Sodba in sklep III Ips 87/2005

Jedro

Sestavni del sodbe višjega sodišča je bil tudi sklep o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je zgolj akcesorne narave. Odvisna je od odločitve o sporu. Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi plačila provizije v višini 2.684.997,00 SIT, in na zamudne obresti od tega zneska od 17. 1. 2001 naprej do plačila.

Revizija zoper sklep o stroških višjega sodišča se zavrže.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Revidentka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

I. 1. Tožeča je sklenila s toženo stranko "Pogodbo o prodaji nepremičnine" (v nadaljevanju: prodajna pogodba). Ker je menila, da tožena stranka prodajne pogodbe ni izpolnila, je podala izjavo o njenem razdrtju, in je nato zahtevala plačilo dvojne are ter povrnitev škode zaradi neizpolnitve pogodbe.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbena zahtevka zavrnilo. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožeča stranka, vendar brez uspeha. Z revizijo skuša doseči tožeča stranka takšno spremembo pritožbene sodbe, ki bi vodila do ugoditve njenima zahtevkoma.

3. Revizija je bila vročena toženi strani in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

II.5. V gospodarskem sporu je revizija dovoljena le, če vrednost spornega predmeta presega 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta se določa po vrednosti glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP).

6. Dovoljenost revizije ni posebej urejena za primer objektivnega kopičenja zahtevkov (drugi odstavek 182. člena ZPP). V 41. členu ZPP določa, kako se določi stvarna pristojnost sodišča v takšnem primeru. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta določba hkrati ureja vrednost spornega predmeta, saj je 41. člen ZPP uvrščen v poglavje z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjuje 39. člen kot temeljno določbo tega poglavja. Drugi odstavek 41. člena ZPP se zato po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije. Če zahtevki nimajo enake dejanske in pravne podlage, se določi dovoljenost revizije za vsak zahtevek posebej.

7. Tožeča stranka je postavila zahtevka na vrnitev dvojne are in na plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe. Pravna podlaga obeh zahtevkov ni enaka. Za zahtevek za vrnitev are je v izrecni določbi 4. odstavka 4. člena prodajne pogodbe, za zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe pa v prvem odstavku 132. člena ZOR v povezavi s 124. členom ZOR. Ker pravna podlaga obeh zahtevkov ni enaka, se mora dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek posebej. Glede na 490. člen ZPP torej revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na odškodninski zahtevek zaradi plačila posredniške provizije. Revizijo je zato Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

II.

8. Revident je tudi uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka v sklepu o stroških. Menil je, da izrek o stroških ni bil obrazložen, kar je revizijski razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

10. V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Njen sestavni del je tudi izrek o stroških; odločitev o povrnitvi stroškov je torej zgolj akcesorne narave. Odvisna je od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Takšna je tudi stalna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej na primer odločbe z opr. št. II Ips 609/2000, II Ips 68/2003, II Ips 263/2005, III Ips 52/2005, vse dostopne preko Intraneta ali Ius-infa, razen zadnje). Ker revizija v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

III.

11. Revizija je torej dovoljena o zahtevku za plačilo dvojne are in o zamudnih obrestih od tega zneska. Obrazložitev se bo v nadaljevanju nanašala le na ta zahtevek.

12. Brez uspeha uveljavlja revizija, da razlogi sodbe nasprotujejo vsebini listin, kar po njenem mnenju pomeni absolutno kršitev določb pravdnega postopka. Revident bi kvečjemu lahko uveljavljal, da obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi o vsebini listin ali zapisnikov, in med samimi temi listinami ali zapisniki (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Iz revizijske obrazložitve je razvidno, da revident ugotovitvam o vsebini listin ali zapisnikov niti ne nasprotuje, temveč le njihovi razlagi, zlasti razlagi prodajne pogodbe. Ker ustvarja pogodba za stranki pravice in obveznosti, pomeni vir prava. Na njegovem temelju je mogoče odločiti o zahtevku samem. Zmotna razlaga pogodb torej pomeni zmotno uporabo materialnega prava in ne kršitve določb pravdnega postopka. Prav to kršitev pa uveljavlja revident. Meni namreč, da je višje sodišče zmotno razložilo 1., 2., 3. in 6. člen prodajne pogodbe. Iz teh določb naj bi izhajalo, da je bila tožena stranka dolžna izročiti prostore na delu podstrešja v velikosti 116 m2, in ne 73,89 m2.

14. Z razlago navedenih členov, kot jo je podala tožeča stranka, se Vrhovno sodišče ne strinja. Tožna stranka je prodajala solastniški delež na nepremičnini, kar je v trenutku sklenitve prodajne pogodbe urejal še Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Glede na prvi odstavek 14. člen ZTLR je imel vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu delu. Predmet prodaje je torej solastniški delež (drugi odstavek 14. člena ZTLR) in na njemu temelječa pravica do sorazmerne uporabe nepremičnine kot takšne, ne pa posest na prav določenem delu nepremičnine.

15. Predvsem pa tožeča stranke pri svojem mnenju o razlagi prodajne pogodbe ne upošteva v zadostni meri, da je bilo v 2. točki tretjega odstavka 2. člena prodajne pogodbe opisano dejstvo, da pravna razmerja med toženo stranko in drugim posestnikom na podstrešju (K.) niso urejena. Da s tem ni bil mišljen solastniški delež, ki v tej pravdi tako ali tako ni bil sporen, temveč upravičenje do posesti, izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Prodajalec je torej prodajal solastniški delež, ki je v naravi predstavljal poleg prostorov v drugem nadstropju tudi del podstrešja. Posest nad (tem) delom podstrešja je bila sporna. Tožeča stranka je bila na to opozorjena s 2. točko tretjega odstavka 2. člena prodajne pogodbe. Iz ugotovljenih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano, tudi izhaja, da ji je bil resnični obseg posesti tožene stranke v velikosti 73,89 m2 razkrit že prej, v teku pogajanj. Če bi tožeča stranka hotela, da se ji izroči posest na prostorih v velikosti 116 m2 na podstrešju, bi si morala glede na 14. člen ZTLR in glede na obstoječi spor o pravici do posesti izgovoriti tako zavezo prodajalca posebej. Take zaveze pa v prodajni pogodbi ni. Glede na besedilo 2. člena prodajne pogodbe tožena stranka kljub 1., 3. in 6. členu prodajne pogodbe ni bila dolžna izročiti prostorov v izmeri 116 m2. Tožeča stranka ima sicer prav, da je peti odstavek 2. člena prodajne pogodbe za cilj imel zgolj izključitev prodajalčevega jamčevanja za stvarne napake. Vendar to, glede na prej povedano, tožeči stranki ne more pripomoči do uspeha v tej reviziji.

16. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožeče stranke, da v tem konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb o pravnih napakah. Revizijski napad na mnenje višjega sodišče vendarle ni utemeljen, saj pride višje sodišče svoji utemeljitvi do istega sklepa; 2. točka tretjega odstavka 2. člena prodajne pogodbe je namreč služila zgolj kot opredelitev obsega pogodbenih dolžnosti tožene stranke.

17. Tožbeni zahtevek za vrnitev dvojne are, je torej neutemeljen. Ker je višje sodišče odločilo pravilno, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

IV.

18. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora nositi svoje revizijske stroške sama (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 114/2001
• Sklep III Ips 250/2008
• Sklep III Ips 89/2007