Sodba in sklep III Ips 36/2005

Jedro

Oderuštvo je podano, če sta hkrati podana dva elementa dejanskega stanu, to je stvarna (objektivna) in osebna (subjektivna). Stvarna predpostavka je očitno nesorazmerje dajatev (ali storitev) obeh pogodbenikov, osebna predpostavka je izkoriščanje sopogodbenikovega težkega položaja. Zadošča, da je poleg stvarne predpostavke podan eden od znakov osebnega dejanskega stanu: bodisi stiska, bodisi težko gmotno stanje drugega, bodisi nezadostna izkušenost in tako naprej.

Oderuh izkoristi težak položaj oškodovane stranke, če pozna njen težak položaj in pravo vrednost pogodbenih prestacij (dajatev ali storitev), vendar kljub temu sklene dvostransko pogodbo tako, da obstaja očitno nesorazmerje med tistim, kar se je sam zavezal in tistim, kar se je zavezala oškodovana stranka.

Oškodovana stranka zadosti trditvenemu bremenu, če postavi trditve o obstoju obeh elementov dejanskega stanu in o tem, da je oderuh zanju vedel. Če obstajajo kakšne posebne okoliščine, ki bi navzlic tako zatrjevanim dejstvom pogodbi utegnile jemati značaj oderuške pogodbe, jih mora zatrjevati domnevni oderuh.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se ugodi pritožbi tožeče stranke tako, da se odločba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka in sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavita v tistem delu, ki se nanaša na:

a) ničnost tretjega člena pogodbe - dogovora o poravnavi obveznosti, ki so ga tožnice in tožena stranka sklenile pred notarjem ... dne 10.04.1998, b) razveljavitev tretjega člena pogodbe-dogovora o poravnavi obveznosti, ki so ga tožnice in tožena stranka sklenile pred notarjem ... dne 10.04.1998 in c) zahtevek za plačilo 204.208.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1997 naprej in se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

2. Revizija se zavrne, kolikor se nanaša na preostali del 1. točke izreka drugostopenjskega sodišča, to je na del, s katerim je bilo odločeno o ničnosti in izpodbojnosti preostalega dela pogodbe-dogovora o poravnavi obveznosti, ki so ga tožnice in tožena stranka sklenile pred notarjem ... dne 10.04.1998.

3. Drugi in četrti odstavek izreka odločbe drugostopenjskega sodišča, sklep prvostopenjskega sodišča z dne 08.10.2002 in 2. in 3. točka izreka prvostopenjske sodbe, se razveljavijo in zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. Tožnice so s toženo stranko dne 10.4.1998 sklenile "Dogovor o poravnavi obveznosti" v obliki notarskega zapisa (v nadaljevanju: Dogovor). Stvarna podlaga dogovora so bile medsebojne obveznosti C. d.o.o. (prve tožnice) do tožene stranke in obveznosti tožene stranke do C. d.o.o. Dogovor je imel skupaj 7 členov, katerih vsebina bo opisana v nadaljevanju. V prvem členu je C. d.o.o. priznal, da dolguje upniku glavnico in obresti v skupni višini 183.710.897,36 SIT. Drugi člen se je nanašal na prvega. Z njim je bil dogovorjen odlog izvršbe za terjatve iz prvega člena. Tretji člen je vseboval dogovor o različnih drugih obveznostih. Tožena stranka je bila v njem označena kot upnik, in C. d.o.o. kot dolžnik. Prvi odstavek tretjega člena je imel takšno besedilo:

"Upnik in dolžnik sta soglasna, da dolžnik dolguje upniku iz naslova ostalih terjatev, ki jih predstavljajo neplačani kredit, ter neplačani stroški jamstva za kredit ter neplačane fakture za uporabo infrastrukture območja BTC, še 10.000.000,00 (desetmilijonov) SIT, pri čemer pa dolžnik do upnika nima nobenih zahtevkov več iz naslova vlaganj v objekt, imenovan D., ki tako v celoti ostane v lasti upnika skupaj z vsemi vlaganji in opremo, ki je navedena v cenilnem elaboratu sodne cenilke gospe L. B. z dne 26.08.1997 (šestindvajsetega avgusta tisočdevetstosedemindevetdeset)."

V drugem odstavku tretjega člena so bile urejene še podrobnosti glede plačila zahtevka v višini 10.000.000,00 SIT, ki je bilo dogovorjeno v prvem odstavku.

V četrtem členu je M. P. (tretja toženka) izjavila, da soglaša s hipotekama, s katerima je bila zavarovana v prvem členu Dogovora navedena terjatev tožene stranke do C. d.o.o. V petem členu sta R. P. (ki je bil poslovodja C. d.o.o.) in M. P. izjavila, da kot poroka in plačnika jamčita z vsem svojim premoženjem za obveznosti C. d.o.o. V šestem členu sta se R. in M. P. zavezala, da bosta izdala lastni menici za zavarovanje svojega poroštva. V sedmem členu je bilo dogovorjeno, da bo upnik umaknil predlog za začetek stečajnega postopka nad C. d.o.o. in da bo Dogovor neposredno izvršljiv.

2. S tretjim členom dogovora so stranke na novo določile svoje terjatve in obveznosti iz preostalih medsebojnih pravnih razmerij, to je tistih, ki niso bila zajeta s prvim členom Dogovora. Vse medsebojne terjatve v tretjem členu niso bile niti naštete. Nekatere so bile sicer omenjene, vendar ni bila opredeljena njihova višina. To še zlasti velja za stroške v zvezi z obnovo diskoteke D.

3. V tej pravdi je bila sporna le ena od postavk, ki jo je tretji člen izrecno omenjal, to je terjatev iz "vlaganj v objekt, imenovan D.". Stvarna podlaga tega dogovora je bila takšna: C. d.o.o. je vodil gostinski lokal (diskoteko) "D.", v kateri je opravil gradbene izboljšave in jo je tudi opremil. Z obojim je imel stroške. Med C. d.o.o. in toženo stranko je pred sklenitvijo Dogovora obstajalo nesoglasje glede višine stroškov. Vsaka od obeh strank je predložila svojo cenitev stroškov gradbene obnove in opreme. Kot podlago za novo določitev medsebojnih obveznosti v tretjem členu Pogodbe sta vzeli kompromisno oceno stroškov.

4. Že ob sklenitvi Dogovora je bil C. d.o.o. v finančni krizi, ki jo je tožena stranka poznala. Med drugim je bila seznanjena s položajem C. zato, ker je bila porok v korist C. d.o.o., ki svojih obveznosti iz kreditnih pogodb ni izpolnjeval. Ker jih ni, je morala izpolniti tožena stranka in plačati obveznosti iz kreditnih pogodb, ki jih je kot kreditojemalec sklenil C. d.o.o. Poleg tega je bila tožena stranka upnik iz posojilne pogodbe in še na drugih pravnih temeljih.

5. Tožeča stranka ni trdila le, da je bil C. d.o.o. v času sklepanja pogodbe v težkem finančnem položaju, temveč tudi, da je bil njegov poslovodja, R. P. v času sklepanja Dogovora v duševni (psihološki) stiski. Zaradi nje naj bi jemal psihoanalgetike in bil v času sklepanja Dogovora neprišteven.

6. Tožeča stranka je s tožbo z dne 12.4.1999 zahtevala razveljavitev Dogovora zaradi očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev. Tožbo je 20.4.1999 razširila tako, da je kot glavni zahtevek postavila zahtevek na ugotovitev ničnosti zaradi oderuštva in na plačilo 204.028.000,00 SIT. To so bili stroški ("vlaganja", kot jih imenuje Dogovor), za katere naj bi bila prikrajšana s tretjim členom Dogovora. Kot podredni zahtevek je ohranila zahtevek na razveljavitev Dogovora, ki ga je dopolnila z zahtevkom za plačilo 204.028.000,00 SIT.

7. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tako glavna kot tudi podrejena zahtevka. Dne 8.10.2002 je izdalo še sklep, ki je po svoji vsebini dopolnilni in popravni sklep glede stroškov prvostopenjskega postopka. Sklep z dne 14.10.2002 se je nanašal le na predlog za oprostitev plačila stroškov postopka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo vseh treh tožnic zoper sodbo in oba sklepa. Revizijo so vložile vse tri tožnice, in sicer zoper celotno pritožbeno sodbo. Z njo skušajo še naprej doseči ugoditev postavljenim zahtevkom.

Razlogi I.

8. Pritožbeno sodišče je v svoji odločbi glede glavnega zahtevka zapisalo, da je oderuštvo podano le, če oderuh izkoristi stisko oškodovanega. Stisko naj bi bilo mogoče izkoristiti le, če oderuh stisko na strani oškodovanega pozna. Tožeča stranka naj bi do konca prvega naroka niti ne zatrjevala, da je tožena stranka poznala duševno stisko poslovodje C. d.o.o., R. P. Ker ni zatrjevala obstoja enega od znakov dejanskega stanu oderuške pogodbe, je zato glavni tožbeni zahtevek neutemeljen.

9. Kolikor se revizija nanaša na glavna zahtevka, je neutemeljena v delu, v katerem se nanaša na ničnost vseh ostalih členov dogovora, razen tretjega in na glavni dajatveni zahtevek. V prvem in tretjem členu Dogovora so pogodbene stranke naštele dve različni skupini dolgov in terjatev; vse ostale določbe Dogovora se navezujejo na ti dve skupini obveznosti. Prvi člen se nanaša na terjatev tožene stranke po kreditni pogodbi z dne 14.12.1995 v zvezi s poroštveno pogodbo z istega dne, tretji na vse ostale terjatve. Iz Dogovora je razvidno, da med terjatvijo iz prvega člena Dogovora in terjatvami iz tretjega člena Dogovora ni povezave. Niti prvi člen ni pogoj za veljavnost tretjega, niti ne pomeni odločilnega nagiba. Obratno velja tudi za tretji člen v razmerju do prvega. Isto velja tudi za ostale člene Dogovora v razmerju do tretjega člena. Trditve tožeče stranke o morebitnem nesorazmerju dajatev so se v dosedanjem postopku nanašale le na tretji člen Dogovora in v tem okviru le na zahtevek, ki naj bi ga imela zaradi stroškov z diskoteko Dakota. Tudi v sodbah ugotovljena dejstva v zvezi s posameznimi zahtevki so se nanašala le na tretji člen Dogovora.

10. Revizija je bila vložena zoper celotno drugostopenjsko sodbo in je zato revizijsko sodišče po uradni dolžnosti opravilo preizkus pravilnosti pritožbene sodne odločbe v delu, ki se nanaša na ničnost Dogovora v celoti (in na z njim povezan dajatveni zahtevek). Zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na ničnost vseh ostalih členov dogovora, razen tretjega (in na dajatveni zahtevek), ni našlo. V tem delu je zahtevek tožnic iz prvega odstavka 141. člena ZOR neutemeljen in je odločitev pritožbenega sodišča v tem delu pravilna. Ker so podane predpostavke za delno ničnost (prvi odstavek 105. člena ZOR), je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper drugostopenjsko sodbo, kolikor se nanaša na vse ostale pogodbene člene, razen na tretjega in na glavni dajatveni zahtevek.

11. Kolikor pa se odločitev pritožbenega sodišča nanaša na tretji člen Dogovora, ne vzdrži revizijskega preizkusa. Pritožbeno sodišče je namreč nepravilno uporabilo prvi odstavek 141. člena ZOR.

12. Oderuštvo je podano, če sta hkrati podana dva elementa dejanskega stanu, to je stvarna (objektivna) in osebna (subjektivna). Stvarna predpostavka je očitno nesorazmerje dajatev (ali storitev) obeh pogodbenikov, osebna predpostavka je izkoriščanje sopogodbenikovega težkega položaja. Težak položaj prvi odstavek 141. člena ZOR konkretizira na naslednji način: stiska, težko gmotno stanje drugega, nezadostna izkušenost, lahkomiselnost in odvisnost. Ti znaki osebnega dela dejanskega stanu so podani alternativno, tako da zadošča, da je poleg stvarne predpostavke podan eden od znakov osebnega dejanskega stanu: bodisi stiska, bodisi težko gmotno stanje drugega, bodisi nezadostna izkušenost in tako naprej.

13. Oderuh izkoristi težak položaj nasprotne stranke, če pozna njen težak položaj in pravo vrednost pogodbenih prestacij (dajatev ali storitev), vendar kljub temu sklene dvostransko pogodbo tako, da obstaja očitno nesorazmerje med tistim, kar se je sam zavezal in tistim, kar se je zavezala nasprotna stranka.

14. Tožeča stranka (oškodovana stranka) zadosti trditvenemu bremenu, če postavi trditve o obstoju obeh elementov dejanskega stanu in o tem, da je tožena stranka zanju vedela. Če obstajajo kakšne posebne okoliščine, ki bi navzlic tako zatrjevanim dejstvom pogodbi utegnile jemati značaj oderuške pogodbe, jih mora zatrjevati tožena stranka.

15. Že iz na prvi stopnji ugotovljenih in na pritožbeni stopnji neizpodbitih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da C. d.o.o., to je prva tožnica "svoje obveznosti iz kreditnih pogodb ni izpolnjevala in jih je zato zanjo izpolnila tožena stranka" in da "obveznosti iz posojilne pogodbe ni poravnavala, saj je zašla v hudo finančno krizo" (str. 5 prvostopenjske sodbe) in da sta se R. P. kot poslovodja C. d.o.o. in tožena stranka večkrat sestali, ker C. ni več odplačeval svojih obveznosti (str. 6 prvostopenjske sodbe). Da je bila prva tožnica v težkem gmotnem položaju, je bilo zatrjevano (prvi odstavek na str. 3 prvostopenjske sodbe) in jasno ugotovljeno. Morebitna duševna stiska R. P. kot poslovodja C. d.o.o. bi se sicer prištela C. d.o.o. Vendar je glede na navedene ugotovitve nepomembno, ali je bil poslovodja d.o.o. tudi v psihični stiski, saj za morebitni obstoj oderuštva zadošča že, če je podan eden od alternativno podanih osebnih dejanskih stanov.

16. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, zoper katere pritožbeno sodišče ni imelo nobene graje, izhaja poleg tega še, da je tožena stranka dobro poznala težko gmotno stanje C. d.o.o. R. P. in zastopniki tožene stranke so se večkrat sestali prav zaradi tega, ker C. d.o.o. svojih obveznosti iz kreditnih pogodb ni izpolnjeval in jih je zato kot porok morala izpolniti tožena stranka, in ker tudi ni izpolnjeval svojih obveznosti iz posojilne pogodbe, ki jo je sklenil s toženo stranko (str. 5 obrazložitve). Iz tretjega člena Dogovora pa izhaja, da je v trenutku sklepanja Dogovora obstajal znaten neporavnan dodaten dolg C. d.o.o. še na drugih pravnih temeljih.

17. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so ostala neugotovljena dejstva v zvezi z očitnim nesorazmerjem dajatev ali storitev. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da sta se C. d.o.o. in tožena stranka dalj časa pogajali in usklajevali medsebojne terjatve (str. 6. sodbe okrožnega sodišča). Glede ocene višine stroškov je tudi ugotovilo, da je bila le-ta kompromis med različnimi ocenami obeh izvedencev glede stroškov (str. 8 sodbe okrožnega sodišča), ki sta jih C. d.o.o in tožena stranka uporabili kot stvarno podlago za zahtevek oziroma zavračanje zahtevka. Vendar v celoti manjkajo ugotovitve o zneskih, o katerih sta se pogajali obe stranki in tudi ugotovitve o resnični vrednosti, ugotovljeni po takšnem izvedencu, ki ga postavi sodišče (243. člen ZPP in naslednji). Zaradi tega revizijsko sodišče ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), in je razveljavilo drugo- in prvostopenjsko sodbo in je v opisanem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskem sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ta dejstva bo potrebno ugotoviti v ponovljenem postopku.

II.

18. O podrejenem zahtevku odloča sodišče le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). O ničnosti, kolikor se nanaša na tretji člen Dogovora in o dajatvenem zahtevku bo moralo odločati še enkrat, zato tudi še ni mogoče odločiti o podrejenem zahtevku, kolikor se nanaša na tretji člen Dogovora. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu.

III.

19. Razveljavitev stroškovnih odločitev obeh nižjih sodišč je posledica odločitve v 1. točki izreka.

Odločitev o stroških revizijskega postopka je oprta na četrti in tretji odstavek 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1541/2021
• Sodba II Ips 593/96
• VSM Sodba in sklep I Cp 946/2019