<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 30/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:III.IPS.30.2005
Evidenčna številka:VS40936
Datum odločbe:20.06.2006
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
Institut:nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - pravo, ki ga je treba uporabiti - pravo posojilodajalke - vrnitev posojila - valutna klavzula - tečajna lista

Jedro

Pri revizijskem očitku, da je sodišče izračun tečajnih razlik utemeljevalo zgolj na enostranskih listinah in izračunih stranke, namesto da bi si pomagalo s sodnim izvedencem finančne stroke, gre vsebinsko za nedopustno izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokazne ocene nižjih sodišč. Ker iz vsebine pogodbe, ki sta jo ugotovili nižji sodišči, ne izhaja dogovor o izbiri prava, ki naj bi se uporabilo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno kot odločilno uporabili pravo države, v kateri je imela sedež tožeča stranka, ki je na podlagi pogodbe toženi stranki posodila denar.

Pri izračunu tečaja je bilo treba ob upoštevanju prava države posojilodajalke uporabiti tečajno listo Banke Slovenije, ne pa Narodne banke Hrvaške.

Izrek

1. Revizija se z a v r n e.

2. Tožena stranka sama krije revizijske stroške.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 38.424,00 SIT stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 49.140,26 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in 2,655.267,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1992 do plačila ter ji povrne 138.346,00 SIT pravdnih stroškov.

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je s sklepom delno ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo razveljavilo glede plačila 2,655.267,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1992 dalje in glede povrnitve pravdnih stroškov ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje), medtem ko je z uvodoma navedeno sodbo njeno pritožbo v preostalem delu zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo glede plačila tolarske protivrednosti 49.140,26 EUR (drugi odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje).

(3) Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi absolutne bistvene postopkovne kršitve in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je v odgovoru kot neutemeljene prerekala revizijske navedbe tožene stranke. V odgovoru je tudi priglasila stroške revizijskega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Odločilni razlogi sodišč prve in druge stopnje (v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji):

(5) Predmetni spor je glede na sedež tožene stranke v drugi državi spor z mednarodnim elementom. Zato se je po načelu najožje koneksnosti presojal po slovenskem pravu, to je po pravu države, v kateri je imela tožeča stranka kot posojilodajalka svoj sedež.

(6) Obravnavana pogodba (o posojilu 2,000.000,00 din, kar je v protivrednosti 153.847,00 DEM) ni v nasprotju z načeli obligacijskega prava. Dogovor o vračilu denarnih zneskov na podlagi valutne klavzule je bil izrecno dopusten, saj je udejanjal načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev.

(7) Tožeča stranka je natančno pojasnila, na kakšen način je izračunala vtoževano glavnico (49.140,26 EUR) v tolarski protivrednosti. Zato je bilo njen izračun mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je pri preračunu (izračunu tečajnih razlik) pravilno upoštevala veljavni tečaj SIT za DEM v času plačila.

Razlogi Vrhovnega sodišča o neutemeljenosti revizije:

(8) Tožena stranka je očitala sodišču, da je izračun tečajnih razlik utemeljevalo zgolj na enostranskih listinah in izračunih tožeče stranke, namesto da bi si pomagalo s sodnim izvedencem finančne stroke. Vendar pa pri tem očitku glede na revizijske navedbe tožene stranke ne gre za uveljavljanje absolutne bistvene postopkovne kršitve (za revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) niti morebiti za uveljavljanje relativne bistvene kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje (za revizijski razlog iz 2. točke drugega odstavka 370. člena ZPP). Pri sklicevanju na kršitev 3., 7., 8., 215. in 243. člena ZPP gre namreč vsebinsko za nedopustno izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokazne ocene nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(9) Tožena stranka je nižjima sodiščema očitala, da predmetnega spora nista presojali tudi po hrvaškem pravu, saj naj bi bila sporna pogodba (priloga A2) podpisana v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški. Vendar pa navedeni očitek ni utemeljen, saj dejstvo podpisa pogodbe tudi v Republiki Hrvaški ni pravno pomembno. Ne gre namreč za posebno okoliščino primera, ki bi napotovala na uporabo hrvaškega prava. Ker iz vsebine pogodbe, ki sta jo ugotovili nižji sodišči, ne izhaja dogovor o izbiri prava, ki naj bi se uporabilo (20. člen Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ)), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno kot odločilno uporabili pravo države, v kateri je imela sedež tožeča stranka (8. točka 20. člena ZUKZ), ki je na podlagi pogodbe z dne 16. 5. 1991, št. 242/8000 - z aneksi, toženi stranki posodila denar. Gre za uporabo takrat (ob sklenitvi navedene pogodbe) veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ustreznih predpisov o deviznem poslovanju.

(10) Tožena stranka je oporekala tudi obračunu tečajnih razlik z dne 31. 12. 1991 (priloga A11), na katerega opira svoj zahtevek tožeča stranka. Tožeča stranka je namreč toženi stranki posodila denar, pri čemer je bila obveznost tožene stranke vezana na valutno klavzulo in izražena v DEM (nemških markah). Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj je bilo treba pri izračunu tečaja ob upoštevanju prava države posojilodajalke uporabiti tečajno listo Banke Slovenije, ne pa Narodne banke Hrvaške. Zato se revizijskemu sodišču ob pomanjkanju drugih (konkretnih) ugovorov ni bilo treba ukvarjati s ponovnim izračunom tečajnih razlik. Posledično pa ni moglo upoštevati stališča revidentke, da naj bi ob upoštevanju tečajne liste Narodne banke Hrvaške, tečaja DEM/din (in izvršenih plačil), svojo obveznost do tožeče stranke že v celoti izpolnila.

(11) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker se razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso izkazali za utemeljene, in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) - 1. točka izreka.

(12) Posledično (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) je sklenilo, da tožena stranka sama krije revizijske stroške (2. točka izreka).

(13) Istočasno pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 38.424,00 SIT stroškov revizijskega odgovora (3. točka izreka). Gre za 38.010,00 SIT stroškov (pravilno odmerjenih) sodnih taks za odgovor na revizijo (po tarifni št. 1/2 taksne tarife Zakona o sodnih taksah) in za 414,00 SIT izkazanih administrativnih stroškov (to je poštnih stroškov).


Zveza:

ZPP člen 370, 370/3. ZUKZ člen 20, 20-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTgyNQ==