Sodba III Ips 116/2005

Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do plačila za napeljavo centralne kurjave po pogodbi, tudi če se je s sklenitvijo pogodbe strinjala večina lastnikov stanovanj v hiši, če se z napeljavo lastnik stanovanja ni strinjal, in je centralna kurjava posebni del.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel kot izvršilni postopek na temelju verodostojne listine. Tožeča je od tožene stranke zahtevala plačilo 233.431,50 SIT in zamudnih obresti "iz naslova neplačanih računov". Ker je tožena stranka zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, se je postopek nadaljeval kot gospodarski spor. Kasneje je tožeča stranka delno skrčila svoj zahtevek na 226.024,90 SIT glavnice in zamudne obresti od te glavnice.

2. Tožena stranka je v pobot ugovarjala svojo domnevno terjatev v višini 333.567,00 SIT. To terjatev zoper tožečo stranko naj bi imela zato, ker je po naročilu tožene stranke tožeča stranka pobirala najemnino, do katere je bila sicer upravičena tožena stranka kot lastnica stanovanja.

3. Tožeča stranka je ugovarjala, da v pobot ugovarjana terjatev ne obstaja več. Terjatev tožene stranke naj bi že prej ugasnila s pobotom. Pobot, ki ga naj bi ugovarjala tožeča stranka, je bil sestavljen iz protiterjatve za izvedbo "interne instalacije centralne kurjave" v višini 290.839,00 SIT in še nekaterih manjših protiterjatev.

4. Terjatev za izvedbo "interne instalacije centralne kurjave" naj bi nastala tožeči stranki zato, ker je napeljala centralno kurjavo v večstanovanjski hiši v Trbovljah. Z napeljavo centralne kurjave se je strinjalo 19 od 21 lastnikov stanovanj. Ti so sklenili "Pogodbo št... o financiranju izvedbe interne instalacije centralne kurjave". Obračun stroškov napeljave centralne kurjave je bil izstavljen 15. 12. 1999. Tožena stranka je bila ena od dveh etažnih lastnic stanovanj, ki je napeljavi centralne kurjave nasprotovala. Kljub temu je bila centralna kurjava napeljana, tako da je tožeča terjala toženo stranko za plačilo 290.839,00 SIT, kot je že bilo povedano.

5. Okrožno sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke in ohranilo sklep o izvršbi v veljavi v tistem delu, ki se je nanašal na skrčeni zahtevek. Glede v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke v višini 333.567,00 SIT je menilo, da je ugasnila zaradi pobota. Višje sodišče je spremenilo prvostopenjsko sodbo in razveljavilo sklep o izvršbi v preostalem delu, ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Zahteva za varstvo zakonitosti predlaga takšno spremembo pritožbene sodbe, da ostane v celoti v veljavi sodba okrožnega sodišča.

6. Sodba višjega sodišča vzdrži vse napade zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti se zato zavrne (378. člen in drugi odstavek 391. člena ZPP).

7. Prav ima zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem opozarja, da je Višje sodišče uporabilo besedilo tretjega odstavka 31. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ), ki dne 7. 11. 1997 (dan sklenitve pogodbe o napeljavi centralne kurjave) ni več veljal. Do sprejetja Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-C) glaseče se besedilo 31. člena SZ je bilo takšno (Url. l. RS, št. 18/91, 19/91-I in 21/94):

"(1) Za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav je potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. ...

Za odločitve, ki presegajo upravljanje (odtujitve, sprememba namembnosti, ustanovitev hipoteke, ustanovitev stvarnih služnosti, prenova, izboljšave in podobno), je potrebno soglasje vseh solastnikov."

Kasneje, s SZ-C (Ur. l. RS, št. 23/96), je bilo črtano "sprememba namembnosti, prenova, izboljšave". Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno sklepa, da od uveljavitve SZ-C naprej, to je od 14. 5. 1996, za izboljšave ni bilo več potrebno soglasje vseh solastnikov, temveč le nadpolovično soglasje. Za takšne primere se je torej uporabljal prvi odstavek 31. člena SZ. Prav tako drži, da je odločitev o napeljavi centralne kurjave zgolj posel upravljanja. Na to kaže prav novela SZ-C, s katero so bile izboljšave črtane iz seznama primeroma navedenih opravil, za katera je potrebno soglasje vseh lastnikov. Napeljava centralne kurjave je izboljšava, ker se z njo v zgradbo kot takšno ne posega bistveno in ker po splošnem prepričanju izboljšuje kakovost stanovanja.

Vendar je vseeno zmotno mnenje zahteve za varstvo zakonitosti, da je imela tožeča do tožene stranke terjatev zaradi napeljave centralne kurjave po 31. členu Stanovanjskega zakona. Iz besedila 31. člena SZ je razvidno, da se cel člen nanaša le na upravljenje skupnih delov stanovanjske hiše. Za odločitev v tej zadevi je odločilen negativni vidik 31. člena SZ: ne nanaša se na stanovanja kot posamezni del stanovanjske hiše. O stanovanju kot o posameznem delu stanovanjske hiše odloča izključno njegov etažni lastnik. V predloženem primeru je to bila tožena stranka, ki se ni strinjala z napeljavo centralne kurjave. Tožeča stranka je torej upravičena do plačila za napeljavo centralne kurjave le, če je bila centralna kurjava napeljana kot skupen del (skupna naprava) večstanovanjske hiše, in če je za napeljavo glasovala potrebna večina lastnikov (prvi odstavek 31. člena SZ). Če je bila napeljana kot centralna kurjava v posebnem delu, potem v pobot ugovarjane terjatve ni imela in tudi zahtevek tožene stranke do tožeče stranke na plačilo najemnine ni prenehalo.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je za "interno instalacijo"centralne kurjave obstajala potrebna večina, kot jo zahteva prvi odstavek 31. člena SZ. Iz ugotovljenih dejstev pa ni mogoče ugotoviti, na kaj se je ta večina nanašala. Z izrazom "interna instalacija" bi bila lahko mišljena izdelava centralne kurjave kot skupnega dela (stanovanjske hiše), ali v posameznem stanovanju, ali oboje. Ugotovljena dejstva so tako nejasna, da je mogoče karkoli od tega.

9. Tožeča stranka nosi od trenutka naprej, ko se nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ) trditveno in dokazno breme za zahtevke ali ugovore, ki so zanjo ugodni (212. člen ZPP). ZPP namreč za primere, ko se postopek nadaljuje kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog, ne predvideva nič drugega kot za vse ostale pravde. Ker tožeča stranka v svojih navedbah ni trdila, da se je njena terjatev nanašala na napeljavo centralne kurjave kot skupnega dela, in posledično tega ni dokazala, njenega v pobot ugovarjanega zahtevka ni mogoče ugotoviti. Ker gre za gospodarski spor male vrednosti, sedaj glede na 451. do 453. člen ZPP tožeča stranka novih navedb ne more več podati.

10.Ker terjatev tožeče stranke iz pogodba o napeljavi centralne kurjave ni bila ugotovljena, je neutemeljen tudi njen pobotni ugovor, kolikor se je nanašal na njeno domnevno terjatev za napeljavo centralne kurjave v višini 290.839,00 SIT. Utemeljen je nasprotno pobotni ugovor tožene stranke. Ker nasprotni zahtevek tožene stranke presega terjatev tožeče stranke, je terjatev tožeče stranke ugasnila s pobotom (336. člen ZOR). Tako je odločilo že višje sodišče, čeprav je pri tem zmotno uporabilo Stanovanjski zakon.

11. Čeprav se Vrhovno sodišče ne strinja z razlogi višjega sodišča, je odločitev višjega sodišča torej vseeno pravilna. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 114/2021
• VSC Sodba Cpg 47/2020
• VSK Sklep I Cp 273/2019