Sodba III Ips 88/2004

Jedro

Morebitne dolžnikove težave pri pridobivanju vrstnih (generičnih) stvari ne zadoščajo za nastanek dolžnikove nemožnosti (2. odstavek 355. člena ZOR).

355. člen ZOR se lahko smiselno uporabi za pravice, določene po vrsti.

Smisel 4. odstavka 116. člena ZPPSL je, da se vzpostavi pravni položaj, ki bi ostajal, če bi pravno dejanje ne bilo storjeno; to odločilno govori v prid vrnitve prejetega, dokler je le-ta sploh mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 1.143.724,00 SIT v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. A. d.d. (druga toženka; v nadaljevanju: A.) je imela tri terjatve do E. d.d. Ta je bil imetnik 48.678 rednih delnic A. A. je 16.4.1990 z E. sklenila zastavno pogodbo, katere predmet je bilo 48.678 rednih delnic A., in s katero je zavarovala te tri terjatve. Delnice v tem času niso bile izdane v listinski obliki.

2. Ker E. d.d. svojih dolgov ni poravnal, je A. zastavljene delnice odsvojila naslednjim pridobiteljem:

1. A. Ž. s pogodbo z dne 18. 6. 1990, 2. lastnim zaposlenim kot nadomestno izpolnitev namesto dodatnega regresa dne 26. 12. 1990 in 3. sami sebi dne 31. 12. 1991, tako da je pridobila lastne delnice.

3. Z odsvojitvijo A. Ž. je pridobila 10.000.000,00 SIT, z odsvojitvijo v korist lastnih zaposlenih je prihranila 1.760.000,00 SIT in s pridobitvijo lastnih delnic je pridobila vrednost v višini 36.918.000,00 SIT.

4. Nad dolžnikom E. p.o. se je 19. 10. 1990 začel stečajni postopek. A. je z zastavno pogodbo zavarovane terjatve v stečaju prijavila. Izpodbijala jih je K. d.d. - v stečaju (v nadaljevanju: K.). E. p.o. je bil kasneje prodan kot pravna oseba, tako da se je stečajni postopek nadaljeval zoper sedanjo toženo stranko, to je E. - stečajna masa (v nadaljevanju: E.).

5. Tožeča stranka je postavila naslednje zahtevke:

1. zahtevek na ugotovitev, da je pravno dejanje sklenitve in izpolnitve zastavne pogodbe z dne 16. 4. 1990 brez pravnega učinka proti stečajni masi in 2. tri zahtevke na vrnitev pridobljenih treh zneskov (10.000.000,00 SIT, 1.760.000,00 SIT in 36.918.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi.

6. Menila je, da so njeni zahtevki utemeljeni zato, ker je A. z odsvojitvijo delnic pridobila korist v denarju. To korist naj bi morala v stečajno maso vrniti v denarju, ne v delnicah, skupaj z zamudnimi obrestmi.

7. Okrožno sodišče je tožbenemu zahtevku na ugotovitev relativne neučinkovitosti zastavne pogodbe z dne 16. 4. 1990 ugodilo. Ugodilo je tudi tožbenim zahtevkom na vračilo pridobljenih glavnic zneskov in pretežnemu delu obrestnih zahtevkov.

8. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo potrdilo glede zahtevka na ugotovitev relativne neučinkovitosti zastavne pogodbe. V delu, ki se je nanašal na dajatvene tožbene zahtevke, je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je vse zahtevke zavrnilo.

9. Sodbo Višjega sodišča izpodbija K. z revizijo v delu, ki se nanaša na dajatvene zahtevke. Z njo poskuša doseči še ugoditev svojim dajatvenim zahtevkom.

I.

10. Tožeča stranka je v reviziji uveljavljala, da je pri odločanju na drugi stopnji sodeloval sodnik, ki je že deloval kot predsednik stečajnega senata v stečajni zadevi tožeče stranke z opr. št. St 8/90. Tožeča stranka meni, da je obstajal izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP v povezavi z 2. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidentovo mnenje je pravno zmotno.

11. Izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP je podan le, če je sodnik sodeloval v pravdnem postopku pred nižjim sodiščem v isti zadevi. Zadeva je ista, če ima vsaj v bistvenem delu isto dejansko in pravno stanje, tako da je tudi predmet odločanja pred nižjim in instančnim sodiščem v bistvenem delu enak. Takšna je bila že dosedanja ustaljena sodna praksa (prim. zadeve z opr. št. II Ips 675/96 in II Ips 534/97). Ker izpodbijanje pravnih dejanj ni nadaljevanje stečajnega postopka, oba postopka pa tudi nimata istega pravnega temelja, ne gre za isti zadevi in tudi izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP ni podan.

II.

12. Razlogi pritožbenega sodišča so bili:

izpodbito pravno dejanje naj bi bilo brez pravnega učinka proti stečajni masi. Nasprotna stranka bi morala v stečajno maso vrniti vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitim dejanjem (4. odstavek 116. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; Uradni list SFRJ, št. 83/89; v nadaljevanju:

ZPPSL/1989). Posledice izpodbitih dejanj naj bi bilo potrebno presojati po določbah ZOR. Pritožbena sodba pušča sicer odprto, ali se naj uporabijo pravila o neupravičeni pridobitvi (četrti odstavek 210. člena ZOR) ali 113. člen ZOR. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča pa nedvoumno izhaja, da naj bi bila tožeča stranka upravičena do vrnitve premoženjskih koristi v naravi. Povrnitev v denarju naj bi bila predvidena le, če ni mogoča vrnitev v naravi.

13. Vrnitev odsvojenih delnic naj ne bi bila nemogoča kljub temu, da je bilo v vmesnem času opravljeno razpolaganje z delnicami. Tudi če naj bi tožena stranka pridobljenih delnic ne imela več, naj bi bilo še vseeno mogoče, da jih pridobi na trgu. Zato naj bi bil denarni dajatveni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

III.

14. Razlogi pritožbenega sodišča vzdržijo vse revizijske napade.

Revizija se zato zavrne (378. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo ZPPSL/1989. Stečajni postopek nad E. p.o. (ki se sedaj nadaljuje kot postopek zoper stečajno maso E. p.o.), se je začel dne 19. 10. 1990, torej še pred uveljavitvijo Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993; kasnejše spremembe in dopolnitve; v nadaljevanju ZPPSL/1993). Prvi odstavek 196. člena ZPPSL/1993 določa le, da se pred uveljavitvijo ZPPSL/1993 začeti stečajni postopek konča po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPPSL/1993. Ni pa določeno, kateri predpis se uporabi v pravdnih postopkih, ki so zgolj posledica pred uveljavitvijo ZPPSL/1993 začetega stečajnega postopka. Eden takšnih postopkov je tudi postopek za izpodbijanje pravnih dejanj. Ta postopek se je začel že v letu 1991, ko je še veljal ZPPSL/1989. Njegovi predmeti so izpodbijanje pravnih dejanj in povrnitveni zahtevki. Ti zahtevki imajo svoj temelj v materialnopravnih določbah ZPPSL/1989, še zlasti v četrtem odstavku 116. člena ZPPSL/1989. Zato ni ovir, da se ne bi ZPPSL/1989 v tem, materialnopravnem delu, uporabil tudi še po uveljavitvi ZPPSL/1993.

16. ZOR se lahko uporablja na temelju 1060. člena Obligacijskega zakonika. Tudi v tem oziru je odločba pritožbeno sodišče pravilna.

17. Pritožbeno sodišče je pravilno menilo, da lahko tožeča stranka v korist stečajne mase predvsem zahteva vrnitev prejetega v naravi, če je to še mogoče. Pravilno je tudi menilo, da je to v zadevnem primeru še mogoče. Z revizijskim mnenjem, da mora tožena stranka vrniti prejeto denarno korist, se revizijsko sodišče ne strinja. Prav tako ne soglaša s nadaljnjim revizijskim stališčem, da vrnitev v naravi v konkretnem primeru ni mogoča, ker so bile predmet zastavne pogodbe imenski vrednostni papirji.

18. Revizijski očitek v točki 2 ni namenjen uporabi četrtega odstavka 116. člena ZPPSL/1989 nasploh, temveč njegovi razlagi in uporabi znaka dejanskega stanu "premoženjske koristi", ki jih mora nasprotna stranka "vrniti v stečajno maso".

19. Premoženjska korist je vsaka pridobitev, ki ima samostojno premoženjsko vrednost. Lahko je stvar ali pravica. Delnice so torej premoženjska korist, ne glede na to, ali so vrednostni papirji, ali ne.

20. Že preprosta jezikovna razlaga zakonskega besedila kaže na to, da se pojem "vrnitev" v ZPPSL/1989 nanaša prav na tiste reči (stvari ali pravice), ki jih je tožena stranka prejela. V takšnem smislu uporablja isti pojem ZPPSL/1989 v prvem odstavku 47. člena ZPPSL, ki glasi: "... upniki... niso dolžni vrniti tistega, kar so prejeli."

21. Jezikovno razlago dopolnjuje tudi razlaga po namenu pravne norme (teleološka razlaga). ZPPSL/1989 v četrtem odstavku 116. člena določa, da je pravno dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi. Smisel te norme je, da se vzpostavi položaj, ki bi obstajal, če bi pravno dejanje ne bilo storjeno; to odločilno govori v prid vrnitve prejetega, dokler je le-ta sploh mogoča. Izpodbijalec in njegov nasprotnik sta glede na četrti odstavek 116. člena ZPPSL/1989 postavljena v položaj, kot če bi bil pravni posel brez pravnega učinka; za tretje je pravni posel pravno učinkovit. Takšen koncept (t. i. relativne neučinkovitosti) že po svoji temeljni naravi v prvi vrsti omogoča nastanek zahtevka na vrnitev prejetega, vse dokler je to še mogoče.

22. Ker je pravno dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi, sme tožeča stranka zahtevati le vrnitev tega, kar je sploh bilo predmet izpodbijanega pravnega dejanja. Nima torej zahtevka na denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča. To stališče ustreza tudi dosedanji sodni praksi (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. III Ips 80/2002; dostopna je preko IUS-INFA), ki se sicer nanaša na - glede relativne neučinkovitosti - enako določbo prvega odstavka 130. člena ZPPSL.

23. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je vrnitev delnic v naravi mogoča. Možnost vrnitve v naravi utemeljuje pritožbeno sodišče s tem, da delnice kot skupek članskih pravic obstajajo ves čas obstoja delniške družbe, kar je tožena stranka, in da pridobitev delnic ni nemogoča, ker se nahajajo v pravnem prometu.

24. Izhodišče v reviziji zastopanega mnenja je, da so bile zastavljene imenske delnice, in da so bile zastavljene delnice vrednostni papirji (točke 3.2. in naslednje). Takšna trditev je v nasprotju z jasnimi ugotovitvami, da delnice v času zastavitve niso obstajale v obliki delniških listin (str. 16 prvostopenjske sodbe). Ker zastavljene delnice sploh niso bile vrednostni papirji, tudi niso mogle biti imenski vrednostni papirji.

25. Ker je osnovni kapital delniške družbe vselej razdeljen na delnice (prvi odstavek 169. člena ZGD), prenehajo delnice kot skupek članskih pravic šele s prenehanjem delniške družbe. Takšna je pravna ureditev, ki jo mora sodišče poznati po uradni dolžnosti, in je torej toženi stranki ni potrebno dokazovati. Ker pa so bile zastavljene prav delnice A. (v smislu: delnice na A.), ki je v Republiki Sloveniji splošno poznana delniška družba, ni bilo potrebno dokazovati, da je vrnitev v naravi še mogoča (četrti stavek 214. člena ZPP). Tudi revizijski očitek, da A. zgolj trdi, in ne dokazuje možnosti, torej ne more pomagati reviziji tožeče stranke do uspeha.

26. V danem primeru nemožnost izpolnitve ni nastopila. Delnice A. so bile v zastavni pogodbi zgolj označene po svojih splošnih značilnostih. Predstavljale so skupek pravic in kot vrednostni papirji niso obstajale. Po pravni plati so bile podobne vrstnim stvarem. Nemožnost izpolnitve pri vrstnih stvareh (stvari določene po vrsti) nastopi šele, če je uničena cela množica takšnih stvari (drugi odstavek 355. člena ZOR). Morebitne dolžnikove težave pri pridobivanju stvari torej še zdaleč ne zadoščajo za nastanek nemožnosti. Da dolžnikova obveznost ne preneha niti, ko so vse takšne stvari, kar jih ima dolžnik, uničene, je celo izrecno določeno (prvi odstavek 355. člena ZOR). Pravilo iz 355. člena ZOR velja sicer za stvari, ne za pravice. Ker pa je pravni položaj pri le po splošnih značilnostih opredeljenih pravicah v vsem enak kot pri stvareh, se pravilo lahko smiselno uporabi tudi za pravice.

27. Okoliščina, da delnice ne kotirajo na borzi, ne preprečuje njihove pridobitve. Pomeni zgolj nebistveno otežitev nakupa delnic. Tako na primer izvršba na dobavo nadomestnih stvari ni nemogoča, če se nadomestne stvari ne najdejo pri dolžniku ali kom drugem. To oviro lahko upnik premaga tako, da predlaga, da se izvršba opravi tako, da ga sodišče pooblasti, da sme v določenem roku na dolžnikove stroške te stvari kupiti kje drugje (prvi odstavek 217. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Navedeni zakon torej ne izhaja od nemožnosti izpolnitve. Ovire pri nakupu delnic je mogoče premagati npr. z javnim pozivom k prodaji delnic in nakupom od prodajalcev, ki se javijo na poziv. Malo je verjetno, da A. ne pozna svojih največjih delničarjev, na katere se lahko naravnost obrne s predlogom za prodajo delnic. Obstajajo še druge poti in načini, da se premagajo ovire pri morebitnem nakupu delnic.

28. Kot odločilen tudi ne more obveljati razlog, ki ga je navedla tožeča stranka, da je namreč stečajna masa bila (in še bo) prikrajšana za izvrševanje članskih pravic iz delnic v času do vrnitve v stečajno maso. Stečajna masa E. bi bila prikrajšana za koristi od članskih pravic (npr. za dividende) celo v primeru, če bi tožeča stranka uspela s svojim denarnim zahtevkom, zato je navedeni revijski razlog brez prave teže. Vendar je to vprašanje rešil že četrti odstavek 116. člena ZPPSL/1989: v stečajno maso se vrnejo premoženjske koristi. Koristi od izvrševanja članskih pravic niso izvzete. Vendar le-teh tožeča stranka ni niti uveljavljala, in o njih posledično Vrhovno sodišče ne odloča.

29. Ker je po prepričanju Vrhovnega sodišča zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za prejeto premoženjsko korist neutemeljen, je posledično neutemeljen tudi obrestni zahtevek. Predpostavka obrestnega zahtevka je namreč vselej obstoj denarne obveznosti (prvi odstavek 277. člena ZOR). Ker do obrestnega zahtevka stečajna masa ni upravičena, Vrhovnemu sodišču ni potrebno odgovoriti na točko 5 revizije.

IV.

30. Druga toženka je zahtevala povrnitev nagrade za delo odvetnika v višini 4.500 odvetniških točk, nagrade za konferenco s stranko in DDV od teh dveh vrst stroškov, ter povrnitev materialnih stroškov in sodnih taks.

31. Ker je druga toženka v celoti uspela v postopku z revizijo, je utemeljen njen zahtevek za povrnitev stroškov, ki so nastali med postopkom v zvezi z njo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

32. Glede na drugi odstavek 14. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) se za izračun nagrade za delo odvetnika uporabi tarifa, veljavna v času, ko je odvetnik opravil svoje delo. Podlaga za izračun nagrade je vrednost spornega predmeta; na revizijski stopnji je znašala še 48.678.000,00 SIT.

33. Glede na tar. št. 18 tč. 1 in 21. tč. 3 Odvetniške tarife je druga toženka upravičena do povrnitve 2.850 točk nagrade in DDV, kar znaša v denarju (z vračunanim DDV) 376.200,00 SIT. Utemeljen je tudi zahtevek druge toženke za povrnitev 7.524,00 SIT materialnih stroškov (drugi in tretji odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in sodne takse v višini 760.000,00 SIT.

34. Druga toženka ni upravičena do povrnitve 100 odvetniških točk za konferenco s stranko, ker je ta nagrada vključena v nagrado za odgovor na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 207/2016
• Sodba II Ips 197/2011
• VSRS Sodba IV Ips 24/2017