Sodba III Ips 77/2004

Jedro

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je zavarovanec tožeče stranke prispeval k prometni nezgodi, in sicer z neprimerno in nerodno reakcijo. Vendar pa mu zaradi "premale pozornosti na napake drugega" še ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s splošno obveznostjo preprečevanja škode iz 16. člena takrat veljavnega ZOR, ki se v prometu odraža kot pravilo defenzivne vožnje. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je nevarno situacijo s svojo vožnjo zakrivil zavarovanec tožene stranke, da pa je bila vožnja zavarovanca tožeče stranke le reakcija nanjo. Zato prispevka slednjega k nastanku škode ni mogoče šteti za bistvenega.

V tovrstnih sporih je treba upoštevati, da je odločitev o deležih odgovornosti odvisna od številnih okoliščin vsakega posamičnega primera in da se pravno sklepanje pogosto prepleta z ugotavljanjem številnih konkretnih dejanskih okoliščin ravnanja strank v posamičnem primeru.

Izrek

1.Revizija se zavrne.

2.Tožena stranka sama krije stroške revizije.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 140.910,00 SIT stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Tožeča stranka je na podlagi izvensodne poravnave (priloga A7), sklenjene v zvezi z zadevo Okrožnega sodišča v Celju pod opr. št. P 947/98, svojim zavarovancem, ki so bili poškodovani v prometni nezgodi z dne 2. 7. 1995, izplačala odškodnino v višini 12,093.143,00 SIT. Pri tem je prispevek zavarovanca tožene stranke k nastali škodi ocenila v višini 80 % (9,674.514,50 SIT), vendar pa je tožena stranka sokrivdo svojega zavarovanca priznala le v višini 30 %. Ker ji je tako tožena stranka povrnila izplačano odškodnino le v znesku 3,627.943,00 SIT, je tožeča stranka vtoževala plačilo razlike 6,046.571,50 SIT.

(2) Okrožno sodišče v Celju (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 6,046.571,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (prvi odstavek izreka), pri čemer je tožeči stranki naložilo povrnitev 60.465,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (drugi odstavek izreka). Krivdna deleža zavarovancev obeh strank in s tem njuno odgovornost za škodo je namreč razmejilo v razmerju 70 % : 30 %.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje: "Dejstvo je, da je zavarovanec tožene stranke (H.) zapeljal na glavno cesto, čeprav je videl, da po njej vozi vozilo in je napačno ocenil, da je še zadosti oddaljeno, da lahko zapelje na glavno cesto, ne da bi ga pri tem oviralo. Tudi zavarovanec tožeče stranke (J.) je videl H. vozilo in namesto da bi postopno zaviral in s tem izenačil hitrosti obeh vozil, je z nezmanjšano hitrostjo vožnjo nadaljeval, nato prehitel oziroma obvozil H. preko neprekinjene sredinske črte, nakar pa ga je 'presenetilo' S. vozilo. Zavarovanec tožene stranke je sicer povzročil situacijo zaradi katere je moral zavarovanec tožeče stranke reagirati, toda njegova reakcija je bila v nasprotju z načelom defenzivne vožnje. Že s postopnim zaviranjem bi namreč lahko situacijo rešil in obe vozili bi svojo vožnjo neovirani nadaljevali."

(3) Višje sodišče v Celju (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 6,046.571,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1999 do plačila in ji povrne 186.395,70 SIT pravdnih stroškov z enakimi obrestmi od 26. 11. 2002 do plačila (I. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne tudi 120.930,00 SIT pritožbenih stroškov (II. točka izreka). Krivdna deleža zavarovancev obeh strank in s tem njuno odgovornost za škodo je namreč (v skladu z že dalj časa ustaljeno sodno prakso v Republiki Sloveniji) razmejilo v razmerju 20 % : 80 %.

Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje: "Pravilo prednosti je eno od temeljnih pravil varnosti cestnega prometa. Zato je izsiljevanje prednosti, ki je med najtežjimi cestnoprometnimi prekrški, saj ima pogosto zelo hude posledice za udeležence v cestnem prometu, nedvomno groba kršitev cestnoprometnih predpisov. Zavarovanec tožene stranke bi se moral in mogel zavedati (ter upoštevati), da pri zavijanju s stranske ceste na prednostno cesto njegovo vozilo ne bo hitro pridobilo ustrezne hitrosti in bo tako predstavljalo nepričakovano oviro na prednostni cesti. Zato bi moral počakati na takšno prometno situacijo, ki bi mu omogočila varno vključitev v promet na prednostni cesti. Tega pa ni storil. Njegova ocena prometne situacije je res bila zelo nepravilna. S svojim ravnanjem je povzročil situacijo, zaradi katere je moral zavarovanec tožeče stranke reagirati. Reakcija zavarovanca tožeče stranke, kot jo je ugotovil tudi izvedenec cestnoprometne stroke, sicer ni bila ustrezna. Toda ker je vozil s hitrostjo, ki je bila nižja od dovoljene, mu je mogoče očitati le premalo pozornost na napake drugega, oziroma nekoliko neprimerno in nerodno ravnanje."

(4) Tožena stranka je oporekala pravilnosti materialnopravnega sklepanja sodišča druge stopnje o deležih odgovornosti. Zato je proti njegovi sodbi vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Smiselno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in potrditvijo (zavrnilne) sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

(5) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje revizijske odločbe do plačila.

(6) Revizija ni utemeljena.

(7) V tem sporu je pravna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti določba drugega odstavka 178. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri se pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je ugotovljena obojestranska krivda, je namreč odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil.

(8) V tem sporu temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Ker pa je bila pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju pri Celju izdana oprostilna sodba (opr. št. K 50/95-40 z dne 14. 1. 1999), ki je postala pravnomočna dne 14. 2. 1999, sodišče v postopku v gospodarskem sporu nanjo ni bilo vezano (14. člen ZPP). Tako sta sodišči prve in druge stopnje sami ugotovili dejansko stanje, iz katerega sta (materialnopravno) sklepali na krivdna deleža zavarovancev obeh strank in s tem na njuno odgovornost za škodo.

(9) Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je zavarovanec tožene stranke (H.) povzročil nevarno situacijo, kar v reviziji priznava tudi tožena stranka sama, in sicer s tem, ko je pri zavijanju s stranske ceste izsilil prednost, namesto da bi počakal na takšno prometno situacijo, ki bi mu omogočila varno vključitev v promet na prednostni cesti. S kršitvijo enega od temeljnih prometnih predpisov (o prednosti) je torej zakrivil prometno nezgodo. Zato revizijsko sodišče sprejema zaključek drugostopenjskega sodišča, da je zavarovanec tožene stranke pretežno odgovoren za nastalo škodo.

(10) Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč tudi izhaja, da je zavarovanec tožeče stranke (J.) prispeval k prometni nezgodi, in sicer z neprimerno in nerodno reakcijo. Vendar pa mu zaradi "premale pozornosti na napake drugega" še ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s splošno obveznostjo preprečevanja škode iz 16. člena takrat veljavnega ZOR, ki se v prometu odraža kot pravilo defenzivne vožnje. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je nevarno situacijo s svojo vožnjo zakrivil zavarovanec tožene stranke (H.), da pa je bila vožnja zavarovanca tožeče stranke (J.) le reakcija nanjo. Zato revizijsko sodišče sprejema zaključek drugostopenjskega sodišča, da prispevka slednjega k nastanku škode ni mogoče šteti za bistvenega.

(11) V tovrstnih sporih je treba upoštevati, da je odločitev o deležih odgovornosti odvisna od številnih okoliščin vsakega posamičnega primera in da se pravno sklepanje pogosto prepleta z ugotavljanjem številnih konkretnih dejanskih okoliščin ravnanja strank v posamičnem primeru. Glede na ugotovljene okoliščine prometne nezgode z dne 2. 7. 1995 (ki jih tožena stranka niti ni izpodbijala) je tako razmejitev krivdnih deležev med zavarovancema tožeče in tožene stranke ter s tem njune odgovornosti za škodo v razmerju 20 % : 80 % primerna.

(12) Ker ni podan uveljavljani razlog, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(13) Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške vložene revizije (2. točka izreka).

(14) Posledično krije tudi 140.910,00 SIT stroškov revizijskega odgovora tožeče stranke (3. točka izreka), ki jih je revizijsko sodišče odmerilo skladno z določbami veljavne Odvetniške tarife. Revizijsko sodišče je namreč tožeči stranki priznalo 115.500,00 SIT stroškov sestave odgovora na revizijo, 23.100,00 SIT (20 %) davka na dodano vrednost in 2.310,00 SIT materialnih stroškov (vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), ne pa tudi priglašene stroške za "takso za pritožbo" v znesku "120.930,00 SIT", ki ji jih je priznalo že drugostopenjsko sodišče (glej II. točko izreka njegove sodbe).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 395/2000
• Sodba II Ips 543/2000
• Sodba II Ips 455/92