Sodba III Ips 78/2005

Jedro

Iz listine, ki jo je sestavila tožena stranka sama, je mogoče nedvoumno razbrati, da je razumela svoj dolg kot obstoječ. To za posredno pripoznavo dolga zadošča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 391.960,00 SIT stroškov revizijskega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. Tožeča in tožena stranka sta 25. 2. 1993 sklenili pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 37/93. Z njo je tožeča stranka posodila toženi stranki 50 milijonov SIT. K tej pogodbi so bili sklenjeni še štirje aneksi, s katerimi so bili spremenjeni tako datum vračila posojenega zneska kot tudi višina posojila in obrestna mera. Okvirni znesek posojila je znašal po zadnjem aneksu z dne 1.10.1994 že 250 milijonov SIT.

2. Stranki sta sklenili 1. 1. 1995 "Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 43/95", s katero sta se dogovorili, da si lahko tožena stranka izposodi do 250 mio SIT. S to pogodbo sta nadomestili pogodbo št. 37/93. Dogovorili sta se, da bo posojilo vrnjeno takole: "po potrebi odpoklic, veljavnost do 31. 12. 1995." K tej pogodbi sta bila sklenjena dva aneksa, s katerima je bila spremenjena obrestna mera. Višina dolga se je v teku časa spreminjala.

3. Tožena stranka je dne 27. 1. 1997 poslala tožeči stranki listino, imenovano "obračun obresti". V tej listini je sama opredelila višino svojega dolga na dan 1. 12. 1996 in je tudi izračunala obresti za čas do 1. 1. 1997. Dolg je znašal 150.183.881,66 SIT, obresti pa še dodatno 1.915.602,46 SIT.

4. Nad toženo stranko se je kasneje začel stečajni postopek. V njem je tožeča stranka 22. 9. 1999 prijavila terjatev v višini 226.637.021,22 SIT. Ker jo je stečajni upravitelj prerekal, je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstaja.

5. Okrožno sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo okrožnega sodišča. Z revizijo skuša tožena stranka doseči tako spremembo sodbe pritožbenega sodišča, ki bi vodila do zavrnitve tožbenega zahtevka.

Razlogi I.6. Pritožbeno sodišče je menilo, da je z "obračunom obresti" dne 27. 1. 1997 toženec pripoznal svoj dolg in s tem pretrgal zastaranje. Zastaranje naj bi bilo ponovno pretrgano s prijavo terjatve v stečajnem postopku dne 22. 9. 1999. Ker znaša zastaralni rok tri leta (374. člen ZOR), zastaranje terjatve zaradi obeh pretrganj ni nastopilo.

7. Razlogi pritožbenega sodišča vzdržijo vse revizijske napade. Revizija je neutemeljena in se zato zavrne (378. člen ZPP).

8. Revident je menil, da višje sodišče ni zavzelo stališča, kakšna je razlika med kratkoročnim in dolgoročnim posojilom. Takšen revizijski očitek je neutemeljen. Višje sodišče je v zadnjem odstavku na str. 3 svoje obrazložitve določno pojasnilo, da je tudi terjatev iz pogodbe o kratkoročnem posojilu takšna, da zanjo velja zastaralni rok iz 374. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je s tem zadostilo svoji dolžnosti iz prvega odstavka 360. člena ZPP.

9. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s trditvijo, da tožeča stranka ni imela dovoljenja Banke Slovenije in soglasja Ministrstva za finance RS. To dejstvo doslej v postopku ni bilo ugotovljeno; nova dejstva pa se v revizijskem postopku ne morejo ne zatrjevati ne ugotavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da Banka Slovenije z izdajo dovoljenja za opravljanje bančnih poslov dovoli dajanje kreditov (2. točka 2. člena Zakona o bankah in hranilnicah - Uradni list RS, št. 1/91-I, 28/92 in 46/93). Na dajanje posojil pa se dovoljenje ni nanašalo in zanj dovoljenje niti ni bilo potrebno. Obe pogodbi je sklenila tožeča stranka, ki ni banka, in sta zato imeli pravno naravo posojila (557. člen ZOR) in ne kreditne pogodbe (1065. člen ZOR). Dajanje posojil brez dovoljenje Banke Slovenije je bilo torej dovoljeno.

10. Oderuštvo pri obrestih bi bilo podano le, če bi si tožeča stranka izgovorila nesorazmerno korist, in bi pri tem izkoristila stisko ali težko gmotno stanje tožene stranke, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (prvi odstavek 141. člena ZOR). Tožena stranka ni niti trdila, da bi bila izkoriščena njena stiska ali težko gmotno stanje, nezadostna izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Že zato njen očitek oderuških obresti ni utemeljen.

11. Tožena stranka meni, da je za zapadlost kredita potrebno upoštevati posojilno pogodbo, in da zastaranje ni bilo pretrgano 27. 1. 1997. Takšno mnenje toženi stranki ne more pomagati do uspeha. Iz besedila Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 43/95 je razvidno, da sta stranki predvideli veljavnost pogodbe do 31. 12. 1995. Vendar sta še kasneje medsebojno poslovali, in pri tem uporabljali pogodbo. Na ta način sta tiho podaljšali veljavnost posojilne pogodbe. Celo če bi Pogodba o kratkoročnem posojilo prenehala veljati 31. 12. 1995, bi zastaralni rok začel teči šele s 1. 1. 1996. Zastaralni rok za medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev gospodarskih subjektov znaša tri leta in je enak ne glede na rok vrnitve posojila (prvi odstavek 374. člena ZOR). Terjatev tožeče stranke bi torej ne bila zastarana do pripoznave dne 27. 1. 1997 celo, če bi zastaralni rok začel teči 1. 1. 1996.

12. Neutemeljeni so tudi dvomi v pripoznavo dolga. Dne 27. 1. 1997 je tožena stranka sestavila "Obračun obresti", ki ga je podpisal zastopnik tožene stranke. V njem je zapisan znesek njenega dolga, to je 150.183.881,66 SIT na dan 1. 12. 1996 in obresti za mesec december 1996 v višini 1.915.602,46 SIT. Iz listine je mogoče nedvoumno razbrati, da je tožena stranka razumela svoj dolg v navedeni višini kot obstoječ. To za posredno pripoznavo dolga zadošča (drugi odstavek v povezavi s prvim odstavkom 387. člena ZOR).

13. S pripoznavo dolga je bilo zastaranje pretrgano (prvi odstavek 387. člena ZOR). Zastaranje je začelo teči znova od pripoznave (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). Triletni zastaralni rok bi iztekel šele v letu 2000. Že prej, to je 22. 9. 1999, pa je tožeča stranka prijavila terjatev v stečaju.

II.14. Revizijsko sodišče je na temelju prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker revident z revizijo ni uspel, mora povrniti revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Revidentov nasprotnik je v odgovoru na revizijo zahteval povrnitev nagrade za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.500 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV, sodne takse, poleg tega še po 50 točk za pregled listin in pregled odločbe Vrhovnega sodišča in 20 točk za poročilo stranki. Glede na tar. št. 18/1 v povezavi s tar. št. 21/3 Odvetniške tarife je revidentov nasprotnik upravičen do povrnitve vseh zahtevanih 1.500 odvetniških točk nagrade za odvetnikovo delo in DDV od nagrade. To znaša (vključno z DDV) v denarju 198.000,000 SIT. Zahtevek za povrnitev 2 % za materialne stroške je utemeljen po drugem in tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife. Taksa za odgovor na revizijo je znašala 190.000,00 SIT. Nagrada za pregled listin, pregled odločbe Vrhovnega sodišča in poročilo stranki je vključena v nagrado za sestavo odgovora na revizijo, tako da revidentov nasprotnik ni upravičen do posebne nagrade za ta opravila.

15. Revidentov nasprotnik je torej upravičen do povrnitve skupaj 391.960,00 SIT revizijskih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 971/93
• VSK sodba I Cp 669/2015
• VSL sklep II Cp 349/2009.