Sodba III Ips 59/2004

Jedro

Dejstev, iz katerih izhaja, da je bila tožena stranka lastnica spornega zemljišča, tožeča stranka v revizijskem postopku ne more izpodbijati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri ugotavljanju dejstev, ali je bila tožena stranka lastnica spornega zemljišča, gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja (predvsem s pravili dokaznega postopka), medtem ko bi šele pri morebitni subsumpciji ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo šlo za uporabo materialnega prava.

Zatrjevano nasprotje med zaključki sodišča druge stopnje in dejanskim stanjem, ki ga je (po izvedenem dokaznem postopku) ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pomeni notranjega nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, temveč bi lahko kvečjemu merilo na nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč oziroma ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 254.163,00 SIT stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 14,532.178,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1996 do plačila (1. točka izreka sodbe z dne 29.3.2000, opr. št. 7 Pg 284/98-10, v zvezi s 1. točko izreka odločbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.7.2003, opr. št. Cpg 269/2002).

Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) pa je v ponovljenem postopku (po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.2.2002, opr. št. III Ips 68/2001) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (2. točka izreka odločbe z dne 3.7.2003, opr. št. Cpg 269/2002). Pri tem je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 145.324,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2003 do plačila (3. točka izreka navedene odločbe).

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje (izrecno proti 2. točki izreka, posledično pa tudi proti 3. točki izreka odločbe z dne 3.7.2003, opr. št. Cpg 269/2002) vložila revizijo po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je spremembo sodb nižjih sodišč z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, eventualno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je navedbe tožeče stranke (revidentke) in predlagala zavrnitev njene revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Bistveni elementi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga materialnopravni odločitvi sodišč prve in druge stopnje (ter na katerega je revizijsko sodišče vezano):

(1) Tožena stranka je tožeči stranki prodala zemljišča v k. o... v skupni izmeri 12.535 m2, in sicer parc. št. 946 v izmeri 5.559 m2, parc. št. 948/15 v izmeri 6.648 m2 in parc. št. 974/557 v izmeri 328 m2. Tožeča stranka si je nepremičnino pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 31.5.1996 (priloga A2) ogledala. Dne 30.5.1996 pa jo je ocenil V. C., sicer sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke (priloga A3).

Razlogi sodišča druge stopnje:

(2) Predmet izpolnitve po omenjeni kupoprodajni pogodbi je bilo to, kar je bilo dogovorjeno, torej tudi zemljišče, parc. št. 946 v izmeri 5.559 m2. Tožeči stranki je bilo izročeno zemljišče v obsegu, kot ga je kupila, in ki si ga je ogledala. Le na delu tega zemljišča so pot, potok in plinovod. Vendar pa je zemljišče kljub temu še vedno stavbno zemljišče, ki ima lastnosti, potrebne za njegovo normalno rabo in tudi za promet. Druge lastnosti, potrebne za posebno rabo, niso bile dogovorjene niti izključene.

Razlogi Vrhovnega sodišča:

(3) Tožeča stranka lahko v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, vendar to ni potrebno. Če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), saj mora sodišče pravo poznati. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je namreč stvar sodišča.

(4) Vendar pa mora tožeča stranka navesti dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, to je pravotvorna dejstva. Tako je tožeča stranka v tožbi (pod točko II.) navedla, da naj bi ji tožena stranka prodala tujo stvar, to je del zemljišča, parc. št. 946 v izmeri 2.017 (5.559 - 3.542) m2, glede katerega naj ne bi bila lastnica.

(5) Vendar pa dejstev, iz katerih izhaja, da je bila tožena stranka lastnica spornega zemljišča, tožeča stranka v revizijskem postopku ne more izpodbijati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri ugotavljanju dejstev, ali je bila tožena stranka lastnica spornega zemljišča, gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja (predvsem s pravili dokaznega postopka), medtem ko bi šele pri morebitni subsumpciji ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo 508. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) šlo za uporabo materialnega prava.

(6) Zato uveljavljanje odgovornosti tožene stranke za morebitno pravno napako materialnopravno ni utemeljeno. Prav tako pa ni utemeljeno uveljavljanje njene odgovornosti za stvarno napako po 479. členu takrat veljavnega ZOR. Tožeča stranka se je namreč v zvezi s poročilom S. B. (priloga A7), sicer cenilke gradbene stroke in stalne sodne izvedenke geodetske stroke, sklicevala na neupravičeno obogatitev na strani tožeče stranke, ker naj bi bilo 2.017 m2 parcele št. 946 neuporabnih za normalno rabo.

(7) Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bil predmet izpolnitve po kupoprodajni pogodbi z dne 31.5.1996 to, kar je bilo med pogodbenima (oziroma pravdnima) strankama dogovorjeno (prvi odstavek 307. člena ZOR), pri čemer si je tožeča stranka nepremičnine (zemljišča), ki so bila predmet kupoprodajne pogodbe, predhodno tudi ogledala. Poleg tega pa iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da zemljišča, kupljena v industrijski coni L., niso imela lastnosti, ki bi preprečevala njihovo normalno (funkcionalno) rabo (1. točka 479. člena ZOR), medtem ko kakšne druge lastnosti, potrebne za posebno rabo (2. točka 479. člena ZOR), med strankama niso bile dogovorjene.

(8) V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje revidentke na izpoved njenega direktorja, da naj bi mu bilo "pokazano zemljišče zapadno od linije, ki jo je kasneje izvedenec ugotovil kot zapadno mejo tistega zemljišča, ki ni bilo v lasti tožene stranke ob prodaji", in na okoliščino, da naj bi se sodišče prve stopnje ne "prepričalo o tem, ali je tožeča stranka ob nakupu nesporno lahko vedela za obstoj plinovoda, ceste in potoka na njenem - kupljenem zemljišču", saj gre za nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(9) Prav tako neutemeljeno je sklicevanje revidentke na neizvedbo dokazov s strani sodišča druge stopnje za odpravo dvomov "revizijskega sodišča glede pravne opredelitve po 479. členu ZOR", saj revizijsko sodišče sodišču druge stopnje ni naložilo dopolnitve dejanskega stanja (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP), ampak je le opozorilo na pravilno uporabo materialnega prava. Zato ni podana morebitna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

(10) Podana pa tudi ni bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), saj zatrjevano nasprotje med zaključki sodišča druge stopnje in dejanskim stanjem, ki ga je (po izvedenem dokaznem postopku) ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pomeni notranjega nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, temveč bi lahko kvečjemu merilo na nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč oziroma ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(11) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

(12) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena (in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena) ZPP sama krije njene stroške (2. točka izreka).

(13) Istočasno, v skladu s prvim odstavkom 165. člena (in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena) ZPP, pa mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 254.163,00 SIT stroškov revizijskega odgovora (3. točka izreka).

(14) Pri odmerjenih stroških gre za 181.500,00 SIT stroškov sestave revizijskega odgovora (po tarifni št. 21/3 Tarifnega dela Odvetniške tarife) in za 72.663,00 SIT stroškov sodnih taks, plačanih za revizijski odgovor (po tarifni št. 1/2 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

(15) Pri odmeri zgornjih stroškov pa revizijsko sodišče ni upoštevalo stroškov, priglašenih za posvet s stranko, saj ne gre za samostojno (odvetniško) storitev, temveč za storitev, ki je vsebovana v sestavi odgovora na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 503/2003
• Sodba II Ips 259/2002
• Sodba III Ips 96/2004