Sodba in sklep III Ips 98/2005

Jedro

Če upnik, ki izpodbija dolžnikovo pravno dejanje po 255. členu in naslednjih OZ, trdi, da ni nikoli zatrjeval, da svoje terjatve do dolžnika ne more realizirati in da mu je dolžnik povzročil škodo, ker zaradi tega ne more izpolniti obveznosti do svojih upnikov v stečajnem postopku, je že na prvi pogled jasno, da ne more uspeti z zahtevkom na izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja.

Izrek

Revizija glede odločitve o terjatvah iz prve, četrte, pete in šeste alinee izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže.

1. V ostalem delu (glede odločitve o terjatvah iz druge in tretje alinee sodbe sodišča prve stopnje) se revizija zavrne.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstajajo terjatve tožeče stranke do tožene stranke na plačilo denarnih zneskov iz naslova vrednostnih papirjev - certifikatov. Ugovor tožene stranke, da je tožnik prišel do te terjatve tako, da mu je certifikate neodplačno odstopil njegov oče (zakoniti zastopnik tožnika v tej pravdi), do katerega ima odškodninski zahtevek zaradi njegovega negospodarnega ravnanja (kot direktorja tožene stranke pred njenim stečajem), z odstopom certifikatov pa je povzročil škodo stečajnim upnikom tožene stranke, zaradi česar je njegovo pravno dejanje odstopa certifikatov izpodbojno po 255. členu OZ, je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo "zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija glede odločitve o terjatvah iz prve, četrte, pete in šeste alinee izreka prvostopenjske sodbe ni dovoljena.

6. V gospodarskem sporu revizija po določbi 490. člena ZPP ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 SIT. V reviziji tožena stranka "opozarja na dejstvo, da v konkretni zadevi ne gre za spor iz posameznih certifikatov, ampak iz naslova prenehanja terjatve tožeče stranke, zato je revizija dopustna, saj presega znesek 4.500.000,00 SIT kot vrednost spornega predmeta". Ta trditev ne drži. S pravnomočno sodbo je odločeno o ugotovitvi obstoja terjatev na plačilo denarnih zneskov iz šestih certifikatov. Iz tega sledi, da ima vsak od zahtevkov drugo dejansko podlago (drug certifikat). Zato je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, odločilno za ugotovitev dovoljenosti revizije, odločilen znesek vsake terjatve posebej (primerjaj določbi prvega in drugega odstavka 41. člena ZPP). Kako je glede vrednosti spornega predmeta treba opredeliti ugovor tožene stranke, zato ni pomembno. Sicer pa je tudi ugovor tožene stranke, s katerim izpodbija pravna dejanja prenosov certifikatov na tožnika, ugovor o izpodbijanju prenosa vsakega certifikata posebej; torej je tudi za ugotovitev vrednosti spornega predmeta ugovora tožene stranke odločilna vrednost terjatve iz vsakega certifikata posebej.

Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta je glede na določbe 39. člena ZPP odločilna višina glavnice iz vsakega certifikata. Ta pa glede terjatev, navedenih v prvi, četrti, peti in šesti alinei prvostopenjske sodbe, ne presega 5.000.000,00 SIT. To je jasno razvidno že iz izreka sodbe, razen glede terjatve iz njegove prve alinee. Glede tega pa je iz navedb v tožbi razvidno, da glavnica znaša 3.600.000,00 SIT, ostalo pa so pogodbene in zamudne obresti.

7. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Revident ima prav samo v tistem delu revizije, v katerem uveljavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta se postavili na stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da ima za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja svojega dolžnika J. J. izvršljivo terjatev in da je bilo v izvršbi ugotovljeno, da njen dolžnik nima sredstev za njeno plačilo. Iz določbe prvega odstavka 255. člena OZ namreč jasno izhaja, da je na strani upnika izpolnjen pogoj za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika, če ima upnik proti njemu zapadlo terjatev. Tožena stranka trdi, da ima proti svojemu dolžniku J. J. zapadlo terjatev iz naslova odškodnine, taka terjatev pa zapade v trenutku nastanka škode (165. člen OZ), ne pa morda šele v trenutku pravnomočnosti sodbe, s katero bi bila ugotovljena dolžnikova odškodninska odgovornost. Iz določbe drugega odstavka 255. člena OZ, ki jo je pritožbeno sodišče povezalo z določbo prejšnjega odstavka istega člena, pa sledi, da se šteje, da je bilo (izpodbijano) pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Ali ima dolžnik dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, je dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče rešiti v posamezni zadevi, v kateri obravnava izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Za ugotovitev tega dejstva ni potrebno, da bi bilo to ugotovljeno v izvršbi, v kateri bi upnik zahteval prisilno izvršitev dolžnikove obveznosti, kot je zmotno menilo pritožbeno sodišče.

9. Zato, da uspe s tožbenim zahtevkom na izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, mora po določbi prvega odstavka 255. člena OZ upnik (ki ima proti dolžniku zapadlo terjatev) trditi, da je bilo izpodbijano pravno dejanje (tistega dolžnika, čigar pravno dejanje je izpodbijano) storjeno v škodo upnikov. Z določbo drugega odstavka 255. člena OZ je predpisana domneva, da se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. V obravnavanem primeru je upnik, ki z ugovorom (kar je v skladu z določbo prvega odstavka 259. člena OZ) izpodbija pravno dejanje, tožena stranka, dolžnik, čigar pravno dejanje je izpodbijano, pa je J. J. Za uspeh z zahtevkom na izpodbijanje pravnega dejanja J. J. mora torej tožena stranka dokazati, da ima proti njemu zapadlo terjatev in da je bilo pravno dejanje prenosa certifikatov na njegovega sina storjeno v škodo upnikov, pri čemer se to domneva, če J. J. zaradi prenosa certifikatov nima sredstev za izpolnitev svoje obveznosti toženi stranki.

10. Tožena stranka je zatrjevala, da ima do J. J. odškodninsko terjatev zaradi njegovega negospodarnega ravnanja kot njenega nekdanjega direktorja, ocenjeno na "preko 500 mio SIT" (glej odgovor na tožbo). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je o tem podala le svoje pavšalne navedbe in da ni ponudila nobenega dokaza (drugi odstavek na 4. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe). Vsaka stranka mora v pravdnem postopku navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tožena stranka pa je le v odgovoru na tožbo podala nekaj trditev o obstoju odškodninske odgovornosti J. J. in oceno višine škode, ki naj bi ji jo povzročil. S tem ni dosegla z zakonom zahtevanega standarda za zatrjevanje določenih konkretnih dejstev. Za morebitno dokazovanje teh trditev ni ponudila nobenega dokaza. Vpogled v stečajni spis kot dokaz, za katerega je že v pritožbi trdila, da ga je predlagala (to pa ponavlja tudi v reviziji), je namreč predlagala samo za dokazovanje dejstva, da je bil proti njej začet stečajni postopek, kar dokazuje, da nima dovolj sredstev za poplačilo obveznosti do svojih komitentov.

11. Poleg tega pa je tožena stranka sama v reviziji navedla, da "ni nikoli zatrjevala, da svoje terjatve do nekdanjega direktorja ne more realizirati" in da je zatrjevala, "da je prenos certifikatov od strani nekdanjega direktorja na sedanjo tožečo stranko brez podlage, saj je v nasprotju z določbami čl. 255 OZ, saj je nekdanji direktor, sedaj zakoniti zastopnik tožeče stranke s svojim poslovanjem povzročil škodo toženi stranki, ki zaradi tega ne more izpolniti svojih obveznosti do upnikov v stečajnem postopku". Take trditve že na prvi pogled ne morejo biti podlaga za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika tožene stranke. Predvsem zato ne, ker je tožena stranka zanikala, da bi zatrjevala obstoj domneve iz drugega odstavka 255. člena OZ (da njen dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev njene terjatve), poleg tega pa očitno ni zatrjevala, da je bilo izpodbijano dejanje storjeno v škodo upnikov J. J., saj je trdila, da so s tem oškodovani njeni stečajni upniki (kar bi lahko imelo za posledico izpodbijanje pravnih dejanj po določbah 125. člena in naslednjih ZPPSL, česar pa tožena stranka ne uveljavlja).

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločeno in da deloma zmotna uporaba materialnega prava na to ni vplivala, v pritožbenem postopku pa ni bilo nobene upoštevne kršitve določb pravdnega postopka. Zato je podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

13. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 13/2009
• Sklep III Ips 95/2009
• Sklep III Ips 106/2007