Sodba in sklep III Ips 124/2004

Jedro

Z zavrnitvijo zahtevka za toženo stranko preneha nevarnost, da bi morala kaj dati ali storiti. Z zavrnitvijo zahtevka se položaj tožene stranke v pravnem pogledu le izboljša in zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnilno sodbo (3. odstavek 342. člena ZPP).

Izrek

1. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku I. d.d. na plačilo 3.776.807,00 SIT s pripadki, zavrže.

2. V ostalem delu (odločitev o zavrženju pritožbe zoper 2. točko izreka prvostopenjskega sodišča in podrejenem zahtevku D. d.o.o.) se revizija zavrne.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

4. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v višini 233.471,00 SIT v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Dne 10. 5. 1996 je bila sklenjena "Pogodba o pogojih in načinu plačila kupnine za odkupljene poslovne deleže Sklada za razvoj v podjetjih sistema I." (v nadaljevanju: Pogodba). Sklenila sta jo pravni prednik Slovenske razvojne družbe d.d. Ljubljana (v nadaljevanju SRD d.d.) na eni strani, in I. d.d.) na drugi strani. Po tej pogodbi je bil pravni prednik SRD d.d. dolžan odstopiti terjatev v višini 13.202.296,00 SIT I. d.d. Odstop terjatve bi moral učinkovati z iztekom 30 dni od dokončnosti 2. soglasja Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo v postopku lastninskega preoblikovanja. I. d.d. je bila iz te iste pogodbe dolžna izdati delnice v vrednosti 9.582.000,00 SIT in jih izročiti SRD d.d. (člen VI Pogodbe). Toliko je namreč znašala ocenjena vrednost odstopljenih terjatev, preračunih na dan 1.1.1993. Privatizacija je bila končana z izdajo tako imenovanega drugega soglasja, to je odločbe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo št... z dne 29. 10. 1997. Odločba je postala dokončna iz izvršljiva 14. 11. 1997.

2. SRD d.d. sicer ni odstopila terjatve, vendar je dne 13. 2. 1998 nakazala 11.646.303,91 SIT I. d.d. I. d.d. je nadomestno izpolnitev sprejela. Delnic, na katere je merila pogodba, ni izdala.

3. I. d.d. je zahtevala razliko med plačanim in dolgovanim zneskom v višini 3.776.807,00 SIT in zamudne obresti. SRD d.d. je z glavnim zahtevkom zahtevala izdajo delnic, in s podrejenim plačilo 14.798.648,29 SIT in zamudne obresti od 13. 2. 1998 naprej.

4. V teku postopka pred revizijskim sodiščem je bila končana likvidacija SRD d.d. Glede na drugi odstavek 3. člena Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. l. RS, št. 50/2004), je kot pravni naslednik v pravdo vstopila sedanja tožena stranka. Ker je pravdni postopek doslej vodila SRD d.d., se bo v obrazložitvi te sodbe sedanjo toženo stranko še naprej označevalo kot SRD d.d.

5. Okrožno sodišče je I. tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi glavni tožbeni zahtevek SRD d.d. do I. d.d. Podrejenemu zahtevku je ugodilo do 11.646.303,91 SIT in glede zamudnih obresti od tega zneska od 31. 2. 1998 naprej. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo I. d.d., kolikor se nanašala na njen tožbeni zahtevek in podrejeni tožbeni zahtevek tožene stranke; zavrglo pa je pritožbo I. d.d., kolikor se je nanašala na glavni tožbeni zahtevek SRD d.d. Z revizijo uveljavlja I. d.d. svoje zahtevek še naprej, zahteva zavrnitev podrejenega zahtevka SRD d.d. in napada tudi odločitev o glavnem tožbenem zahtevku SRD d.d.

I.

6. Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP)

7. I. d.d. je vložila revizijo tudi zoper tisti del drugostopenjske odločbe, ki se nanaša na njen tožbeni zahtevek zoper SRD d.d. Vrednost spornega predmeta za ta zahtevek znaša 3.776.807,00 SIT. Revizija torej ni dovoljena, kolikor se nanaša na sodbo o tem zahtevku (490. člen ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato na temelju 377. člena ZPP zavrglo.

II.

8. Okrožno sodišče je zavrnilo glavni zahtevek SRD d.d. zoper I. d.d. Višje sodišče je zavrglo pritožbo tožeče stranke, kolikor se je nanašala na glavni tožbeni zahtevek SRD d.d. zoper I. d.d. Menilo je namreč, da I. d.d. za pritožbo nima pravnega interesa. I. d.d. je vložila revizijo tudi zoper tisti del drugostopenjske sodbe, ki se nanaša na glavni tožbeni zahtevek SRD d.d. Kot razlog je navedla, da je interes za pritožbo vseeno imela. Posledica zavrnitve glavnega tožbenega zahtevka naj bi bila ugoditev podrejenemu tožbenemu zahtevku.

9. Mnenje pritožbenega sodišča je pravilno. Revizija je v tem delu neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev enega od dveh zahtevkov, je za toženo stranko pravno zgolj koristna. Z zavrnitvijo namreč za toženo stranko preneha nevarnost, da bi morala kaj dati ali storiti, zato se z zavrnitvijo njen položaj v pravnem pogledu izboljša. Za pritožbo torej I. d.d. kot tožena stranka iz nasprotne tožbe ni imela pravnega interesa. Vrhovno sodišče pripominja le še, da je poleg tega zmotno tudi v reviziji zastopano mnenje, da je ugoditev podrejenem zahtevku posledica zavrnitve glavnega zahtevka.

III.

10. Kolikor se je sodba Višjega sodišča nanašala na podrejeni zahtevek I. d.d., so bili njeni razlogi naslednji:

11. obveznostno razmerje med strankama je bilo vzajemno (122. člen ZOR). Tožeča stranka je bila dolžna izdati delnice, izvirajoče iz postopka lastninskega preoblikovanja. Tožena stranka je dne 13.2.1998 plačala 11.646.303,91 SIT. Ker je izpolnitev pogodbene obveznosti I. d.d. iz Pogodbe postala nemogoča, je zahtevek SRD d.d. na vrnitev plačanega zneska utemeljen (prvi odstavek 137. člena ZOR).

IV.

12. Razlogi pritožbenega sodišča v bistvenem delu vzdržijo revizijske napade. Revizija se zato zavrne (378. člen ZPP).

13. Pravilno je mnenje pritožbenega sodišča, da sta bili obveznosti I. d.d. in SRD d.d. vzajemni, saj to izhaja iz točk IV. in VI. pogodbe. Prav tako je pravilno mnenje Višjega sodišča, da je I. d.d. dolgovala delnice, izdane v postopku lastninskega preoblikovanja. To izhaja iz določb Pogodbe, ki so predvidevale izročitev delnic z dnem vpisa lastninskega preoblikovanja I. d.d. v sodni register in (točka IV Pogodbe), in iz določb točke III, ki so določile vrednost delnic glede na otvoritveno bilanco z dne 1. 1. 1993.

14. Brez uspeha napada revident ugotovitev pritožbenega sodišča, da I. d.d. ne more izpolniti svoje pogodbene obveznosti. V reviziji meni, da takšna ugotovitev drugostopenjskega (in že prej prvostopenjskega) sodišče nima opore v izvedenih dokazih. Revident s tem revizijskim razlogom pravzaprav izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. To pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15. Ker I. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja (privatizacije) ni izdala delnic, in tega tudi sedaj ne more storiti, je nastala nemožnost izpolnitve Iskrinih obveznosti. Nemožnost izpolnitve je povzročila I. d.d. (dolžnica za izdajo delnic), ker pravočasno ni izdala delnic. Na podlagi prvega odstavka 137. člena ZOR in prvega odstavka 138. člena ZOR izhaja, da zaradi nemožnosti izpolnitve ene obveznosti iz dvostranske pogodbe ugasne tudi njej nasproti stoječa pogodbena obveznost.

16. Če prva stranka ne odgovarja za nemožnost izpolnitve (prvi odstavek 137. člena ZOR) in tudi druga stranka ne, mora prva stranka vseeno vrniti prejeto. Zakonodajalec je očitno hotel preprečiti, da bi prva stranka zaradi naključne nemožnosti svoje dajatve (ali storitve) celo pridobila nekaj, namreč protidajatev, za katero ji ne bi bilo treba v zameno ničesar dati (ali storiti). Isto pravilo mora toliko bolj veljati, če prva stranka celo odgovarja za nemožnost izpolnitve. Iz tega razloga je zahtevek SRD d.d. za vrnitev 11.646.303,91 SIT, utemeljen.

17. Glede na povedano je vseeno, ali je SRD d.d. izpolnil v celoti, kot je menilo pritožbeno sodišče, ali le deloma, kot meni revizija. V vsakem od obeh primerov je namreč zahtevek SRD d.d. na vrnitev tega, kar je sam že plačal I. d.d., in do zamudnih obresti. In le za to v tej zadevi sploh (še) gre.

18. Revident nepravilno meni, da bi SRD d.d. moral postaviti dodaten rok za izpolnitev (drugi odstavek 126. člena ZOR). Ker je zahtevek SRD d.d. na vrnitev nastal na temelju zakona, za nastanek tega zahtevka ni potrebna postavitev dodatnega primernega roka za izpolnitev obveznosti.

19. Od nastanka nemožnosti izpolnitve, to je od 29. 10. 1997, ni podlage za to, da bi I. d.d. obdržala prejeti znesek (četrti odstavek 204. člena ZOR). Poleg tega je bila I. d.d. zaradi lastne kršitve pogodbe nepoštena, zato je SRD d.d. upravičen tudi do zamudnih obresti od 31. 2. 1998 naprej (214. člen ZOR).

IV.

20. Ker tožeča stranka (I. d.d.) v reviziji ni uspela, od tožene stranke (SRD d.d.) ne more zahtevati povrnitve svojih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

21. Ker je tožena stranka (SRD d.d.) v revizijskem postopku uspela v celoti, je upravičena do povrnitve vseh zahtevanih 1.650 odvetniških točk vključno z DDV, kar znese v denarju 217.800,00 SIT. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve sodne takse v višini 15.671,00 SIT. Kot strošek je navedla tudi poročilo stranki. Ker pa ni postavila določnega zahtevka, revizijsko sodišče o temu strošku ni odločalo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 891/2002
• Sklep I Up 460/2000
• VSL sodba II Cp 263/2017