<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sklep Cpg 4/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:CPG.4.2006
Evidenčna številka:VS40925
Datum odločbe:13.06.2006
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Institut:priznanje tuje sodne odločbe - javni red - pravnomočnost sodne odločbe - država članica EU
Objava v zbirki VSRS:G 2005-2008

Jedro

Ker je Uredba št. 44/2001 sama opredelila vse materialnopravne predpostavke za priznanje sodne odločbe iz države članice EU (izvzemši Dansko), se glede tega ZMZPP ne uporablja več.

Pravnomočnost sodne odločbe iz države članice se za priznanje ne zahteva.

Nasprotovanje javnemu redu je podano le, če bi bil rezultat priznanja kratkomalo nevzdržen. Zgolj preprosto nasprotovanje nacionalnim predpisom ne zadošča za to, da bi bila odločba sodišča države članice EU v nasprotju z javnim redom države postopka za priznanje. Očitek nasprotnega udeleženca je, da ni bila ponovno zaslišana priča, ki jo je sam predlagal. To pa ni takšno ravnanje, ki bi očitno nasprotovalo javnemu redu Republike Slovenije.

V izreku sodbe iz države članice EU obstaja nejasnost glede začetka teka obresti, višine zamudnih obresti in glavnice, od katerih je mogoče izračunati obresti. Ta nejasnost nasprotuje slovenski zakonodaji, ki zahteva večjo določnost. Lahko bo celo odločilna ovira pri izvršbi za plačilo obresti. Oboje pa ne nasprotuje očitno slovenskemu javnemu redu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je predlagal priznanje sodbe sodišča "Tribunale di Udine", Republika Italija, št. 1036/04 z dne 3.8.2004.

2. Spor se je pred sodiščem v Vidmu vodil glede plačila blaga, ki ga je dobavil predlagatelj (tožnik) nasprotnemu udeležencu (tožencu). V postopku pred sodiščem v Vidmu je predlagatelja zastopal odvetnik C. O. Nasprotni udeleženec je v pravdnem postopku pred sodiščem v Italiji odgovoril na tožbo in nasprotoval ugoditvi tožbenemu zahtevku.

3. Pooblastilo za vodenje postopka za priznanje sodbe sodišča v Vidmu sta slovenskemu pooblaščencu dala D. A. kot zakoniti zastopnik tožeče stranke in odvetnik C. O..

4. Okrožno sodišče je priznalo navedeno sodbo sodišča v Vidmu in s sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je nasprotni udeleženec vložil pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena in se zavrne (111. člen ZMZPP, 37. člen ZNP in 353. člen ZPP).

6. Pritožnik je menil, da D. A. ni predlagateljev upravičen zastopnik, in da se postopek za priznanje sodne odločbe sploh ne bi smel voditi. Ali je D. A. predlagateljev zakoniti zastopnik, je vseeno. Prav tako je vseeno, kakšen vpliv bi lahko imela, če sploh, sprememba predlagateljevih družbenikov. Poleg pooblastila D. A. je namreč slovenskemu pooblaščencu dal pooblastilo še italijanski odvetnik C. O., ki je zastopal predlagatelja že v pravdnem postopku pred sodiščem v Vidmu (priloga A4). Glede pravice do zastopanja tega pooblaščenca italijansko sodišče ni imelo pomislekov in jih zato tudi Vrhovno sodišče nima.

7. Za priznanje v tej zadevi se uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah; navedena uredba je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 2245/2004 Komisije (v nadaljevanju: Uredba št. 44/2001). Člen 66 ods. 2 (b) Uredbe št. 44/2001 določa, da se uporablja ta uredba tudi za pravne postopke, ki so bili začeti še pred njeno uveljavitvijo, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II, to je členov 2 do 31 Uredbe št. 44/2001. Nadaljnja predpostavka je, da je vsaj sodba izdana po uveljavitvi Uredbe št. 44/2001.

8. Po členu 24 Uredbe št. 44/2001 je podana pristojnost sodišča države članice, če se toženec pred sodiščem države članice spusti v postopek in če ni bila podana izključna pristojnost po členu 22.

9. Za odločitev v tem sporu, glede na naravo predmeta, ni bila podana izključna pristojnost po členu 22 Uredbe št. 44/2001.

10. Pojem spustitve v postopek je potrebno razlagati avtonomno, na temelju določbe navedene uredbe same. Kot spustitev v postopek je razumeti vsako obrambo tožene stranke, ki je naravnana neposredno na zavrnitev tožbe (Dörner v: Saenger, Zivilprozessordnung, Handkommentar, Baden-Baden 2006, kom. k čl. 24 Uredbe št. 44/2001, oš. 5 Šstr. 2044Ć; ki se sklicuje na Kropfholler, Europäisches Zivilrecht, 7. Aufl. 2002, oš. 7). Tej predpostavki je nasprotni udeleženec zadostil, saj je odgovoril na tožbo in tožbenem zahtevku nasprotoval.

11. Italijansko pravo določa, kdaj je izdana sodba. Ni pa si mogoče predstavljati, da je sodba izdana, še preden je sploh sestavljena. Ker je bila sodba sodišča v Vidmu izdelana 3.8.2004, pade trenutek izdaje sodbe v vsakem primeru v čas, ko je tudi Republika Slovenija postala članica EU.

12. Za uporabo člena 66 odstavek 2 (b) Uredbe št. 44/2001 so torej izpolnjene vse predpostavke. Zato samo dejstvo, da se je postopek začel pred 1.5.2004, t. j. pred uveljavitvijo Uredbe št. 44/2001 v Sloveniji, ni ovira za njeno uporabo.

13. Ker je Uredba št. 44/2001 sama opredelila vse materialnopravne predpostavke za priznanje sodne odločbe iz države članice EU (vendar ne Danske), se glede tega ZMZPP ne uporablja več (tretji odstavek 3.a člena Ustave v povezavi z Zakonom o ratifikaciji pogodbe o pristopu k Evropski uniji s sklepno listino (MPPEU, Ur. l. RS št.12/2004 = Ur. l. RS - MP 3/2004, str. 161). Posledično so brezpredmetni vsi ugovori nasprotnega udeleženca, kolikor se nanašajo na predpostavke za priznanje, ki so drugače urejene v ZMZPP kot v navedeni uredbi. Ne drži, kot meni nasprotni udeleženec, da se Uredba št. 44/2001 uporablja le, kolikor ni v nasprotju z ZMZPP. Velja prav obratno: zaradi uredbe se uporablja nacionalna zakonodaja le, če ni v nasprotju z uredbo. Že tretji odstavek 3.a člena Ustave Republike Slovenije je določil, da se predpisi Evropske unije uporabljajo tako, kot to ureja pravo Evropske unije. Pravo Evropske unije sicer izrecno ne opredeljuje razmerja med nacionalnimi predpisi in predpisi EU. O tem pa obstaja obširna in stalna sodna praksa Sodišča evropskih skupnosti (glej Grilc/Ilešič, Pravo Evropske unije, prva knjiga, Ljubljana 2001, str. 103 do 106;pregled sodne prakse Sodišča evropskih skupnosti v Knez/Mužina/Vesel/Sladič, Odločitve sodišča evropskih skupnosti s pojasnili, Ljubljana 2004, str. 91 in 92, ter glede uredb posebej še str. 94). Sodna praksa je nedvoumna: v primeru kolizije med nacionalnim in evropskim predpisom ima pri uporabi evropski predpis vselej prednost. Tako ima tudi uredba prednost pri uporabi pred slovenskim zakonom.

14. Pravnomočnost sodne odločbe iz države članice se za priznanje ne zahteva. To je razvidno iz člena 37 Uredbe št. 44/2001, takšno pa je tudi mnenje v literaturi (Dörner v: Saenger, Zivilprozessordnung, Handkommentar, Baden-Baden 2006, kom. k čl. 32 Uredbe št. 44/2001, oš. 2 Šstr. 2054Ć; Hüßtege v Thomas/Putzo, ZPO, 25. Auflage, München 2003, kom. k členu 32 Uredbe št. 44/2001, oš. 2 Šstr. 1818Ć). Tudi začasno izvršljive sodbe se lahko priznajo (tako izrecno Dörner na navedenem mestu).

15. Spustitev v postopek ima pomen le za odločitev, ali se Uredba št. 44/2001 uporablja ali ne. Spustitev v postopek sicer po Uredbi št. 44/2001 ni materialnopravna predpostavka za priznanje sodne odločbe iz države članice. Tudi s tem pritožbenim razlogom, ki ga je sicer nasprotni udeleženec uveljavljal glede na 98. člen ZMZPP, torej ne more imeti uspeha.

16. Prav tako brez uspeha je ostalo njegovo mnenje, da sodišče ni obrazložilo, zakaj naj ne bi bilo pristojno italijansko sodišče. Sklep okrožnega sodišča je namreč določno, čeprav zmotno obrazložil, da naj bi bilo italijansko sodišče pristojno zato, ker se uporablja Uredba št. 44/2001 in ker naj bi slovensko sodišče ne smelo preizkušati ugotovitev tujega sodišča glede pristojnosti tuje sodne odločbe.

17. Nasprotni udeleženec je uveljavljal, da mu je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem v Vidmu. Menil je, da to pomeni kršitev 96. člena ZMZPP. Ker se v tej zadevi ZMZPP ne uporablja, je ta pritožbeni razlog kvečjemu mogoče razumeti kot razlog za nepriznanje sodne odločbe iz države članice EU zaradi očitnega nasprotovanja sodbe slovenskemu javnemu redu (člen 34 št. 1 Uredbe št. 44/2001). Odločbe sodišča s področja EU ni mogoče priznati, če nasprotuje temeljnim načelom prava Republike in če je takšno nasprotovanje očitno. Nasprotovanje javnemu redu je podano le, če bi bil rezultat priznanja kratkomalo nevzdržen. Zgolj preprosto nasprotovanje nacionalnim predpisom ne zadošča za to, da bi bila odločba sodišča države članice v nasprotju z javnim redom države postopka za priznanje (Dörner v: Saenger, Zivilprozessordnung, Handkommentar, Baden-Baden 2006, kom. k čl. 34 Uredbe št. 44/2001, oš. 4 Šstr. 2059Ć).

18. Tudi če se razume izvajanja nasprotnega udeleženca kot ugovor očitnega nasprotovanja javnemu redu, z njim ne more imeti uspeha. Očitek nasprotnega udeleženca je bil, da ni bila ponovno zaslišana priča, ki jo je sam predlagal. To pa ni takšno ravnanje, ki bi očitno nasprotovalo javnemu redu Republike Slovenije.

19. Slovenskemu pravnemu redu tudi ne nasprotuje očitno izrek sodne odločbe, ki se sklicuje na račune in odreja plačilo zakonskih zamudnih obresti. Po ustaljeni in dolgoletni sodni praksi je izrek slovenske sodne odločbe dovolj jasen, če zgolj odreja plačilo zakonskih zamudnih obresti. Glede tega enak izrek italijanskega sodišča torej ne nasprotuje slovenskemu javnemu redu. Nasprotno ima prav nasprotni udeleženec, da nastaja z izrekom, kakršen je v sodbi sodišča iz Vidma, nejasnost glede začetka teka obresti, višine zamudnih obresti in glavnic, od katerih je mogoče izračunati obresti. Ta nejasnost nasprotuje slovenski zakonodaji, ki zahteva večjo določnost. Lahko bo celo ovira pri izvršbi za plačilo obresti. Oboje pa vendarle ne nasprotuje očitno slovenskemu javnemu redu.

20. Tako se izkaže, da noben od pritožbenih razlogov ni podan. Pravno zmotno ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je v razlogih svojo odločbo deloma oprlo na ZMZPP, pa tudi ni razlog za spremembo sklepa okrožnega sodišča. Le-ta je namreč v rezultatu pravilen. Vrhovno sodišče je zato pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo.

21. Ker je bila pritožba nasprotnega udeleženca neuspešna, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (111. člen ZMZPP, 37. člen ZNP, prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).


Zveza:

Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 člen 24, 34, 37, 66.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMTgxNA==