<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba G 11/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:G.11.2004
Evidenčna številka:VS40966
Datum odločbe:14.03.2006
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovalni zastopniki - dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - pogoji - triletno opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - restriktivna razlaga zakona

Jedro

Sodna praksa je sprejela utesnjujočo razlago določbe 358. člena ZZavar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrnila zahtevo tožnika za izdajo ugotovitvene odločbe na podlagi 358. člena zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/2000 - 21/2002,v nadaljevanju: ZZavar) za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Ugotovila je, da je bil tožnik zaposlen pri družbi A., ki pa svojega poslovanja ni uskladila z zahtevami zakona o zavarovalnicah (Uradni list RS, št. 64/94, 35/95 in 22/97, v nadaljevanju: ZZav) in zato ni mogoče šteti, da je tožnik izpolnil pogoje za izdajo ugotovitvene odločbe po določbi 358. člena ZZavar.

2. Odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo in predlaga njeno odpravo.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožeča stranka je zahtevala izdajo odločbe na podlagi določbe 358. člena ZZavar. Določba je umeščena med prehodne določbe zakona, njen namen pa je olajšati prehod iz sistema, ki ga je urejal ZZav v nov sistem po določbah ZZavar. Po določbah ZZavar lahko samostojno opravljajo posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja le osebe, ki imajo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor (1. odstavek 230. člena). Pogoji so zakonsko določeni (4. odstavek 230. člena). Po določbi 358. člena se šteje, da so navedeno dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja pridobile osebe, ki so na dan uveljavitve ZZavar imele tri leta delovne dobe na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika ali posrednika.

5. Sodna praksa je sprejela utesnjujočo razlago določbe 358. člena ZZavar. Razlog je v tem, ker je treba izjeme od splošnega pravila razlagati utesnjujoče, in ker je namen določbe 230. člena ZZavar v tem, da se v interesu zavarovancev in v javnem interesu zagotavlja varno in zakonito poslovanje organizacij, ki opravljajo dejavnost zavarovalnega zastopanja in posredovanja. Za triletno opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja je zato mogoče šteti le takšno opravljanje poslov, ki je potekalo pri organizaciji ali samostojnem podjetniku, ki sta imela dovoljenje po 50. členu ZZav. Tako se je izreklo to sodišče v zadevah pod opr. št. G 12/2001 z dne 5.2.2002, ter pod opr. št. G 2/2003, G 3/2003 in G 5/2003 z dne 13.5.2003. Zato ni mogoče sprejeti stališča tožeče stranke, da je "sklicevanje na status delodajalca" v konkretnem primeru "brezpredmetno".

6. Sodna praksa (v zadevi G 2/2003) se je tudi izrekla, da ni pomembno, zakaj organizacija oziroma samostojni podjetnik ni pridobil dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja (oziroma "drugih zavarovalnih poslov"). V tej zvezi tožeča stranka sicer uveljavlja, da njenemu delodajalcu ni bilo pravilno vročeno pisanje Ministrstva za finance, v katerem mu je bilo (med drugim) sporočeno, da svojega poslovanja ni v celoti uskladil z zahtevami ZZav in je bil pozvan, da dokumentacijo dopolni z manjkajočimi dokazili. V odločbi tožene stranke je res naveden napačen predpis, po katerem se je v tedanjem času opravljalo vročanje, vendar to nima nobenega vpliva na odločanje v tej zadevi. Način vročanje je tudi sicer ustrezal določbi tedaj veljavnega 86. člena ZUP/86.

7. Tožeča stranka ima sicer pogojno vzeto prav, ko uveljavlja, da njenemu delodajalcu dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalniškega zastopanja "ni bilo nikoli vzeto", vendar le, če vzamemo jemanje dovoljenja povsem dobesedno, torej tako, da je lahko izpeljano le z odločbo pristojnega organa. Ker pa po določbah 111. člena ZZav izdaja take odločbe ni bila predvidena, pač pa je bila v 5. odstavku navedenega člena določena likvidacija družb, ki se niso uskladile z določbami ZZav, je šteti, da je bilo tožnikovemu delodajalcu dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalniškega zastopanja vzeto neposredno na podlagi zakonske določbe. Pri tem ne more biti pomembno, ali je bil likvidacijski postopek tudi dejansko izpeljan ali ne.

8. Ker se je izkazalo, da s tožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo (59. člen ZUS).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.


Zveza:

ZZavar člen 230, 230/1, 230/4, 358.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTg1NQ==