Sodba III Ips 129/2004

Jedro

Da bi bila ločitvena pravica izpodbojna, bi moral biti poleg objektivnega elementa izpodbojnosti (sklenitve sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa brez dovoljenja poravnalnega senata) podan tudi subjektivni element izpodbojnosti (da tožena stranka ni vedela niti morala vedeti, da tožeča stranka za sklenitev sporazuma o zavarovanju z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah ni imela dovoljenja poravnalnega senata). Trditveno (in dokazno) breme s tem v zvezi je bilo na tožeči stranki, ki je prerekala ločitveno pravico, za katero je tožena stranka že pridobila izvršilni naslov.

V zvezi s subjektivnim elementom izpodbojnosti je v konkretnem primeru odločilna vednost oziroma zakrivljena nevednost tožene stranke o sklenitvi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s strani tožeče stranke brez dovoljenja poravnalnega senata, ne pa o teku postopka prisilne poravnave.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije revizijske stroške.

Obrazložitev

(1) V stečajnem postopku, ki je pred Okrožnim sodiščem v Mariboru tekel pod opr. št. St 30/2002, je tožena stranka prijavila terjatev in ločitveno pravico na nepremičninah, za katero je na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki je bil sklenjen pred notarjem (priloga A2), že pridobila izvršilni naslov. Ker je stečajni upravitelj tožeče stranke prerekal ločitveno pravico v višini 65,375.465,20 SIT, je bil v tem delu s sklepom stečajnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17.10.2003, opr. št. St 30/2002 (priloga A3), napoten na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice (priloga A3).

(2) Sicer pa iz sodno znanih dejstev (podatkov sodnega registra Okrožnega sodišča v Mariboru, matična št. ..., vložna št. ...) izhaja, da je bil stečajni postopek, ki je bil začet s sklepom z dne 18.4.2003, ustavljen s sklepom z dne 30.6.2004, da pa je sklep o potrjeni prisilni poravnavi z dne 30.6.2004, ki je bila začeta s sklepom z dne 16.2.2004, postal pravnomočen dne 16.7.2004.

(3) Okrožno sodišče v Mariboru (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sporazum o zavarovanju denarne terjatve (po 250. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju) ničen (I.1. točka izreka) in da ločitvena pravica na podlagi tega sporazuma ne obstaja (I.2. točka izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 191.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2004 do plačila (II. točka izreka).

(4) Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka); pri tem pa sklenilo, da pritožnica sama krije stroške pritožbe (drugi odstavek izreka).

(5) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodb nižjih sodišč z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

(6) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Bistveni elementi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga materialnopravni odločitvi sodišč prve in druge stopnje (ter na katerega je revizijsko sodišče vezano):

(7) Tožena stranka je s tožečo stranko dne 30.1.2002 sklenila sporazum o zavarovanju denarne terjatve po pogodbi o kratkoročnem posojilu z zastavo nepremičnin. Ta sporazum je bil sklenjen, ko je postopek prisilne poravnave, po odločbi Ustavnega sodišča z dne 29.11.2001, opr. št. Up-148/01 (priloga A6), s katero sta bila razveljavljena sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.11.2000, opr. št. St 56/2000 (o potrjeni prisilni poravnavi), in sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 1.2.2001, opr. št-. Cpg 14/2001 (o zavrnitvi pritožbe proti navedenemu sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru), spet tekel.

Materialnopravni razlogi sodišč prve in druge stopnje:

(8) Obligacijski zakonik (OZ) v prvem odstavku 86. člena določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. V konkretnem primeru pa Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)v sedmem odstavku 31. člena kot sankcijo določa neučinkovitost spornega pravnega posla proti upnikom, ne pa njegove ničnosti, s tem da za ugotovitev neučinkovitosti pravnega posla ne zadošča samo obstoj objektivnega pogoja iz četrtega odstavka 31. člena ZPPSL (da je bil sporazum o zavarovanju denarne terjatve sklenjen brez dovoljenja poravnalnega senata), ampak bi morala tožeča stranka izkazati tudi obstoj subjektivnega pogoja iz sedmega odstavka 31. člena ZPPSL (da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti, da sporni pravni posel presega okvire tožničinih tekočih poslov in da tožeča stranka zanj ni imela dovoljenja poravnalnega senata), katerega pa ni zatrjevala.

Razlogi Vrhovnega sodišča o neutemeljenosti revizije:

(9) Da bi bila obravnavana ločitvena pravica izpodbojna, bi moral biti poleg objektivnega elementa izpodbojnosti (sklenitve sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa brez dovoljenja poravnalnega senata) podan tudi subjektivni element izpodbojnosti (da tožena stranka ni vedela niti morala vedeti, da tožeča stranka za sklenitev sporazuma o zavarovanju z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah ni imela dovoljenja poravnalnega senata). Trditveno (in dokazno) breme s tem v zvezi je bilo na tožeči stranki, ki je prerekala ločitveno pravico, za katero je tožena stranka že pridobila izvršilni naslov, vendar pa iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da mu ni zadostila, saj ni navedla ustreznih (pravotvornih) dejstev (prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Zato pravilnost sklepanja o vednosti oziroma zakrivljeni nevednosti o izostanku dovoljenja poravnalnega senata niti ni mogla biti predmet revizijskega- preizkusa.

(10) Tožeča stranka je v reviziji sicer zatrjevala, da bi tožena stranka glede na (predhodno navedeno) odločitev Ustavnega sodišča in glede na to, da je bila članica upniškega odbora v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. St 56/2000 (pri tej drugi trditvi gre tudi za nedovoljeno revizijsko novoto), morala vedeti, da "je tožeča stranka zaradi razveljavitve sklepa o potrditvi prisilne poravnave ponovno v postopku prisilne poravnave", vendar pa to dejstvo v predmetnem sporu ni odločilno. Glede na določbo sedmega odstavka 31. člene ZPPSL je namreč v zvezi s subjektivnim elementom izpodbojnosti odločilna vednost oziroma zakrivljena nevednost tožene stranke o sklenitvi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s strani tožeče stranke brez dovoljenja poravnalnega senata, ne pa o teku postopka prisilne poravnave.

(11) Tožeča stranka je s tem v zvezi sodišču druge stopnje smiselno očitala kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, to je kršitev enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem, ker naj bi njegova sodba ne vsebovala odgovora na pritožbene razloge o pomanjkanju razlogov o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev neobstoja prerekane ločitvene pravice. Vendar pa gre pri tem vsebinsko za uveljavljanje bistvene kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje (iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi prešla v kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje, s tem da ta kršitev ni podana. Iz drugih navedb sodišča druge stopnje v obrazložitvi in iz celotnega konteksta obrazložitve namreč (konkludentno) izhaja, da tožbeni zahtevek negativne ugotovitvene tožbe ni utemeljen po materialnopravnih določbah OZ niti ZPPSL, da torej ni utemeljen tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (iz 1. točke tožbe) niti tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice (iz 2. točke tožbe). Takšen način obrazložitve pa je glede na stališče Ustavnega sodišča, izraženo na primer v odločbah z dne 22.2.2001, opr. št. Up-373/97-15 (glej B.9. točko njene obrazložitve), in z dne 24.6.2003, opr. št. Up-429/01-5 (glej B.2. točko njene obrazložitve), povsem sprejemljiv.

(12) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker se razlog, zaradi katerega je bila vložena, ni izkazal za utemeljenega, in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) - 1. točka izreka.

(13) Posledično je revizijsko sodišče sklenilo, da tožeča stranka sama krije revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) - 2. točka izreka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 79/2005
• VSM sklep I Cpg 133/2004
• VSK sklep II Cpg 160/2005