Sodba III Ips 121/2004

Jedro

Tožena stranka se je zavezala dolžnici, da bo izpolnila njeno obveznost do upnice (tožeče stranke). Ker ne izhaja, da bi tožena stranka prevzela dolg oziroma pristopila k dolgu, tožeča stranka do nje ni pridobila terjatve.

Izrek

(1) Revizija se zavrne.

(2) Tožeča stranka sama krije revizijske stroške.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 7,292.426,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do plačila (1. točka izreka) ter da ji povrne 410.772,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2002 do plačila (2. točka izreka).

Nad toženo stranko je bil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 4.7.2002 začet stečajni postopek, opr. št. St 59/2002.

Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je (ker so bila pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko opravljena vsa pravdna dejanja v pritožbenem postopku) z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 237.600,00 SIT pravdnih stroškov (prvi odstavek izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne še 294.348,00 SIT pritožbenih stroškov (drugi odstavek izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vsebinsko tudi zaradi absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Smiselno je predlagala njeno spremembo s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je priglasila revizijske stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Sporno obligacijsko razmerje izvira iz pogodbe, ki je bila sklenjena dne 11.12.1996 (Pogodbe). Zato je Vrhovno sodišče (revizijsko sodišče) zanj uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Revizija ni utemeljena.

Bistveni elementi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga materialnopravni odločitvi sodišč prve in druge stopnje (ter na katerega je revizijsko sodišče vezano):

J. B. (odstopnica) in tožena stranka (prevzemnica) sta sklenili "Pogodbo o odstopu terjatve" (priloga A2). Z njo naj bi J. B. toženi stranki odstopila terjatev do družbe P. d.o.o. L. (prvi odstavek 1. člena) za 77.248 DEM (prvi odstavek 2. člena), s tem da naj bi tožena stranka 77.248 DEM plačala neposredno S. d.o.o. L. (drugi odstavek 2. člena).

Materialnopravni razlogi sodišča druge stopnje: Iz vsebine Pogodbe izhaja, da je J. B. odplačno odstopila terjatev toženi stranki, s tem da sta se pogodbeni stranki v drugem odstavku njenega 2. člena dogovorili, da bo prevzemnica (ki je kupila terjatev) prevzeto obveznost izpolnila tako, da bo terjatev plačala S. d.o.o. L., torej ne odstopnici (svoji upnici po pogodbi), temveč tretji osebi (tožeči stranki). Ker je bila odstopnica dolžnica tožeče stranke (prodajalke "drugega stanovanja"), ima vsebina navedenega dogovora pravno naravo pogodbe o prevzemu izpolnitve (in ne pogodbe v korist tretjega), s katero se je tožena stranka zavezala, da bo izpolnila obveznost dolžnice (J. B.) do njene upnice (tožeče stranke), medtem ko tožeča stranka nasproti toženi stranki ni pridobila nobene pravice.

Razlogi Vrhovnega sodišča:

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka imela terjatev do J. B. (na plačilo kupnine za "drugo stanovanje"), da pa J. B. svoje terjatve do družbe P. d.o.o. L. (na povrnitev plačane kupnine za prvo stanovanje) ni odstopila (namesto izpolnitve) tožeči stranki, temveč jo je prodala toženi stranki, s tem da naj bi tožena stranka kupnine za odstopljeno terjatev ne plačala J. B. (odstopnici), ampak tožeči stranki, in na ta način poravnala obveznost J. B. do tožeče stranke.

Iz vsebine opisanega (sestavljenega) pravnega posla izhaja, da je pri spornem dogovoru materialnopravno šlo za prevzem izpolnitve (kot je to pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje), saj se je tožena stranka zavezala J. B. (dolžnici), da bo izpolnila njeno obveznost do tožeče stranke (upnice) - prvi odstavek 453. člena ZOR. Ker iz vsebine dogovora ne izhaja, da bi tožena stranka prevzela dolg (446. člen ZOR) oziroma pristopila k dolgu (451. člen ZOR), tožeča stranka do nje ni pridobila terjatve (tretji odstavek 453. člena ZOR). Zato njen tožbeni zahtevek ni materialnopravno utemeljen. Tudi ne na podlagi posebne pogodbe iz tretjega odstavka 2. člena Pogodbe, na katero se tožeča stranka v reviziji sicer niti ni sklicevala.

S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Kot pravno nepomembnega namreč ni upoštevalo sklicevanja na namen pogodbenih strank, saj tožeča stranka (revidentka) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (in izkazala), da bi bila njena volja drugačna, kot izhaja iz vsebine presojane pogodbe, medtem ko nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena, niti ni pravno upošteven (prvi odstavek 53. člena ZOR).

Ker se razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso izkazali za utemeljene, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP) - 1. točka izreka. Sodišče druge stopnje je namreč z izpodbijano sodbo, katere obrazložitev ne vsebuje notranjega nasprotja, materialnopravno pravilno odločilo.

Posledično je revizijsko sodišče sklenilo, da tožeča stranka sama krije revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) - 2. točka izreka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1482/93
• Sodba III Ips 51/95
• VSL sodba I Cp 469/2003