Sklep III Ips 83/2004

Jedro

Sodišče sme ugotoviti dejstvo, ki ga stranka ni navedla, le, "če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da ima namen razpolagati z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati" (2. odstavek 7. člena v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP).

Tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, ki jih je sodišče druge stopnje samo ugotovilo in na katere je oprlo svojo odločbo (2. odstavek 7. člena ZPP).

Izrek

1.) Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

2.) Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo (končno)

odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da sta pravni dejanji stečajne dolžnice, storjeni v korist tožene stranke, in sicer sklenitev in izvršitev asignacijskih pogodb z dne 9.5.2000, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (prvi odstavek izreka). Zato je toženi stranki naložilo, da v stečajno maso tožeče stranke plača (vrne) 3,749.881,90 SIT in 7,499.763,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2001 do plačila (drugi odstavek izreka). Naložilo pa ji je tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2002 do plačila (tretji odstavek izreka).

Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev pravne neučinkovitosti sklenitve in izvršitve asignacijskih pogodb z dne 9.5.2000 ter na plačilo (vrnitev) 11,249.645,80 (3,749.881,90 + 7,499.763,90) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2001 dalje (a. točka izreka drugostopenjske odločbe).

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene postopkovne kršitve in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ki pa je ni obrazložila). Prvenstveno je predlagala spremembo drugostopenjske sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo prvostopenjske sodbe, podredno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe o odmeri stroškov do njihovega plačila).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

(1) Relevantno dejansko stanje (1.1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili izpodbijani asignacijski pogodbi (prilogi A3 in A4) sklenjeni na podlagi (3. člena) pogodbe, št. 2 (priloga B2). Ugotovilo pa je tudi objektivni in subjektivni element izpodbojnosti. Prvi naj bi bil v tem, da je dobila tožena stranka (dobaviteljica opreme) svoje terjatve, za razliko od ostalih stečajnih upnikov, poplačane v celoti; drugi pa v tem, da bi tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke (stečajne dolžnice), saj je le-ta imela v času sklenitve pogodbe o dobavi opreme za ozvočenje in video nadzor na objektu T. (in opravi zagona) ter v času sklenitve izpodbijanih asignacijskih pogodb blokiran žiro račun (v trajanju 230 dni). Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku (iz 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)).

(1.2) Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je bila pogodba o dobavi opreme in plačilu z asignacijami sklenjena dne 9.5.2000, ko sta bili dogovorjeni in realizirani tudi sporni asignaciji, kar je bilo v času med vložitvijo predloga (dne 24.3.2000) in izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave (dne 30.5.2000). Ocenilo je, da je pri tem šlo za opravljanje tekočih poslov v zvezi z opravljanjem (registrirane) dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova (prvi odstavek 31. člena ZPPSL), torej za pravna dejanja, ki jih ni mogoče izpodbijati (1. točka 127. člena ZPPSL). Zato je (po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev pravne neučinkovitosti sklenitve in izvršitve asignacijskih pogodb z dne 9.5.2000 ter na plačilo (vrnitev) 11,249.645,80 (3,749.881,90 + 7,499.763,90) SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

(2) Revizijski razlog Tožeča stranka (revidentka) je uveljavljala bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje naj bi jo zagrešilo s tem, da je samo ugotovilo, da je bil nad tožečo stranko začet postopek prisilne poravnave ter da sta bili izpodbijani asignaciji opravljeni v okviru tekočega poslovanja in njene registrirane dejavnosti.

(3) Utemeljitev odločitve revizijskega sodišča (3.1) Sodišče druge stopnje je med postopkom ugotovilo, da je bil nad tožečo stranko začet postopek prisilne poravnave. Dejstvo začetka prisilne poravnave torej predstavlja sodno znano dejstvo, dejstvo, za katerega je sodišče druge stopnje izvedelo iz sodnega registra, in sicer dejstvo, ki je pomembno za materialnopravno odločitev. Tožena stranka namreč tega dejstva ni zatrjevala (prvi odstavek 7. člena ZPP), saj se v svoji obrambi pred izpodbijanjem ni sklicevala na 1. točko 127. člena ZPPSL. Vendar pa sme sodišče ugotoviti dejstvo, ki ga stranka ni navedla, le, "če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da ima namen razpolagati z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati" (drugi odstavek 7. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP), kar pa iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja.

(3.2) Poleg tega pa je sodišče druge stopnje samo (brez obravnave) ugotovilo, da je pri izpodbijanih asignacijah šlo za opravljanje tekočih poslov v zvezi z opravljanjem (registrirane) dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova. Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo na 4. točko 358. člena ZPP, vendar pa pri sporni ugotovitvi ne gre zgolj za subsumpcijo pod pravno normo 1. točke 127. člena v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZPPSL, temveč tudi za ugotavljanje dejanskih okoliščin primera, torej tudi za ugotavljanje dejanskega stanja. Sicer pa se tožena stranka v svoji obrambi ni sklicevala na izključitev izpodbijanja. Zato tudi ni navedla dejstev, ki so pravno pomembna za takšno obrambo, niti ni predlagala dokazov, s katerimi bi morebiti zatrjevana dejstva dokaz(ov)ala.

(3.3) Iz navedenega izhaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo očitano postopkovno kršitev, ki je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost njegove sodbe, saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, ki jih je sodišče druge stopnje samo ugotovilo in na katere je oprlo svojo odločbo (drugi odstavek 7. člena ZPP).

(4) Odločitev revizijskega sodišča (4.1) Glede na navedeno je revizijsko sodišče skladno s prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. točka izreka), v ponovno odločitev o pritožbi tožene stranke, ki pa naj jo tokrat preizkusi (drugi odstavek 350. člena ZPP) ob upoštevanju pripomb revizijskega sodišča.

(4.2) Ker je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke pridržalo za novo (končno) odločbo (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 24/2005
• Sodba in sklep III Ips 237/2008
• VSC sodba Cpg 282/2013