Sodba III Ips 8/2005

Jedro

Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi bila podana le tedaj, če sodbe zaradi očitane pomanjkljivosti ne bi bilo mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali je podan kakšen od upoštevnih pritožbenih razlogov).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Najprej je ugotovilo, da je dne 28.2.1991 obstajala terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 3,558.640,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežek pa zavrnilo (ugotovitveni del), nato pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati ugotovljeno terjatev v skladu s pogoji sklenjene prisilne poravnave nad toženo stranko (dajatveni del). Pritožbi obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Vrhovno državno tožilstvo vlaga zoper sodbi nižjih sodišč zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva), s katero izpodbija odločitev o obrestnem delu ugotovitvenega dela in v celoti dajatveni del odločitve nižjih sodišč. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pravdni stranki na zahtevo nista odgovorili.

A. Relevantno dejansko stanje 4. Pravdni stranki sta se dogovorili za skupno izgradnjo in financiranje objektov na otoku ... Tožeča stranka je vložila tožbo zato, ker je bila njena terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko prerekana.

5. Dne 26.2.1992 je bila potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko pod naslednjim pogojem:

"Upniške terjatve se poplačajo upnikom 60% priznanih terjatev z obrestmi od 24.2.1992 R + 6% letna obrestna mera, pri čemer R pomeni mesečno rast drobno prodajnih cen ter se obresti mesečno pripisujejo, pri čemer se izplačilo izvrši v treh obrokih in sicer tako, da se prvi obrok izplača dne 30.12.1992 v višini 1/3 dolga na ta dan, drugi obrok dne 30.6.1993 v višini 1/2 preostalega dolga na ta dan in tretji obrok dne 30.12.1993."

B. Razlogi za zavrnitev zahteve 6. Prvostopenjsko sodišče je v 1. točki izreka ugotovilo, da je na dan 28.2.1991 obstajala terjatev tožeče stranke do tožene "v znesku 3,558.640,70 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne do plačila." V 2. točki izreka pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki:

"60% ugotovljene terjatve iz točke 1 te sodbe, to je znesek 2,135.184,40 SIT z obrestmi R + 6% letna obrestna mera, pri čemer R pomeni mesečno rast drobno prodajnih cen ter se obresti mesečno pripisujejo in to od zneska 2,135.184,40 SIT od 24.02.1992 do 30.12.1992, od zneska 1,423.456,26 SIT od 24.02.1992 do 30.06.1993 ter od zneska 711.728,13 SIT od 24.02.1992 do 30.12.1993 in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 711.728,13 SIT od 30.12.1992 do plačila, od zneska 711.728,13 SIT od 30.06.1993 do plačila ter od zneska 711.728,13 SIT od 30.12.1993 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo."

7. Prvostopenjsko sodišče je v 2. točki izreka očitno "pozabilo" na obrestni del ugotovljene terjatve tožeče stranke. Odločilo je tako, kot da bi bil v 1. točki izreka ugotovljen le obstoj glavnice brez zamudnih obresti. Ni pa zato podana uveljavljana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana bi bila le tedaj, če sodbe zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali je podan kakšen od upoštevnih pritožbenih razlogov). Sodbo pa je mogoče preizkusiti.

8. Napako v izreku prvostopenjske sodbe je ugotovilo že pritožbeno sodišče. Na začetku 6. strani drugostopenjske sodbe je ugotovljeno, da s prvostopenjsko sodbo ni bilo odločeno o zamudnih obrestih od 13.5.1991 dalje. Pritožbeno sodišče je pri tem pravilno pojasnilo, da bi zato moral tožnik v roku petnajstih dni (1. odstavek 325. člena ZPP) predlagati dopolnitev sodbe, česar pa ni storil.

9. Preostali del 2. točke izreka prvostopenjske sodbe je v skladu s potrjeno prisilno poravnavo nad toženo stranko in določbo 3. odstavka 64. člena ZPPSL/89. Dodane so le zakonske zamudne obresti za primer, da tožena stranka ne bi izpolnila obveznosti v rokih, določenih s prisilno poravnavo.

10. Zahteva uveljavlja, da sodba sodišča prve stopnje "nima razlogov o dejanski in pravni podlagi odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od 24.2.1992 dalje, prav tako tudi ne o odločitvi pod 2. točko izreka o teku zakonskih zamudnih obresti od 60% ugotovljene terjatve iz 1. točke izreka prvostopne sodbe." Nikjer v prvostopenjski sodbi ni odločeno o teku zakonskih zamudnih obresti od 24.2.1992 dalje. Zahteva ima sicer prav v tem, da sodba sodišča prve stopnje nikjer ne pove, na kakšni zakonski podlagi tečejo zakonske zamudne obresti. Tek zakonskih zamudnih obresti tekom postopka na prvi stopnji ni bil z ničimer problematiziran (tožena stranka jim ni ugovarjala), prav tako ne v pritožbenem postopku. Ker gre poleg tega za ničkolikokrat ponovljeno rutinsko odločanje o obrestnem delu tožbenega zahtevka, znano vsakemu pooblaščencu pravdnih strank, ni mogoče pritrditi zahtevi, da je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče ni navedlo 1. odstavka 277. člena ZOR kot podlage za tek zamudnih obresti.

11. Ker se je izkazalo, da razlogi, ki jih uveljavlja zahteva (1. odstavek 391. člena ZPP), niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 171/2004
• Sodba III Ips 34/2004
• VDS sklep Psp 470/2000