Sodba III Ips 139/2005

Jedro

Na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov o temu, katere navedbe je dala v prvostopenjskem postopku, ki da naj bi jih pritožbeno sodišče ne upoštevalo, potem pritožbeno sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti raziskovati, kakšne navedbe je stranka kdaj dala in ali ni nemara prvostopenjsko sodišče storilo kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 467.394,00 SIT revizijskih stroškov z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe naprej.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. Tožeča in tožena stranka sta 27. 10. 1998 sklenili "Prodajno pogodbo". Z njo je tožeča stranka prodala 165/500 parcele s parc. št. 1919 ... toženi stranki. Ta solastniški delež je tožeča stranka kupila od T. d.d. Plačila tožene stranke tožeči stranki so bila urejena v točkah V in VI Prodajne pogodbe. V točki V Prodajne pogodbe se je tožena stranka kot kupec zavezala, da bo poravnala tožeči stranki skupaj 300.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije. V točki VI je obljubila, da bo poravnala tudi "ustrezajoč del stroškov na m2: odvetniških, notarskih in drugih administrativnih stroškov, ki so nastali ... pri nakupu zemljišča."

Znesek stroškov v Prodajni pogodbi ni bil opredeljen.

2. Tožena stranka je dne 31. 12. 1998 plačala 7.000.000,00 SIT in 8. 4. 2003 še 28.623.770,00 SIT, s čimer je bila kupnina (točka V Prodajne pogodbe) poravnana. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala še plačilo sorazmernega dela zaradi nakupa nastalih stroškov. Po njenem mnenju naj bi ji tožena stranka dolgovala še 4.740.148,67 SIT. Tožena stranka je plačilo zavrnila, ker naj bi stroški nikoli ne bili opredeljeni tako, da bi bila lahko preizkusila njihov obstoj in višino. Tožeča stranka ji je postavila naknadni rok za izpolnitev, vendar izpolnitve niti v naknadnem roku ni prejela. Nato je vložila tožbo na ugotovitev, da je Prodajna pogodba razdrta.

3. Okrožno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, višje sodišče pa pritožbo. Z revizijo skuša doseči tožeča stranka predvsem takšno spremembo sodb višjega in okrožnega sodišča, ki bi pripeljala do ugoditve njenemu tožbenemu zahtevku.

Razlogi 4. Višje sodišče je menilo, da predstavljajo domnevno dolgovani, vendar neplačani stroški le neznaten del obveznosti tožene stranke. Do takšnega sklepa je prišlo, ker je izračunalo, da znašajo domnevni stroški le 11,74 % celotne obveznosti tožeče stranke. Te je razumelo kot vsoto plačane kupnine in domnevnih stroškov. Tožeča stranka naj bi glede na 131. člen ZOR ne bila upravičena do razdrtja pogodbe. Poleg tega je višje sodišče tudi menilo, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da so ji stroški nastali.

5. Revizija ni utemeljena in se zavrne (378. člen ZPP).

6. Tožeča stranka je s tožbo hotela doseči ugotovitev, da je pogodba razdrta. Med strankama je bilo sporno le, ali je bila tožena stranka dolžna poravnati tiste stroške, katerih povrnitev je zahtevala tožeča stranka (točka VI Prodajne pogodbe). Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje prav s tem, da tožena stranka ni izpolnila dela svoje obveznosti, zaradi česar naj bi bila pogodba razdrta (124. in 126. člen ZOR).

7. Tožeča stranka je vseskozi nosila breme, da postavi trditve o dejstvih v zvezi z različnimi domnevno dolgovanimi in neplačanim stroški in da predlaga dokaze (212. člen ZPP). Tožeča stranka je sicer trdila, da je s prodajo nepremičnine imela stroške in da ji tožena stranka zato dolguje skupaj 4.740.148,67 SIT. Predložila je tudi vrsto listin, ki naj bi to dokazovale, in predlagale postavitev izvedenca. Vendar tožeča stranka ni postavila določnih trditev, iz kakšnih delnih zneskov je bila sestavljena njena terjatev in ni niti poskušala opisati, za kakšne namene je bil porabljen denar.

8. Okrožno sodišče ni moglo niti ugotoviti, ali so domnevni izdatki tožeče stranke bili takšni, da jih je bila tožena stranka, glede na točko VI Prodajne pogodbe, dolžna nadomestiti. Okrožno sodišče na koncu strani 6, na celi strani 7 in na začetku strani 8 sodbe podrobno utemelji, zakaj tožeča stranka sploh ni postavila zadostnih trditev. Višje sodišče se je z njegovim mnenjem strinjalo (str. 4 obrazložitve). Nedokazana je torej ostala trditev tožeče stranke, da tožena stranka delno ni izpolnila svojih obveznosti. V reviziji sicer tožeča stranka zgolj ponavlja, da so ji stroški nastali.

V dosedanjem postopku je imelo določen pomen vprašanje, katere vrste stroškov bi tožena stranka nemara morala povrniti in katere ne; pri opisanem dejanskem stanju je to vseeno. Ne glede na opredelitev so namreč vsi stroški ostali nedokazani. Prav tako ni pomembno, ali znaša s strani tožeče stranke zahtevani znesek (4.740.148,67 SIT) neznaten del obveznosti ali ne. Sodišče mora izhajati od v sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. To pa je, da tožeča takšnega zahtevka sploh ni imela.

9. Tožeča stranka je očitala pritožbenemu sodišču, da so razlogi njegove sodbe v bistvenih okoliščinah v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah prič v postopku, kar naj bi pomenilo kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek je brez razlogov, čeprav bi jih glede na 371. člen in 378. člen ZPP moral vsebovati. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), revidentka z njim ne more uspeti (enako že odločba z opr. št. II Ips 134/2005).

10. Tožeča stranka tudi očita sodbi višjega sodišča, da ni presodila pritožbenih navedb. Tožeča stranka naj bi namreč že v pritožbi menila, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožeče stranke, o njih pa se naj bi potem ne opredelilo še pritožbeno sodišče. Tudi ta očitek tožeče stranke ni utemeljen. Na nekatere kršitve določb pravdnega postopka sicer pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, ostale pa preizkuša le v okviru pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če pa stranka konkretiziranih pritožbenih razlogov sploh ne navede, pritožbeno sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti raziskovati, kakšne navedbe je stranka kdaj dala in ali ni nemara prvostopenjsko sodišče storilo kršitev določb pravdnega postopka.

11. Tožena stranka je na temelju prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo. Glede na tar. št. 18/1 in 21/3 Odvetniške tarife je tožena stranka upravičena do vseh zahtevanih 2.250 odvetniških točk in DDV od tega zneska (v denarju skupaj z DDV 297.000,00 SIT), glede na tretji odstavek 13. člena Odvetniške tarife tudi do 32,5 točk za povrnitev stroškov (3.575,00 SIT). Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve sodne takse v višini 166.819,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 151/2004
• VSL sodba III Cp 955/2015
• VSC sodba II Kp 36402/2011