanja ter stroškov popravila dvigala kondemnatorni del sklepa o izvršbi vzdržalo v veljavi. Glede stroškov za uporabo elektroenergetskega omrežja in dobavljeno električno energijo pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo odločitev o zahtevku na plačilo stroškov za storitev varovanja in osnovnega vzdrževanja ter stroškov popravila dvigala. Pritožbi tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kondemnatorni del sklepa o izvršbi vzdržalo v veljavi tudi glede plačila stroškov za uporabo elektroenergetskega omrežja in dobavljeno električno energijo.

4. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi "razlogov po 370. členu ZPP, predvsem iz razloga bistvene kršitve določb procesnega zakona, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja". Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge stopnje; podredno pa, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Glede revizijskih stroškov predlaga, naj bodo nadaljnji pravdni stroški.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne, in zahteva povrnitev stroškov sestave odgovora na revizijo.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5,000.000,00 SIT. Pri določitvi vrednosti spornega predmeta se upošteva vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Če pa tožeča stranka uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se pravica do revizije ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. Toženi stranki je bilo naloženo plačilo stroškov za storitev varovanja in osnovnega vzdrževanja v mesecu juniju 2002, juliju 2002, avgustu 2002 in septembru 2002. Odmerjeni so bili pavšalno in so skupaj z DDV mesečno znašali 282.139,10 SIT. Ti zahtevki (niti vsi skupaj) ne presegajo mejne vrednosti za dovoljenost revizije.

9. Za uporabo elektroenergetskega omrežja in dobavljeno električno energijo (za mesece maj 2002, junij 2002, julij 2002 in avgust 2002) je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo skupaj 8,060.333,64 SIT s pripadki. Iz 3. člena Dogovora o plačilu skupnih stroškov (priloga B8 v spisu) izhaja, da je tožeča stranka vsak mesec po prejemu računov od dobavitelja elektrike pripravila razdelilnik stroškov po kriteriju zasedbe m2, kar pomeni, da ima zahtevek za določeno obračunsko obdobje (ki znaša mesec dni). Zato ima zahtevek za vsak posamezen mesec različno dejansko podlago. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobeden od njih ne presega 5,000.000,00 SIT. Za maj 2002 je namreč tožeča stranka zahtevala povrnitev skupno 1,643.705,01 SIT (račun 86153 - priloga A8), za junij 2002 skupno 2,225.880,00 SIT (računa 86162 - priloga A9 in 86205 - priloga A11), za julij 2002 skupno 1,440.403,19 SIT (računa 86215 - priloga A12 in 86251 - priloga A14), za avgust pa skupno 2,750.345,44 SIT (račun 86294 - priloga A16).

10. Zahtevek za povrnitev stroškov popravila dvigala je znašal 7.527,24 SIT.

11. Ker noben od več zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko podlago, ne presega 5,000.000,00 SIT, revizija ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zaradi česar po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka pa do povrnitve stroškov revizijskega postopka ni upravičena, zato ker stroški za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo za pravdo niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 109/2006
• Sklep III Ips 44/2007
• Sklep II Ips 588/2004