Sklep Cpg 4/2004

Jedro

Tuja sodna odločba se ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Pojem javnega reda je nedoločen pravni pojem.

Pri presoji, ali bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, prihaja v poštev tako imenovani mednarodni javni red. Ta pa ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. Samo v izredno omejenem obsegu torej presoja skladnosti z mednarodnim javnim redom Republike Slovenije omogoča tudi presojo meritorne pravilnosti tuje odločbe. Po pravni teoriji se javni red Republike Slovenije nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava. Tako se nanaša tudi na pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) do enakega varstva pravic, ki pomeni procesno jamstvo, ne pa jamstva pravilne materialnopravne presoje.

Poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave je 22. člen Ustave, ki vsebuje tudi pravico do enakega varstva pravic. V okviru slednje pa je relevantna enotnost sodne prakse, ki predpostavlja, da morajo sodišča v enakih zadevah enako uporabiti pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je po sodnici posameznici s sklepom z dne 9.3.2004, opr. št. I R 67/2003-6, v Republiki Sloveniji priznalo sodbo Gospodarskega sodišča v Beogradu z dne 18.2.1998, opr. št. XXVIII-P-6382/95, ki je postala pravnomočna dne 28.9.2000.

(2) Nasprotna stranka je vložila ugovor, vendar pa ga je sodišče prve stopnje (v senatu treh sodnikov) s sklepom z dne 4.5.2004, opr. št. I R 67/2003-11, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

(3) Nasprotna stranka je proti drugemu navedenemu sklepu vložila pritožbo (redna št. 12) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbo je naknadno dopolnila (redna št. 13). Smiselno je predlagala spremembo obeh sklepov (sodišča prve stopnje) z zavrnitvijo predloga za priznanje tuje sodne odločbe. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

(4) Pritožba z dopolnitvijo je bila vročena predlagatelju, ki pa nanjo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

(5) Nasprotna stranka (pritožnica) je ob sklicevanju na določbo 100. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) zatrjevala, da bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe zaradi kršitve pravice do enakega varstva v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 96. člena ZMZPP pa je zatrjevala, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku priznanja tuje sodne odločbe, in sicer "v smislu dejanske izpeljave ustavnega načela enakega varstva pravic (katerega uveljavljanje v pravdnem postopku pomeni načelo kontradiktornosti)".

(6) Po 100. členu ZMZPP se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Pojem javnega reda je nedoločen pravni pojem, katerega vsebino opredeljuje obsežna strokovna literatura, številne odločbe tujih sodišč in arbitraž ter tudi praksa slovenskih sodišč. Iz navedenih pravnih virov je mogoče povzeti, da pri presoji, ali bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, prihaja v poštev tako imenovani mednarodni javni red. Ta pa ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. Samo v izredno omejenem obsegu torej presoja skladnosti z mednarodnim javnim redom Republike Slovenije omogoča tudi presojo meritorne pravilnosti tuje odločbe. S preširoko razlago pojma javni red bi se namreč lahko izjalovilo bistvo instituta priznavanja odločb tujih sodišč, čigar cilj je ravno v tem, da stranke niso postavljene pred zahtevo, da morajo v sporih z mednarodnim elementom večkrat dokazovati utemeljenost svojih zahtevkov. S preširoko razlago bi namreč posegli tudi v temelj ureditve, ki je v vzajemnem zaupanju v pravičnost in nepristranskost sodišč različnih držav (iz obrazložitve sklepa naslovnega sodišča z dne 11.9.2003, opr. št. Cpg 3/2003).

(7) Po pravni teoriji se javni red Republike Slovenije nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava (iz obrazložitve sklepa naslovnega sodišča z dne 28.6.2001, opr. št. Cp 6/2001). Tako se nanaša tudi na pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) do enakega varstva pravic, ki pomeni procesno jamstvo, ne pa jamstva pravilne materialnopravne presoje.

(8) Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je namreč bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot glede pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja, pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki (iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.9.2005, št. Up-312/03-16). Poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave je namreč 22. člen Ustave, ki vsebuje tudi pravico do enakega varstva pravic. V okviru slednje pa je relevantna enotnost sodne prakse, ki predpostavlja, da morajo sodišča v enakih zadevah enako uporabiti pravo, kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi Gospodarsko sodišče v Beogradu tudi v pravnomočno končani (neprekinjeni) zadevi pod opr. št. XXVIII-P-6382/95 moralo procesno pravo uporabiti enako kot v zadevi pod opr. št. XVIII-P-19205/89.

(9) Zato se ni mogoče strinjati z zmotnim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, ki ni preizkušalo, "zakaj postopka nista bila združena, zakaj je bil izdan sklep o prekinitvi in tako naprej", na kar (da "se sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do zatrjevane kršitve sploh ne opredeli") v svoji pritožbi pravilno opozarja nasprotna stranka. Tako je Vrhovno sodišče (kot pritožbeno sodišče) na podlagi 111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku ter v zvezi s 366. členom in 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku njeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

(10) V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je v konkretnem primeru šlo za zatrjevano neenako uporabo procesnega prava, s tem da naj upošteva, da je (bilo) breme, da navede dejstva in predloži dokaze, s katerimi bi utemeljila neenako odločanje beograjskega sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah, na nasprotni stranki, ki se je sklicevala na sklep Okrožnega gospodarskega sodišča v Beogradu z dne 26.12.1991, opr. št. XVIII-P-19205/89, o prekinitvi postopka (ker " se stranka nahaja na področju, ki je zaradi izrednih dogodkov odrezano od sodišča").

(11) Sodišče prve stopnje pa naj tudi upošteva, da bi nasprotna stranka, ker med Republiko Srbijo in Črno goro ter Republiko Slovenijo (ob odločanju o predlogu za priznanje) ni bila sklenjena bilateralna pogodba o pravni pomoči v civilnih in gospodarskih zadevah oziroma o priznanju in izvršitvi izdanih odločb, za zavrnitev obravnavanega predloga morala dokazati, da država izvora zavrača priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njena pravila o priznavanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznala (iz obrazložitve sklepa naslovnega sodišča z dne 27.5.2004, opr. št. Cp 5/2004). Za morebitno priznanje tuje sodne odločbe namreč glede na določbo 101. člena ZMZPP zadošča že dejanska vzajemnost, ki se domneva do dokaza o nasprotnem.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep Cp 10/2007
• Sodba II Ips 488/2003
• Sodba II Ips 355/2004