<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sklep III Ips 26/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:III.IPS.26.2005
Evidenčna številka:VS40890
Datum odločbe:26.01.2006
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
Institut:socialno zavarovanje - pravo, ki se uporabi za prehod zahtevkov nemškega nosilca socialnega zavarovanja

Jedro

S prvim odstavkom 35. člena Sporazuma med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Zvezno republiko Nemčijo o socialnem zavarovanju je določeno le pravo, ki se uporabi za prehod odškodninskega zahtevka z oškodovanca na nosilca socialnega zavarovanja. Z navedeno določbo pa še ni določeno pravo, na katerem temelji sam odškodninski zahtevek. To pravo se določi glede na okoliščine primera.

Izrek

1. Revizija druge toženke se zavrže. 2. Reviziji prve toženke se ugodi in se razveljavita sodbi sodišč a) druge stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženko in b) prve stopnje v točki 1. izreka v celoti, in v točkah 2 in 4, kolikor se nanašata na prvo toženko, c) druge in prve stopnje v celoti glede pravdnih stroškov in se v razveljavljenem delu vrne zadeva sodišču I. stopnje v novo sojenje. 3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Dne 17.6.1983 se je na cesti od Ljubljane proti Zagrebu dogodila prometna nezgoda. Povzročila sta jo voznika avtobusa, ki je bil v lasti druge toženke. Prva toženka je zavarovalnica, s katero je druga toženka sklenila zavarovalno pogodbo iz obveznega zavarovanja motornih vozil. V nezgodi je umrl potnik avtobusa A. O. Tožeča stranka, ki je pravna oseba (zavod) nemškega prava, je svojcem pokojnega O. izplačevala družinsko pokojnino. V tej pravdi je zahtevala od obeh toženk povrnitev plačanih zneskov v višini skupaj 35.156,29 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od posameznih delnih plačil. Toženki sta uveljavljali različne ugovore. Prva toženka je med drugim ugovarjala, da je bila zavarovalna vsota v trenutku uveljavljanja zahtevka tožeče stranke že izčrpana.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko ugodilo do višine 29.223,78 EUR, in v pretežni meri tudi obrestnim zahtevkom. Zahtevek zoper drugo toženko je prvostopenjsko sodišče v pretežni meri zavrnilo in mu ugodilo le do višine 5.633,83 EUR. Prisodilo je tudi manjši del obrestnih terjatev. Drugostopenjsko sodišče je prvostopenjsko sodbo potrdilo. Revizijo sta vložili toženki, ki si z njo še naprej prizadevata za zavrnitev tožbenega zahtevka.

I.

3. Postopek se je sprva vodil po ZPP iz leta 1977. Ker pred uveljavitvijo ZPP iz leta 1999 (dne 14.7.1999) na prvi stopnji še ni bila izdana odločba, s katero bi se postopek pred prvostopenjskim sodiščem končal, se je postopek od 14.7.1999 naprej vodil po tem zakonu (prvi odstavek 498. člena ZPP).

4. Prva toženka ima pravno obliko delniške družbe, druga družbe z omejeno odgovornostjo. Toženki sta torej obe gospodarski družbi (tretji odstavek 1. člena ZGD).

5. Naloga tožeče stranke je zavarovanje zaposlenih zoper različne vrste tveganj. Po svoji pravni obliki je zavod javnega prava (Anstalt) po nemškem pravu. Ker je vsaka od strank gospodarska družba ali zavod (prvi odstavek 481. člena ZPP), se od uveljavitve ZPP iz leta 1999 za ta spor uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

6. Revizija v gospodarskih sporih je dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 5.000.000,00 SIT. Revizija druge toženke ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta ne presega navedenega zneska. Tožeča stranka je zoper drugo toženko namreč uspela le z zahtevkom v višini 5.633,83 EUR. Ta znesek znaša, preračunano v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan dokončne postavitve zahtevka 26.4.2002 (1 EUR = 224,808 SIT), le 1.266,530,10 SIT. To je za dovoljenost revizije premalo, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

II.

7. Pritožbeno sodišče, in tudi prvostopenjsko sodišče, sta menili, da se v danem primeru uporablja Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99; v nadaljevanju ZMZPP) in ne Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82), čeprav ZMZPP v času nastanka škodnega dogodka še ni veljal. Razlog za uporabo ZMZPP sta videli v tem, da ZMZPP ne vsebuje prehodnih določb, in se od svoje uveljavitve naprej (118. člen ZMZPP) uporablja tudi za vsa razmerja, ki so nastala še pred njegovo uveljavitvijo. Ker 4. člen ZMZPP določa, da se ta zakon ne uporablja v razmerjih, urejenih z mednarodno pogodbo, se mora v danem primeru uporabiti Sporazum med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Zvezno Republiko Nemčijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 9/1969, str. 292 in nasl.; v nadaljevanju: SSZ).

8. Prvi in drugi odstavek 35. člena SSZ sta si pritožbeno in prvostopenjsko sodišče razložili tako, da se naj bi na podano dejansko stanje uporabilo nemško pravo. Glede obsega uporabe nemškega prava sta menili, da se morajo uporabiti vsi predpisi, ki v Nemčiji urejajo pravila o povrnitvi škode. Za prehod zahtevka po nemškem pravu se morata uporabiti paragraf 1542 Reichsversicherungsordnung in paragraf 116 Sozialgesetzbuch X. Za nastanek zahtevka in za omejitev odgovornosti zavarovalnice nasproti zavarovancu (in tretjim) se naj bi prav tako uporabila nemška zakona, in sicer Straßenverkehrsgesetz in Pflichtversicherungsgesetz.

III.

9. Pravilno je stališče pritožbenega in prvostopenjskega sodišča, da se v danem primeru uporablja ZMZPP in ne ZUK. ZMZPP namreč ne vsebuje prehodnih določb za pred uveljavitvijo ZMZPP nastala razmerja. Tudi mnenje obeh sodišč, da ima v zadevnem primeru prednost SSZ kot mednarodna pogodba v smislu 4. člena ZMZPP, je pravilno. Vendar sta si obe sodišči nepravilno razložili prvi in drugi odstavek 35. člena SSZ glede obsega uporabe nemškega prava. Posledično sta ravnali zmotno, ker sta uporabili nemško odškodninsko pravo vključno s pravom obveznega avtomobilskega zavarovanja.

10. Prvi in drugi odstavek 35. člena SSZ se glasita: (1) Če ima nekdo, ki bi po pravnih predpisih ene države pogodbenice moral dobiti odškodnino za škodo, nastalo na območju druge države pogodbenice, po njenih predpisih pravico do odškodnine od nekoga drugega, preide pravica na nosilca v prvi državi pogodbenici po zanj veljavnih pravnih predpisih. (2) Če ima nosilec ene države pogodbenice po njenih pravnih predpisih originarno pravico do odškodnine od nekoga drugega, mu priznava to pravico druga država pogodbenica. (3) (...)

11. Drugi odstavek 35. člena se ne more uporabiti, ker po nemškem pravu ne obstaja direkten odškodninski zahtevek nosilca socialnega zavarovanja zoper povzročitelja škode.

12. Pač pa se na podano dejansko stanje uporabi prvi odstavek 35. člena SSZ, vendar ne v takšnem obsegu, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Pri razlagi prvega odstavka 35. člena SSZ je potrebno upoštevati opredelitve pojmov iz 1. člena SSZ in tudi namen celotnega sporazuma, ki izhaja predvsem iz 2. člena SSZ in njemu sledečih.

13. V 3. točki 1. člena SSZ so opredeljeni pravni predpisi, za katere velja ta sporazum. To so predpisi, ki se nanašajo na različne panoge socialnega zavarovanja. Te panoge so naštete v prvem odstavku 2. člena SSZ. SSZ se torej načeloma nanaša le na socialnopravne zahtevke ali z njimi povezane zahtevke kakšne druge vrste.

14. Prvi odstavek 35. člena SSZ predpostavlja, da je oškodovanec v prvi državi po socialnopravnih predpisih te (t.j. prve države) prejel odškodnino za škodo, nastalo na območju druge države. Če ima v takšnem primeru oškodovanec po "njenih" predpisih, to je predpisih druge države, odškodninsko pravico do nekoga drugega, preide ta pravica na nosilca v prvi državi. Za prehod pravice na nosilca v prvi državi se uporabijo zanj veljavni predpisi. Ker za nosilca v prvi državi pač veljajo predpisi prve, in ne druge države, se torej za prehod pravice uporabljajo pravni predpisi prve države. Glede na opredelitev (definicijo) pravnih predpisov v 3. točki 1. člena SSZ, se torej za prehod pravice uporabijo socialnopravni predpisi in ne kakšni drugi.

15. Pomemben je tudi negativen vidik te določbe: predpisi prve države se uporabljajo zgolj za prehod pravice na nosilca v prvi državi. Ne uporabljajo se za pravico samo, ki je predmet prenosa in prav tako ne za z nastankom pravice povezana vprašanja. V prvem odstavku 35. člena SSZ torej ni pravne podlage za to, da bi se za nastanek samega zahtevka uporabljali predpisi prve države.

16. Vse predpostavke za uporabo prvega odstavka 35. člena SSZ so torej v danem primeru izpolnjene. Prometna nezgoda je nastala na jugoslovanskem ozemlju, socialne dajatve je izplačeval nosilec socialnega zavarovanja iz ZR Nemčije in po njenih predpisih. ZR Nemčijo je torej razumeti kot prvo državo, in Jugoslavijo kot drugo državo v pomenu, ki jima ga je dal prvi odstavek 35. člena SSZ. Tako Reichsversicherungsordnung kot tudi Sozialgesetzbuch X sta značilno socialnopravna predpisa. Zato se za prehod zahtevkov upravičencev do družinske pokojnine na tožečo stranko, uporabi nemško pravo. To pa sta paragraf 1542 Reichsversicherungsordnung (za zahtevke, nastale do 1.7.1983) in paragraf 116 Sozialgesetzbuch X (za zahtevke, nastale od 1.7.1983 naprej, glej Palandt/Heinrichs, Burgerliches Gesetzbuch, 65. Auflage, Munchen 2005, Vorb v paragraf 249, oš. 149). Na temelju navedenih določb je torej zahtevek prešel na tožečo stranko. S tem pa še ni odločeno, katero pravo velja za morebitni direktni zahtevek zoper prvo toženko, ki je zavarovalnica. Ta zahtevek je lahko le zahtevek iz zavarovalne pogodbe, saj prva toženka ni storila nobenega civilnega delikta, je pa sklenila zavarovalno pogodbo iz obveznega zavarovanja z drugo toženko.

17. Za celotno zavarovalno pogodbo in torej tudi za direktni zahtevek se uporabi jugoslovansko pravo. Mednarodnega elementa ta pogodba namreč ni imela in je bila že iz tega razloga izključena uporaba inozemskega prava. Oba pogodbenika sta bila namreč pravni osebi jugoslovanskega prava in sta sklenila obvezno zavarovanje zaradi jugoslovanskega predpisa, to je Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 24/1976; v nadaljevanju ZTSPOZ). To pa pomeni, da je za zahtevek iz zavarovalne pogodbe potrebno uporabiti ZOR in ZTSPOZ. Pomemben je v tem oziru zlasti prvi odstavek 57. člena ZTSPOZ, ki je dajal pravno podlago za direktni zahtevek oškodovanca zoper zavarovalnico; poleg tega je ZTSPOZ tudi dopuščal omejitev zavarovalne vsote. Pravno zmotna je torej uporaba nemškega Straßenverkehrsgesetza in Pflichtversicherungsgesetza glede direktnega zahtevka zoper zavarovalnico in glede najnižje dovoljene višine zavarovalne vsote.

18. Jugoslovanski zakonodajalec je upravičenje za omejitev zavarovalne vsote izkoristil z "Odlokom o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila" (Ur. l. SFRJ, št. 25/1976, str. 606). Z njo je bila za avtobuse določena najnižja zavarovalna vsota, ki je znašala 5.000.000,00 din. Prva sprememba odloka je bila objavljena razmeroma kmalu po prometni nezgodi, to je 25.7.1983 (Ur. l. SFRJ, št. 39/1983, str. 1096), in je začela -veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SFRJ. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je zaradi visoke inflacije že od konca leta 1988 dopuščala valorizacijo zavarovalne vsote v času med dvema spremembama odlokov. Vzroka za takšno sodno prakso sta bila visoka stopnja razvrednotenja jugoslovanskega denarja in prepočasno zviševanje najmanjše zavarovalne vsote.

19. Ker je bila stopnja razvrednotenja jugoslovanskega denarja visoka že v času škodnega dogodka, je potrebno ravnati v skladu z opisano sodno prakso (enako že npr. II Ips 167/2002). To velja še zlasti zato, ker se je škodni dogodek pripetil razmeroma kratek čas pred podvojitvijo najmanjše zavarovalne vsote za avtobuse.

20. Za revalorizacijo so se uporabljale različne metode (prim. npr. odločbe II Ips 272/93, II Ips 529/95, II Ips 335/97, II Ips 167/2002; prim. zlasti pregled metod in problemov v odločbi II Ips 335/97). Od več razpoložljivih metod ni nobena uživala izrazite prednosti pred drugimi, tako da je lahko sodnik uporabil tisto, ki se je zdela najprimernejša glede na okoliščine primera. Skupno je bilo metodam to, da so na tak ali drugačen način valorizirale tako zavarovalno vsoto kot tudi prejeta izplačila zavarovalnice. Tako bo moralo ravnati tudi prvostopenjsko sodišče v tem primeru.

21. Obe predhodni sodbi temeljita na zmotni uporabi nemškega materialnega prava. V dosedanjem dokaznem postopku zato ni bilo natančno ugotovljeno, kakšna posamezna plačila je toženka opravila in kdaj. Posledično tudi ni bilo ugotavljano, ali je bila zavarovalna vsota res izčrpana, kar je trdila prva toženka. Dejansko stanje je ostalo torej nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato ravnalo po drugem odstavku 380. člena ZPP in je razveljavilo sodbi drugo- in prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo -prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

IV.

22. Sosporniki sicer načeloma krijejo stroške po enakih delih, razen če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu (prvi in drugi odstavek 161. člena ZPP). Ker sta sodbi drugo- in prvostopenjskega sodišča s tem sklepom razveljavljeni, je nemogoče določiti, kolikšne deleže nosita stranki. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo stroškovne sklepe drugo- in prvostopenjskega sodišča v celoti.

23. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

Sporazum med SFRJ in ZRN o socialnem zavarovanju člen 35.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTc3OQ==