Sklep G 21/2002

Jedro

Tožnici dovoljenje za opravljanje funkcije članice uprave ni prenehalo na podlagi izpodbijane odločbe. Iz navedenega izhaja, da tudi morebitna odprava izpodbijane odločbe ali njena sprememba ne bi izboljšala tožničinega pravnega položaja, zato za vložitev tožbe nima pravnega interesa.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka v postopku sodnega varstva po določbah podrazdelka 16.5.1. Zakona o zavarovalništvu (ZZavar - Uradni list RS, št. 13/2000 s spremembami) izpodbija odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 16.12.2002, s katero ji je ta odvzela dovoljenje, ki naj bi ga bila pridobila dne 3.3.2000 na podlagi določbe tretjega odstavka 353. člena ZZavar. Uveljavlja nepravilno uporabo zakona, bistvene kršitve določb postopka in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da ustavi postopek za odvzem dovoljenja oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožnica je med drugim uveljavljala tudi protiustavnost številnih določb ZZavar, na katere bi moralo sodišče opreti svojo meritorno presojo, in navedla, da je vložila tudi pobudo pred Ustavnim sodiščem za presojo skladnosti teh določb z Ustavo. To je tudi razlog za daljši zastoj v tem postopku sodnega varstva. O pobudi je Ustavno sodišče odločilo dne 3.6.2004 s sklepom U-I-157/04, s katerim je pobudo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

Sodno varstvo v tej zadevi ni dopustno, ker izpodbijana odločba očitno ne posega v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.

Vrhovno sodišče pripominja, da se procesna predpostavka pravnega interesa v postopku preizkusa ustavnosti predpisov po določbi 24. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS - Uradni list RS, št. 15/94) po svoji vsebini ne prekriva nujno in v celoti s splošno procesno predpostavko pravovarstvene potrebe v sodnih postopkih, kjer se presoja pravilnost oziroma zakonitost odločitev v posamičnih zadevah. Zato je moralo Vrhovno sodišče ne glede na navedeni sklep Ustavnega sodišča samostojno presoditi, ali obstajajo procesne predpostavke za njegovo odločanje po ZUS in ZZavar. To presojo pa je delno oprlo tudi na nekatere relevantne ugotovitve in stališča, ki izhajajo iz nosilnih razlogov navedenega sklepa Ustavnega sodišča.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podan ves čas postopka. Ta procesna predpostavka je v upravnem sporu opredeljena v prvem odstavku 4. člena ZUS, po katerem je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je zaradi izpodbijanega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih; posledice odsotnosti pravnega interesa pa so opredeljene v 4. točki prvega odstavka 34. člena ZUS, ki določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta (tako npr. v sklepu I Up 49/99, v sklepu I Up 1077/2000, v sodbi in sklepu II Up 22/2000, v sodbi I Up 88/2001 - vse navedeno iz baze Ius-Info SOVS - Judikati Vrhovnega sodišča).

Iz navedb v tožbi izhaja, da v času njene vložitve tožnica ni bila več članica uprave zavarovalniške delniške družbe, iz navedenega sklepa Ustavnega sodišča pa celo, da ji je ta funkcija prenehala že preden je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Vrhovno sodišče, enako kot že Ustavno sodišče, ugotavlja, da je s prenehanjem funkcije članice uprave prenehalo veljati tudi dovoljenje za opravljanje te funkcije. Sodišču glede na takšne ugotovitve ni bilo treba presojati resničnosti in pomena tožničine navedbe, da ji tožena stranka sploh nikoli ni izdala dovoljenja za opravljanje funkcije članice uprave in ji ga torej že pojmovno tudi ni mogla odvzeti - ni sporno, da najkasneje s prenehanjem opravljanja funkcije članice uprave tožnica takšnega dovoljenja ni imela (več). Iz 25. člena ZZavar namreč izhaja, da se dovoljenje izdaja za opravljanje te funkcije v konkretni zavarovalnici. Ne gre torej za dovoljenje za opravljanje funkcije članice uprave v katerikoli zavarovalnici, saj se izpolnjevanje pogojev vedno ugotavlja za posamezno zavarovalnico. Tožnici tako dovoljenje za opravljanje funkcije članice uprave Z. ni prenehalo na podlagi izpodbijane odločbe. Tudi če bi izpodbijana odločba izgubila pravne učinke, bi morala tožnica, če naj bo imenovana na funkcijo članice uprave (v tej ali v kateri drugi zavarovalnici), ponovno zaprositi za dovoljenje (25. člen ZZvar). Odvzem dovoljenja sam po sebi pa - kot je ugotovilo že Ustavno sodišče - tudi ni ovira za izdajo novega dovoljenja. Tožena stranka v vsakem primeru posebej ocenjuje, ali oseba, ki za dovoljenje zaprosi, izpolnjuje pogoje za opravljanje te funkcije (peti odstavek 25. člena ZZavar).

Iz navedenega izhaja, da tudi morebitna odprava izpodbijane odločbe ali njena sprememba ne bi izboljšala tožničinega pravnega položaja, zato za vložitev tožbe nima pravnega interesa. Okoliščine in pravne razlage, ki jih je glede (ne)obstoja pravnega interesa po 24. členu ZUstS ugotovilo Ustavno sodišče, v tem primeru utemeljujejo ugotovitev, da tožeča stranka tudi pravnega interesa za vložitev tožbe v postopku sodnega varstva nima. Zato je moralo Vrhovno sodišče tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/1997 s spremembami), ki se v tem postopku smiselno uporablja skladno z določbo drugega odstavka 281. člena ZZavar.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep G 15/2007
• Sklep G 16/2007
• Sodba G 22/2009