Sodba in sklep III Ips 108/2005

Jedro

Naloga revizijskega sodišča je, da primerja revizijske razloge z razlogi v izpodbijani sodbi. Če strankina obrazložitev ni dovolj določna, revizijsko sodišče preizkusa ne more opraviti.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. Pravdni postopek je začel pravni prednik tožeče stranke, to je L. d.o.o. ... Na mesto prvotne tožeče stranke sta v pravdni postopek vstopila I. in J. L. Ker se dejansko stanje nanaša na L. d.o.o., bo tožeča stranka tako označevana, kljub temu, da je na njeni strani prišlo do pravnega nasledstva.

2. Tudi na strani tožene stranke je prišlo do pravnega nasledstva. Glede na drugi odstavek 3. člena Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. l. RS, št. 50/2004), je kot pravni naslednik v pravdo vstopila sedanja tožena stranka. Ker je pravdni postopek doslej vodila Slovenska razvojna družba d.d., bo v obrazložitvi te sodbe sedanja tožena stranka še naprej označevana z ustaljeno kratico S.R.D. d.d.

3. Tožeča stranka je trdila, da je bila med pravdnima strankama ustno sklenjena pogodba. Pogodbo imenujeta prvo in drugostopenjsko sodišče pogodba o poslovodenju. Po tej pogodbi naj bi bila tožeča stranka po lastnih navedbah dolžna opraviti gospodarsko sanacijo T. d.d. Poslovodja tožeče stranke naj bi postal predsednik uprave T. d.d., za to pa bi tožeča stranka prejela plačilo.

4. Nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi bila sklenjena ustna pogodba z L. d.o.o. Ne glede na to je poslovodja L. d.o.o. J. L. v januarju, februarju in v prvi polovici marca leta 1996 delal kot predsednik uprave T. d.d.

5. Okrožno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo okrožnega sodišča. Z revizijo skuša doseči tožeča stranka spremembo sodbe višjega sodišča in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Razlogi 6. Višje sodišče je ugotovilo, da S.R.D. d.d. z L. d.o.o. ni sklenil (ustne) pogodbe. Ker pogodba ni bila sklenjena, zahtevek L. d.o.o. iz pogodbe o gospodarski sanaciji ni utemeljen. Višje sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so resnične trditve tožeče stranke o nastali koristi z izvršitvijo dejanja, to je s poslovodenjem; pridobitelj koristi ne bi mogel biti S.R.D. d.d., temveč T. d.d. Višje sodišče tudi ni našlo podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

7. Tožeča stranka je vložila revizijo zoper celotno sodbo pritožbenega sodišča. Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

8. V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Njen sestavni del je tudi izrek o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je torej zgolj akcesorne narave; odvisna je od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Takšna je tudi stalna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej na primer odločbe z opr. št. II Ips 609/2000, II Ips 68/2003, II Ips 263/2005, III Ips 52/2005 in III Ips 87/2005, vse dostopne preko katere od elektronskih zbirk odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije).

II.

9. Četudi je S.R.D. d.d. sklepal pogodbe s pravnimi in fizičnimi osebami, kot je izpovedala priča U. K., to še ne zadošča za utemeljitev zahtevka tožeče stranke. Izpoved, ki jo je dala priča, je bila povsem splošna. Da je S.R.D. d.d. sklenila pogodbo z L. d.d., pa ta priča ni trdila, temveč ravno nasprotno. Prav to je odločilno glede morebitne utemeljenosti zahtevka iz pogodbe. Tudi priči M. T. in M. D. sta izpovedali, da pogodba z L. d.o.o. ni bila sklenjena. Morebitna dogovarjanja sama kot takšna so lahko imela le pomen pogajanj. Za njih velja, da (načeloma) ne zavezujejo (prvi odstavek 30. člena ZOR izrecno). Prav tako ni odločilno, kakšen je dodaten razlog za neutemeljenost zahtevka iz pogodbe. Višje sodišče je menilo, da je takšen dodaten razlog nepristojnost S.R.D. d.d. za sklenitev pogodbe. Dodatni razlog ni pomemben zato, ker za zavrnitev zahtevka iz pogodbe zadošča že glavni razlog.

10. Revizijska navedba, da obrazložitev sodbe višjega sodišča vsebuje ugotovitev, da je tožena stranka tožniku "v prilogi poslala pogodbo o poslovodstvu", je v nasprotju z utemeljitvijo sodbe višjega sodišča. Višje sodišče je namreč obrazložilo, da je poslal pogodbo in spremni dopis takratni minister za gospodarske dejavnosti M. D. in ne tožena stranka. Vsebina te poslane pogodbe pa je bila na str. 3 obrazložitve dovolj jasno opredeljena in tudi razlogi, zakaj nanjo revident ne more opreti svojega zahtevka. Nenavadno je, da revident sploh uveljavlja domnevno nejasne razloge v zvezi s to pogodbo, ker v reviziji sam meni, da je bila poslana prepozno.

11. Priče niso potrdile, da bi bila sklenjena pogodba med pravdnima strankama. Na takšno dokazno oceno je revizijsko sodišče vezano, saj samo ne sme ugotavljati dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revidentovo drugačno zatrjevanje, da je namreč bil sklenjen ustni dogovor (na str. 2 revizije), je zato neupoštevno. Revident poleg tega v reviziji zaide sam s sabo v nasprotje. Na str. 3 namreč trdi, da ni z nikomer sklenil nobene pogodbe. S tem pa tudi vnaprej pove svoje mnenje, da pogodba s toženo stranke, pisna ali ustna, ni pravni temelj za njegov zahtevek.

12. Prav tako ni videti protislovja v tistem delu obrazložitve, ki se sklicuje na nepodpisano pogodbo. V tem delu, to je na strani 3, je pritožbeno sodišče poročalo o razlogovanju v prvostopenjski sodbi in ga izrecno označilo kot dodatno. Očitno temu razlogovanju samo ni nasprotovalo. V vsakem primeru takšno dodatno razlogovanje ne more biti protislovno. Celo iz nepodpisanega pogodbenega osnutka namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka lahko imela zahtevek do tožene stranke.

13. Stavek, da "tudi če je bilo delo opravljeno, bila pogodba sklenjena in tudi realizirana le v korist T. in ne tožene stranke." ni najbolj jasen in je poleg tega le iz konteksta mogoče ugotoviti, da se nanaša le na pogodbo med T. d.d. in tožečo stranko. Revident je utemeljeno grajal nelogičnost stavka. Vendar ne gre za tako pomanjkljivost obrazložitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve. Revident je tudi sam že obrazložil zakaj. Tožnik namreč s toženo stranko ni sklenil pogodbe. Ali sta T. d.d. in L. d.o.o sklenila kakšno pogodbo, je zato za odločitev v tej zadevi nepomembno.

14. Ker L. d.o.o. in S.R.D. d.d. nista sklenila pogodbe o vodenju poslov (26. člen ZOR), zahtevek L. d.o.o. na temelju pogodbene obveznosti ni utemeljen. Materialno pravo v zvezi s pogodbo o vodenju poslov torej ni bilo uporabljeno zmotno.

15. Razlogi pritožbenega sodišča niso protislovni v tistem delu, v katerem se nanašajo na morebitno utemeljenost zahtevka na temelju neupravičene pridobitve. Pritožbeno sodišče je jasno povedalo, da bi bil pridobitelj lahko le T. d.d. (str. 4 sodbe višjega sodišča) Temu mnenju se pridružuje revizijsko sodišče. Tretji odstavek v povezavi z drugim in prvim odstavkom 210. člena ZOR podeljujejo zahtevek neupravičeno osiromašenega le zoper pridobitelja. To je tista oseba, katere premoženje se je zaradi tega povečalo brez pravnega temelja (drugi in prvi odstavek 210. člena ZOR). Iz okoliščin primera je jasno, da bi se zaradi opravljanja storitev lahko neposredno povečalo kvečjemu premoženje T. d.d., ne pa tudi S.R.D. d.d. Vseeno je torej, kakšne so bile trditve tožeče stranke o tem, da naj bi S.R.D. o vsem neposredno odločala. Zahtevka zoper S.R.D. d.d. tudi ob upoštevanju zatrjevane okoliščine ne bi imela.

16. Revident je grajal tudi obrazložitev sodbe višjega sodišča v tistem delu, v katerem se nanaša na morebitno utemeljenost odškodninskega zahtevka. Po revidentovem mnenju so razlogi sodbe pritožbenega sodišča protislovni, ker je v sodbi pritožbenega sodišča navedeno: "da v sodbi (scil. prvostopenjskega sodišča) niso navedene predpostavke, čeprav iz spisa izhaja, da jih je tožnik navedel. Če pa jih prvo sodišče v sodbi ni navedlo, to ne more biti v škodo tožnika." S tem revizija smiselno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, vendar s tem revizijskim razlogom ne more biti uspešna. Takšna obrazložitev revizije je namreč presplošna. 371. člen ZPP nalaga stranki, da obrazloži revizijo. Če revident graja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče omejeno na preizkus grajanih kršitev (371. člen ZPP). Podrobnosti o obsegu revizijskega preizkusa so razvidne poleg tega še iz 378. člena ZPP. Naloga revizijskega sodišča je, da primerja revizijske razloge glede uporabe določb pravdnega postopka (378. člen ZPP) z razlogi v izpodbijani sodbi. Če strankina obrazložitev ni dovolj določna, revizijsko sodišče preizkusa ne more opraviti (enako že odločbi z opr. št. II Ips 134/2005 in III Ips 97/2006).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 536/2003
• VSRS sklep II Ips 271/2014
• Sodba VIII Ips 218/2007