Sklep III Ips 94/2004

Jedro

Ker je namen prvega odstavka 5. člena ZPVZDruP dokončanje že začetih postopkov, se lahko norma analogno uporablja tudi za ostale nedokončane postopke, ne le za pravdne postopke.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

P. d.o.o. mora državnemu pravobranilstvu povrniti stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 16.500,00 SIT v petnajstih dneh.

Obrazložitev

P. d.o.o. je vložil predlog za vpis lastnega prenehanja po skrajšanem postopku (456. člen ZGD v povezavi s 394. členom ZGD). Z njim je izjavil, da so poplačane vse obveznosti družbe, urejena vsa razmerja z delavci in da prevzema obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. V času vložitve predloga za vpis prenehanja po skrajšanem postopku sta bila v teku dva postopka zoper P. d.o.o. (in zoper P. p. d.o.o.) z opr. št. VIII Pg 126/98 in VIII Pg 467/97 zaradi oškodovanja družbene lastnine, česar pa P. v svojem predlogu ni navedel. V sodnem registru je bila v tem času tudi vpisana tožba zaradi lastninskega preoblikovanja P. d.o.o. Na P. d.o.o. je obstajal tudi lastni delež.

Registrsko sodišče je dne 27. 3. 2003 izdalo sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. V bistvenem delu je imel naslednjo vsebino: "Družba P. d.o.o., ..., preneha po skrajšanem postopku po sklepu skupščine z dne 02.12.2002." Sklep je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Na ugovor Družbenega pravobranilca Republike Slovenije (v nadaljevanju: Družbeni pravobranilec) je bil sklep 3. 7. 2003 razveljavljen; predlog za vpis prenehanja po skrajšanjem postopku je bil zavrnjen. Zoper ta sklep (t. j. sklep o zavrnitvi predloga za vpis prenehanja po skrajšanem postopku) se je z uspehom pritožil P. d.o.o. Pritožbeno sodišče je 26. 11. 2003 razveljavilo prvostopenjski sklep in je zadevo vrnilo v ponovno odločanje okrožnemu sodišču.

V novem postopku pred okrožnim sodiščem je bilo ugodeno ugovoru Družbenega pravobranilca in je bil razveljavljen sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Zoper ta sklep se je pritožil P. d.o.o. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Zoper sklep Višjega sodišča je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo želi doseči razveljavitev drugo in prvostopenjskega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskem sodišču v nov postopek.

I.

Z zakonom o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 53/2005; s kratico: ZPVZDruP) je bil Družbeni pravobranilec odpravljen kot samostojen državni organ (prvi odstavek 2. člena ZPVZDruP). Vendar je v nedokončane pravdne postopke (in upravne spore), v katerih je bil Družbeni pravobranilec stranka (ali udeleženec), vstopilo Državno pravobranilstvo, ki jih tudi nadaljuje (prvi odstavek 5. člena ZPVZDruP). ZPVZDruP ne vsebuje nobenih posebnih določb glede nepravdnih postopkov, kot je sodnoregistrski. Ker je namen prvega odstavka 5. člena ZPVZDruP dokončanje že začetih postopkov, se lahko norma analogno uporablja tudi za ostale nedokončane postopke. Med takšne sodi tudi sodnoregistrski postopek. Zato je Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti odločilo.

II.

Sklep pritožbenega sodišča sloni na naslednjih razlogih: sklep družbenikov P. d.o.o. naj bi ne bil akt sodišča, pač pa akt skupščine družbe. Objava akta družbe naj ne bi imela učinka pravnomočnosti.

Lastni delež na družbi naj bi v vsakem primeru preprečil prenehanje družb po skrajšanem postopku, ker naj bi družba z omejeno odgovornostjo ne mogla izvrševati nobenih pravic iz lastnega deleža (četrti odstavek 440. člena ZGD). Torej naj bi tudi ne mogla dati izjave po prvem odstavku 394. člena ZGD (v povezavi s 456. členom ZGD).

Družbeni pravobranilec naj bi imel pravico do vložitve ugovora, ker naj bi bil pristojni državni organ v smislu prvega odstavka 397. člena ZGD. Člen 397 ZGD naj bi se razlagal tako, da za razveljavitev sklepa ni potreben obstoj dospelih terjatev upnikov in delničarjev, temveč zadošča že možnost oškodovanja upnikov ali družbenikov. Izvedba skrajšanega postopka prenehanja brez likvidacije naj bi zahtevala razkritje podatkov, ki dovoljujejo takšen postopek. Ker predlagatelj ni razkril vseh podatkov, in je v sodnem registru še vedno vpisana tožba družbenega pravobranilca Republike Slovenije zaradi oškodovanja družbene lastnine, naj bi bila odločitev o ugoditvi ugovoru pravilna.

III.

Razlogi pritožbenega sodišča vzdržijo napade zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti se zato zavrne (378. člen in drugi odstavek 391. člena ZPP).

Da bodo v nadaljevanju obrazložitve uporabljane kratice različnih zakonov razumljive, bo Vrhovno sodišče najprej pojasnilo, na katere zakone se nanašajo. S kratico ZLPP se označuje Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55-2514/1992 in naslednji), z ZPPOLS Zakon o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Uradni list RS, št. 71-2547/1994 in naslednji) in z ZZLPPO Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/1998 in naslednji).

Pritožbeno sodišče je menilo, da je Družbeni pravobranilec državni organ, pristojen za vložitev ugovora zoper sklep o prenehanju (prvi odstavek 397. člena ZGD). S takšnim mnenjem se revizijsko sodišče strinja. Nepravilno je namreč mnenje zahteve za varstvo zakonitosti, da Družbeni pravobranilec nima upravičenja za vložitev ugovora zaradi prvega odstavka 63. člena, drugega odstavka 65. člena in drugega odstavka 3. člena ZZLPPO ter 25. m in četrtega odstavka 63. člena ZPPOLS, o čemer naj bi bilo že odločeno v zadevi z opr. št. III Ips 49/2002.

Drugi odstavek 65. člena ZZLPPO ohranja 25.m člen ZPPOLS v veljavi kljub razveljavitvi ostalih določb ZPPOLS. Člen 25m ZPPOLS pa ohranja upravičenja Družbenega pravobranilca, kakor jih je opredelil drugi odstavek 50. člena ZLPP. To pa so upravičenja za začetek ali nadaljevanja postopka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala. Analogno je imel Družbeni pravobranilec upravičenja ne le za vložitev tožbe, temveč tudi ugovora v postopkih, ki jih ni začel sam. Vrhovno sodišče je že v zadevi z opr. št. III Ips 49/2002 odločilo, da Družbeni pravobranilec po uveljavitvi ZZLPPO (to je 1.5.1998) nima več tožbenega upravičenja za vlaganje tožb zaradi oškodovanja družbenega premoženja; ohrani pa tožbeno upravičenje za dokončanje že začetih postopkov.

Drugi odstavek 65. člena ZZLPPO želi omogočiti dokončanje že začetih postopkov, katerih podlaga je oškodovanje družbenega kapitala. V odločbi z opr. št. III Ips 49/2002 je Vrhovno sodišče preizkusilo uporabo prav tistih predpisov, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje vrhovni državni tožilec. Tej odločbi je sledila še vrsta podobnih, ki so naštete v odločbi z opr. št. III Ips 51/2003. Njihovo enotno stališče je, da Družbeni pravobranilec nima več tožbenega upravičenja za vlaganje tožb po 1. 5. 1998. Vendar se zadevni primer od prejšnjih razlikuje v eni odločilni okoliščini. Po 1. 5. 1998 vloženi ugovor temelji na vsaj eni pravdi zaradi oškodovanja družbenega premoženja, ki se je začela še pred 1.5.1998. To je pravda z opr. št. VIII Pg 467/97. Tudi vpis tožbe Družbenega pravobranilca v sodnem registru je iz leta 1997, torej iz časa pred 1. 5. 1998. Za ta vpis ni bilo ugotovljeno, na katero pravdo se nanaša, vendar to vprašanje ni odločilno.

Če bi Družbeni pravobranilec po 1. 5. 1998 ne bil več upravičen vložiti ugovora v tem sodnoregistrskem postopku (katerega stvarna podlaga je sicer že pred 1. 5. 1998 začeti postopek zaradi oškodovanja družbene lastnine), bi bil P. d.o.o. izbrisan iz sodnega registra. S tem bi se izjalovil namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval z drugim odstavkom 65. člena ZZLPPO, to je dokončanje tekočega sodnega postopka, v tem primeru postopka zoper P. d.o.o. Ker se ugovor nanaša na pred 1. 5. 1998 začeti postopek zaradi oškodovanja družbenega premoženja, je zanj imel Družbeni pravobranilec upravičenje za vložitev tudi po 1. 5. 1998. V takšnem primeru kot je ta, pride v poštev smiselna uporaba drugega odstavka 65. člena ZZLPPO v delu, ki omogoča uporabo 25.m člena ZPPOLS (in drugega odstavka 50. člena ZLPP) tudi še po 1. 5. 1998.

IV.

1. Pritožbeno sodišče je pravilno menilo, da je registrsko sodišče z izdanim sklepom z opr. št. Srg 11122/2002, izdanim dne 27.3.2003 zgolj odločilo o objavi sklepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da je postal ta sklep okrožnega sodišča pravnomočen. Pravnomočen naj bi postal sklep tudi v delu, v katerem je bilo odločeno, da P. d.o.o. preneha po skrajšanem postopku.

Na objavo odločbe ni vezan učinek pravnomočnosti, saj za takšen učinek manjka pravni temelj. Objava odločbe namreč ni enaka odločbi sami. Na to je mogoče sklepati iz drugega in tretjega odstavka 323. člena ZPP o izdaji izvirnika sodbe in prepisa, ki smiselno veljata tudi za sklepe (332. člen ZPP). Stranke prejmejo prepis sodbe (tretji odstavek 323. člena ZPP). Iz te določbe je mogoče sklepati, da je sodba le njen izvirnik, ki ga omenja drugi odstavek 323. člena ZPP. Pravnomočen lahko postane le izvirnik odločbe; izvršljiv je sicer tudi overjeni prepis odločbe (prvi odstavek 42. člena ZIZ). Objave odločbe niti ZPP niti ZIZ ne omenjata in že zato objava odločbe ne more postati pravnomočna. Ker je bil sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku razveljavljen s sklepom z dne 3. 7. 2003, ni postal pravnomočen. Niti drugo- niti prvostopenjsko sodišče posledično nista kršili 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP. Zato so neutemeljeni tudi ostali očitki o kršitvi drugega odstavka 396. člena, prvega in drugega odstavka 397. in 398. člena ZGD.

2. Vrhovno sodišče se strinja s pritožbenim sodiščem, da za utemeljenost ugovora (prvi odstavek 397. člena ZGD) zadošča že možnost oškodovanja upnikov. Iz prvega odstavka 394. člena ZGD izhaja, da morajo biti poplačane vse obveznosti družbe, in da družbeniki prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti. Če še obstaja kakšen nedokončan pravdni ali podoben postopek, v katerem je družba tožena stranka, družbeniki ne morejo biti prepričani, da so vse obveznosti poplačane. Ker je tako, tudi ne smejo dati izjave po prvem odstavku 394. člena ZGD, ker ne vedo, ali so vse obveznosti družbe poplačane v resnici. Ureditev v prvem odstavku 394. člena ZGD vpliva tudi na razlago drugega odstavka 397. člena ZGD. Ugovor je utemeljen, če obstajajo okoliščine, ki nasprotujejo izjavi iz prvega odstavka 394. člena ZGD in če bi bili zaradi teh okoliščin lahko oškodovani upniki družbe. Stvar sodišča je, kot je v svoji dobro utemeljeni razlagi menilo že pritožbeno sodišče, da pretehta, ali možnost oškodovanja upnikov sploh obstaja. Takšne okoliščine so bile v resnici podane, saj sta bila v teku dva pravdna postopka zoper P. zaradi oškodovanja družbenega premoženja.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti končno meni, da pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo drugega odstavka 397. člena ZGD, ker je P. d.o.o. v nedokončanih pravdah upnik. Pritožbeno sodišče je menilo, da so bile navedbe P. d.o.o. o udeležbi SRD d.d. protislovne in da možnosti oškodovanja upnikov ni mogoče izključiti. Vrhovno sodišče se z mnenjem pritožbenega sodišča strinja. Družbeni pravobranilec v teh postopkih še vedno varuje družbeno lastnino in je v podobnem položaju, kot da bi bil upnik, in P., kot da bi bil dolžnik, saj mora izpolniti sodbo. Poleg tega obstaja možnost oškodovanja Družbenega pravobranilca že zaradi tega, ker je v nedokončanih postopkih tožeča stranka in je kot takšen lahko upravičen do povrnitve stroškov postopka. Ali obstaja možnost odškodovanja še iz kakšnih drugih razlogov, Vrhovnemu sodišču ni bilo potrebno odločati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je menila, da četrti odstavek 440. člena ZGD prepoveduje zgolj izvrševanje glasovalne pravice iz lastnega deleža. O tem, ali je to njeno mnenje pravilno, Vrhovnemu sodišču ni bilo potrebno odločati, ker zahteva za varstvo zakonitosti že iz drugih razlogov ni utemeljena.

V.

Družbeni pravobranilec Republike Slovenije je vložil odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo je zahteval tudi povrnitev nagrade za delo svojega pooblaščenca odvetnika v višini 150 odvetniških točk, in 20 % DDV. Ker je družbeni pravobranilec z odgovorom v celoti uspel, je upravičen do povrnitve stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je vložil odgovor na pravno sredstvo, pride glede na 6. odstavek 4. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) -v poštev smiselna uporaba tar. številke 31 tč. 5. Družbeni pravobranilec je torej upravičen do povrnitve 16.500,00 SIT (125 odvetniških točk) in 20 % DDV v petnajstih dneh.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 211/96
• UPRS Sodba II U 302/2018-8
• VSL Sklep IV Cpg 23/2018