Sodba III Ips 111/2004

Jedro

Vsebinsko tožena stranka ni ugovarjala nastanku škode (kot enemu od elementov odškodninskega oziroma civilnega delikta), temveč njeni višini (ki se obračuna na podlagi elementov odškodninskega cenika za povračilo škode na ribah), pri čemer pa višina tožbenega zahtevka ni predmet vmesne sodbe, tako tudi ne predmet revizijskega preizkusa. Razpravljanje (strank) o uspehu dokazovanja ni predmet revizije, presoja dokazov (ki je pridržana sodišču) pa ne predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 370. člena ZPP).

Subsumpcija konkretnega ravnanja tožeče stranke pod nedoločen pojem (pravni standard) dobrega strokovnjaka sicer pomeni pravno sklepanje, vendar pa gre za subsumiranje dejanskih ugotovitev, ki kot take glede na tretji odstavek 370. člena ZPP niso predmet revizijskega preizkusa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno odločbo dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka); toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 39,507.959,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2002 do plačila (2. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3,268.400,00 SIT od 29.12.1993 do 9.7.2002, od 8,727.335,00 SIT od 1.7.1994 do 9.7.2002 in od 27,512.224,00 SIT od 1.6.1995 do 9.7.2002 (3. točka izreka); toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 3,049.948,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2002 do plačila (4. točka izreka). Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z odločbo, opr. št. I Cpg 1190/2002 z dne 15.7.2004, delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka glede višine tožbenega zahtevka in v 4. točki izreka razveljavilo ter mu zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek izreka), medtem ko je pritožbo tožene stranke v preostalem delu, to je v 2. točki izreka glede temelja tožbenega zahtevka, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka). Istočasno je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka glede obresti od 39,507.959,00 SIT od 1.1.2002 do 9.7.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, razveljavilo ter mu zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje (tretji odstavek izreka).

Tožena stranka je proti vmesni sodbi sodišča druge stopnje (to je proti drugemu odstavku izreka njegove odločbe) vložila revizijo zaradi bistvene kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb nižjih sodišč z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve tudi glede temelja tožbenega zahtevka sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ni priglasila revizijskih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

(1) Relevantno dejansko stanje Tožeča stranka je (s tožbo z dne 14.11.1994) vtoževala plačilo škode, ki so ji jo zaščitene vrste ptic (kormorani, čaplje in druge) v vzrejnih sezonah 1993 in 1994 povzročile v gojitvenih ribnikih R. in P. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoj škode ni sporen, da pa je sporna morebitna soodgovornost tožeče stranke, ki naj bi po navedbah tožene stranke ne storila vsega, kar je bila dolžna storiti, da bi škodo preprečila (drugi stavek zadnjega odstavka na tretji strani njegove sodbe). Vendar pa je po izpeljanem dokaznem postopku ocenilo, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da pri preprečevanju škode ni ravnala kot dober gospodar (prvi stavek drugega odstavka na šesti strani njegove sodbe), medtem ko se je sodišče druge stopnje s to oceno strinjalo. Iz vrste vpogledanih dopisov namreč izhaja "aktivnost tožeče stranke v smeri opozarjanja in prizadevanja za rešitev problematike v zvezi s škodo, ki so jo povzročile zaščitene ptice" (sedmi in osmi stavek prvega odstavka na 5. strani njegove odločbe). "Prizadevanja in aktivnost tožeče stranke" pa so potrdile tudi zaslišane priče (enajsti stavek prvega odstavka na 5. strani njegove odločbe).

(2) Odgovor revizijskega sodišča na revizijske navedbe (2.1) Tožena stranka je zatrjevala, da naj bi sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da se je tožena stranka pritožila le zoper višino škode, ne pa tudi zoper njen obstoj. Tožena stranka naj bi namreč že v 20. točki pripravljalne vloge z dne 17.4.2001 (redna št. 46) in v pripombah z dne 5.3.2002 na izvedeniško mnenje (redna št. 54) ugovarjala njenemu nastanku. Vendar pa iz navedenih vlog izhaja, da je tožena stranka ugovarjala, da višina tožbenega zahtevka ni izkazana, da tožeča stranka ni predložila dokazov, ki bi predstavljali verodostojna izhodišča za izračun škode, medtem ko iz pritožbe izhaja, da je oporekala višini škode, njenemu izračunu. Vsebinsko torej tožena stranka ni ugovarjala nastanku škode (kot enemu od elementov odškodninskega oziroma civilnega delikta), temveč njeni višini (ki se obračuna na podlagi elementov odškodninskega cenika za povračilo škode na ribah), pri čemer pa višina tožbenega zahtevka ni predmet vmesne sodbe, tako tudi ne predmet revizijskega preizkusa.

(2.2) Tožena stranka je zatrjevala, da naj bi bilo dokazno breme za obstoj škode na strani tožeče stranke. Zato bi jo tožeča stranka, kot gospodarska družba, morala izkazati na podlagi poslovnih knjig in knjiženih poslovnih dogodkov. Vendar pa sklepanje o obstoju škode pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Zato razpravljanje (strank) o uspehu dokazovanja ni predmet revizije, presoja dokazov (ki je pridržana sodišču) pa ne predmet revizijskega preizkusa - tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

(2.3) Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka gospodarska družba. Zato naj bi zanjo namesto skrbnosti dobrega gospodarja iz prvega odstavka 18. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) veljala večja skrbnost, skrbnost dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 18. člena ZOR. Subsumpcija konkretnega ravnanja tožeče stranke pod nedoločen pojem (pravni standard) dobrega strokovnjaka sicer pomeni pravno sklepanje, vendar pa gre za subsumiranje dejanskih ugotovitev, ki kot take glede na tretji odstavek 370. člena ZPP niso predmet revizijskega preizkusa. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je preizkusilo sodišče druge stopnje, izhaja, da je tožeča stranka ravnala v okviru danih možnosti, medtem ko tožena stranka (v reviziji) ni konkretizirala večje skrbnosti, ki naj bi jo tožeča stranka opustila pri preprečevanju škode.

(2.4) Tožena stranka je zatrjevala, da naj bi bil zaključek sodišča druge stopnje, da so bili ukrepi (za preprečitev škode) znani šele z izdajo študije J. G. in F. A. v letu 1995 (deseti stavek prvega odstavka na 5. strani njegove odločbe), protispisen. Vendar pa pri tem vsebinsko ne gre za uveljavljanje absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, po tretjem odstavku 370. člena ZPP.

(2.5) Tožena stranka je zatrjevala, da naj bi bila iztrgana iz konteksta in protispisna ugotovitev sodišča druge stopnje, da priča B. ni izpovedala, da tožeča stranka za zaščitne ukrepe ni bila zainteresirana. Priča naj bi namreč izpovedala: "pojasnim, da bi tožeča stranka dobila dovoljenje v letu 1993, če bi predlagala zaščitne ukrepe, npr. mreže, kole v ribnikih, obhode okoli ribnika itd, vendar je g. R. te ukrepe zavrnil kot nesmiselne". Pri citirani izpovedbi gre za izpovedbo na list. št. 95 (zadnji stavek zadnjega odstavka). Vendar pa ni podano zatrjevano nasprotje med razlogi odločbe sodišča druge stopnje o vsebini zapisnika o zaslišanju priče B. (šestim stavkom drugega odstavka na njeni 6. strani) in samim zapisnikom, saj iz izpovedbe B. na list. št. 94 (štirinajstega stavka njegovega prvega odstavka) izhaja, tako kot je v svoji odločbi pravilno povzelo sodišče druge stopnje, da je priča B. "imela občutek, da g. R. ni bil zainteresiran v zvezi z ukrepi" (sedmi stavek drugega odstavka na njeni 6. strani). Sicer pa pri tem ne gre za nosilni (odločilni) razlog izpodbijane odločbe. Poleg tega pa gre za nedovoljeno izpodbijanje dokazne presoje, po tretjem odstavku 370. člena v zvezi z 8. členom ZPP, in to glede vprašanja, ali je tožeča stranka pri preprečevanju škode ravnala kot dober gospodar.

(2.6) Končno je tožena stranka zatrjevala, da naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo do pritožbenega očitka (iz zadnjega odstavka na 5. strani), da tožeča stranka izlova ni opravila že jeseni. Sodišče druge stopnje se res ni posebej opredelilo do te pritožbene navedbe. Vendar pa to ni bilo potrebno, saj iz navedb v obrazložitvi izhaja, da se je sodišče seznanilo z argumenti tožene stranke in da jih je obravnavalo. Poleg tega pa je odgovor na sporno navedbo konkludentno razviden iz celotnega konteksta obrazložitve, ki temelji na tem, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da pri preprečevanju škode ni ravnala kot dober gospodar.

(2.7) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Zato ni odgovarjalo na trditve tožene stranke, da bi pri odmeri odškodnine bilo treba upoštevati dejansko ceno, ne pa tržne, niti na njene trditve, da naj bi bilo povečanje tožbenega zahtevka (z dne 11.3.2002) preko valorizacije zastarano. Te trditve se namreč vsebinsko nanašajo na višino škode, pri čemer pa višina tožbenega zahtevka ni predmet vmesne sodbe, tako tudi ne predmet revizijskega preizkusa. To velja tako za dejanske ugotovitve kot tudi za pravne zaključke (oboje o višini vtoževane škode).

(3) Odločitev revizijskega sodišča Ker glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče skladno s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 455/95
• Sklep II Ips 417/2002
• Sodba II Ips 480/97