<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sklep III Ips 178/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:III.IPS.178.2006
Evidenčna številka:VS40972
Datum odločbe:16.01.2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:roki - vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču - nevednost stranke
Objava v zbirki VSRS:G 2005-2008

Jedro

Nevednost tožeče stranke ob vložitvi tožbe je (glede na zakonsko besedilo) stvar ocene sodišča, pri katerem je bila tožba vložena (ob njenem predhodnem preizkusu - na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana), ne pa predmet (dejanskega) ugotavljanja, ko bi bilo nevednost kot dejstvo notranjega življenja mogoče ugotoviti le na podlagi njenih zunanjih manifestacij, ko bi se iz dejstev zunanjega sveta sklepalo na nevednost.

Če bi sodišče tožbo morebiti zavrglo, bi imela tožeča stranka pritožbo, v kateri bi lahko uveljavljala, da je podana nevednost (kot pogoj iz šestega odstavka 112. člena ZPP), s tem da bi jo morala verjetno izkazati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa nižjih sodišč se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Celju (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo (1. točka izreka). Istočasno pa je tožnicam nerazdelno naložilo povrnitev 138.040,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (2. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Celju (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(3) Tožeča stranka je proti sklepu sodišča druge stopnje (v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje) vložila revizijo zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sklepa sodišča druge stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje (v sojenje), podredno pa njegovo razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora.

Revizija je utemeljena.

Bistveni elementi ugotovljenega dejanskega stanja (na katero je revizijsko sodišče vezano).

(5) Stranki spora sta dne 15. 12. 2000 sklenili predpogodbo, s katero sta se zavezali, da bosta v 18 mesecih (to je do dne 15. 6. 2002 oziroma do ponedeljka, 17. 6. 2002) sklenili glavno pogodbo (pogodbo o prodaji nepremičnine - počitniškega doma ... v Republiki Hrvaški).

(6) Tožeča stranka je dne 8. 11. 2002 (priporočeno po pošti) vložila tožbo zaradi sklenitve glavne pogodbe proti toženi stranki. Tožbo je vložila pri Okrajnem sodišču v Celju, ki se je s sklepom z dne 20. 11. 2002, opr. št. P 987/2002, izreklo za stvarno nepristojno. Po pravnomočnosti sklepa (dne 10.12.2002) pa je zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju, in sicer z dopisom z dne 12. 12. 2002. Okrožno sodišče v Celju je spis prejelo dne 19.12. 2002.

Materialnopravni razlogi nižjih sodišč.

(7) Tožeča stranka je tožbo vložila osebno, ne po pooblaščencu. Tožbo je vložila pravočasno, v roku 6 mesecev iz (petega odstavka) 45. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vendar pri stvarno nepristojnem sodišču. Stvarno pristojno sodišče jo je prejelo po izteku navedenega roka. Ker tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala nevednosti niti očitne pomote kot razloga za vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču, je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo kot prepozno.

(8) Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala nevednosti niti očitne pomote kot razloga za vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču, čeprav je tožena stranka na vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču opozorila že v postopku na prvi stopnji (v I. točki odgovora na tožbo - redna št. 8). To je zatrjevala šele v pritožbi, vendar pa ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v postopku na prvi stopnji. Zato sodišče druge stopnje trditev o nevednosti (kot nedovoljenih pritožbenih novot) ni upoštevalo in je zaradi prekoračitve materialnega roka za vložitev predmetne tožbe potrdilo sklep sodišča prve stopnje o njenem zavrženju.

Razlogi Vrhovnega sodišča o utemeljenosti revizije.

(9) Zakon o pravdnem postopku (ZPP) sicer ureja procesne roke, vendar pa imajo določbe prvega do šestega odstavka 112. člena glede na določbo sedmega odstavka 112. člena pomen tudi za materialne roke. Določbe 112. člena ZPP se namreč uporabljajo tudi za materialne (pogodbene) roke, v obravnavanem sporu za prekluzivni rok za vložitev tožbe na sklenitev glavne pogodbe.

(10) ZPP v šestem odstavku 112. člena določa, da se šteje, da je bila tožba vložena pravočasno, če je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, če je mogoče njeno vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti stranke, ki nima ustreznega pooblaščenca (odvetnika ali diplomiranega pravnika s pravniškim državnim izpitom), ali strankini očitni pomoti.

(11) Tožeča stranka se ni sklicevala na očitno pomoto kot razlog za vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču. Nanjo se tudi sicer ne bi mogla utemeljeno sklicevati, saj se je Vrhovno sodišče že izreklo, da ne gre za očitno pomoto, če je bila vloga ne samo napačno vložena, ampak tudi napačno naslovljena (glej sklepe naslovnega sodišča z dne 19.6.2003, opr. št. II Ips 253/2003; z dne 30.9.2004, opr. št. II Ips 445/2003; z dne 22.2.2005, opr. št. III Ips 41/2003). Predmetna tožba je bila namreč namesto na Okrožno sodišče v Celju vložena in naslovljena na Okrajno sodišče v Celju.

(12) Zato pa se je tožeča stranka sklicevala na nevednost kot razlog za vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču. ZPP namreč dopušča omilitev strogega režima spoštovanja rokov, če je bilo vložitev predmetne tožbe pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati nevednosti tožnice. To pa je po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru mogoče, saj tožeča stranka (pravna oseba - gospodarska družba) tožbe ni vložila po pravno kvalificiranem pooblaščencu (iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP), temveč po zakonitih zastopnikih (direktorjih), ki pa glede na svojo izobrazbo ("univ. dipl. ing.", "univ. dipl. oec." in "oec.") niso bili pravno kvalificirani. Zato od nje ne bi bilo mogoče pričakovati vedenja o tem, katero sodišče je bilo stvarno pristojno za obravnavanje njene tožbe.

(13) Sicer pa je nevednost tožeče stranke ob vložitvi tožbe (glede na zakonsko besedilo) stvar ocene sodišča, pri katerem je bila tožba vložena (ob njenem predhodnem preizkusu - na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana), ne pa predmet (dejanskega) ugotavljanja, ko bi bilo nevednost kot dejstvo notranjega življenja mogoče ugotoviti le na podlagi njenih zunanjih manifestacij, ko bi se iz dejstev zunanjega sveta sklepalo na nevednost. Če bi sodišče tožbo morebiti zavrglo, pa bi imela tožeča stranka pritožbo, v kateri bi lahko uveljavljala, da je podana nevednost (kot pogoj iz šestega odstavka 112. člena ZPP), s tem da bi jo morala verjetno izkazati.

(14) Zato (glede na 12. točko predmetne obrazložitve) je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sklepa nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov (oziroma nadaljnji) postopek (četrti odstavek 384. člena v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP).

(15) Posledično je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

ZPP člen 112, 112/6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMTg2MQ==