Sodba III Ips 89/2004

Jedro

Pretežni del revizije je moč strniti v očitek, da nižji sodišči nista upoštevali dokaznih predlogov revidentke in da posledično nista ocenili predlaganega dokaznega gradiva, zaradi česar naj bi zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje. Pri tem je (večkrat) obširno pojasnjeno, kaj vse naj bi nižja sodišča z vpogledom v posamezni pravdni spis ugotovila. Vendar pa gre v tem primeru za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov in za vprašanje dokazne ocene izvedenih dokazov, v okviru revizijskih trditev torej v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja (in ne morebiti za relativno bistveno postopkovno kršitev pred sodiščem druge stopnje v zvezi z izvajanjem dokazov), ki pa ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Sicer pa vrhovno sodišče pripominja, da mora stranka pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka, ker drugače dokaznega predloga ni mogoče upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 33,734.502,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1995 do plačila (1. točka izreka) in ji naložilo, da toženi stranki povrne 984.400,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2001 do plačila (2. točka izreka).

2. Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodbe sodišča druga stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je vložila tožbo na plačilo odškodnine v višini 33,734.502,00 SIT. Uveljavljala je več vrst škode, ki naj bi ji nastale: 8,273.579,90 SIT iz naslova zadržanega inventarja in opreme; 10,460.953,00 SIT iz naslova izgubljenega dobička v letu 1995 ter 15,000.000,00 SIT iz naslova izgube verodostojnosti in ugleda pri poslovnih partnerjih ter iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zakonitega zastopnika tožeče stranke in njegove družine (gre za škodo, ki naj bi jo utrpeli zaradi depresivnega stanja zakonitega zastopnika in razveze zakona).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Podlage za zahtevek na plačilo protivrednosti zadržanega inventarja in opreme (8,273.579,90 SIT) ni našlo. Zaključilo je, da sta inventar in oprema tožeči stranki na razpolago. Šele če vrnitev stvari ne bi bila možna, bi tožeča stranka namreč lahko zahtevala odškodnino v višini vrednosti neizročenega inventarja in opreme. Zahtevek na povrnitev negmotne škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka ter zakoniti zastopnik tožeče stranke in njegova družina, je zavrnilo, ker pravni osebi (družbi z omejeno odgovornostjo) takšna pravno priznana škoda ne more nastati, medtem ko za škodo, nastalo zakonitemu zastopniku in njegovi družini, tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Zavrnilo pa je tudi zahtevek na plačilo izgubljenega dobička v letu 1995. Ugotovilo je namreč, da navedb o izpadu dobička ni mogoče preizkusiti, ker tožeča stranka zanje ni ponudila ustreznih dokazov.

8. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Izčrpno je odgovorilo na očitane nepravilnosti v dokaznem postopku. Strinjalo se je z obrazložitvijo odločitve sodišča prve stopnje, le glede zavrnitve zahtevka na plačilo izgubljenega dobička je podalo dodatno obrazložitev. Postavilo se je na stališče, da tožeča stranka dokaznih predlogov za "vpogled v računovodske listine" in postavitev izvedenca ni konkretizirala, medtem ko je zaslišanje cenilca predlagala le v zvezi z vprašanjem škode, nastale z zadržanjem inventarja. Pri tem je poudarilo, da tožeča stranka relativne kršitve pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje strank ni uveljavljala.

9. Pretežni del revizije je moč strniti v očitek, da nižji sodišči nista upoštevali dokaznih predlogov revidentke in da posledično nista ocenili predlaganega dokaznega gradiva, zaradi česar naj bi zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje. Pri tem je (večkrat) obširno pojasnjeno, kaj vse naj bi nižja sodišča z vpogledom v posamezni pravdni spis ugotovila. Vendar pa gre v tem primeru za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (drugi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku, -v nadaljevanju ZPP; Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99, št. 94/2002 in št. 2/2004, ter odločbe US RS, opr. št. U-I-255/99-28 z dne 5.6.2003, opr. št. U-I-144/03-9 z dne 23.6.2005 in opr. št. Up-258/03-14 z dne 22.9.2005) in za vprašanje dokazne ocene izvedenih dokazov (8. člen ZPP), v okviru revizijskih trditev torej v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja (in ne morebiti za relativno bistveno postopkovno kršitev pred sodiščem druge stopnje v zvezi z izvajanjem dokazov), ki pa ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 495/2001 z dne 17.4.2002). Sicer pa Vrhovno sodišče pripominja, da mora stranka pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips -231/2003 z dne 6.5.2004), ker drugače dokaznega predloga ni mogoče upoštevati.

10. Revidentka je sodišču prve stopnje očitala, da "na zadnji obravnavi ni izvajalo dokazov", "kar pomeni, da sploh ni izvajalo predlaganih dokazov o dejstvih, na katere se sklicuje v svoji sodbi". Ta očitek je neutemeljen, nanj pa je odgovorilo že sodišče druge stopnje (na 2. strani obrazložitve). Poudarilo je, da je dokazni sklep, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, nedvoumen. S takim zaključkom se strinja tudi Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč sklenilo, da bo izvedlo dokaz z vpogledom vseh listin, ki sta jih stranki predložili v dotedanjem postopku, medtem ko je ostale dokazne predloge strank (kot nepotrebne) zavrnilo. Tako je dokazni sklep vseboval odločitev o vseh dokaznih predlogih strank, odločitev sodišča prve stopnje pa je temeljila na oceni izvedenih dokazov (listin pravdnih strank v spisu).

11. Tudi revizijski očitek, da "je tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v nasprotju z dokazi, ki se nahajajo v spisu", ni utemeljen. Revidentka se namreč v posledici tega očitka zavzema zgolj za drugačne dejanske zaključke (ugotovitve) oziroma izpodbija dokazno oceno. To pa predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 272/2004 z dne 10.2.2005; sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 477/2003 z dne 10.6.20-04; sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 247/2002 z dne 22.1.2003; ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 446/2001 z dne 14.3.2002). Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizija v tem delu ni upoštevna. Vrhovno sodišče je namreč ob preizkusu revizije vezano na konkretno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje.

12. Vrhovno sodišče očitka, da naj bi zaradi nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino listin, na katere se le-ta sklicuje, ne bilo (pravilno) ugotovljeno odločilno dejstvo, posledično pa naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ni upoštevalo. S tako navedbo revidentka namreč ni uveljavljala bistvene kršitve določbe pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), temveč zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Revidentka tudi ni konkretizirala morebitnih drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, medtem ko uradni preizkus izpodbijane sodbe iz tega razloga ni predpisan (371. člen ZPP).

14. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena ter se opredelilo do nosilnih in argumentiranih pravnih naziranj revidentke. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnost,je revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 525/2001
• Sodba II Ips 119/2001
• Sodba II Ips 642/2004