Sodba III Ips 120/2004

Jedro

Z začasno odredbo, katere vsebina je prepoved odtujitve ali obremenitve dolžnikovih nepremičnin (2. točka 1. odstavka 271. člena in 2. točka 1. odstavka 273. člena ZIZ), se dolžniku zgolj prepove odtujitev (ali obremenitev) nepremičnin. Z začasno odredbo upnik ne pridobi pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Vknjižena prepoved odtujitve (in obremenitve) predstavlja zgolj oviro za vpis (5. točka 1. odstavka 86. člena ZZK), če je prepoved obstajal v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Če (še) ni, potem tudi z začasno odredbo izrečena prepoved odtujitve (ali obremenitve) ne učinkuje.

Če se lahko vloži ugotovitvena tožba na temelju posebnega predpisa, ni potrebno zatrjevati pravnega interesa, razen če bi tega nemara ne zahteval posebni predpis sam (2. odstavek 181. člena ZPP). Z na temelju začasne odredbe v zemljiško knjigo vpisano prepovedjo odtujitve ali obremenitve upnik (iz začasne odredbe) ne pridobi materialnopravne pravice. Zato tudi morebitna kršitev prepovedi ne pomeni, da obstaja materialnopravni razlog za neveljavnost tiste vknjižbe, ki nasprotuje na temelju začasne odredbe vpisani prepovedi odtujitve ali obremenitve. Izbrisna tožba je neutemeljena (1. odstavek 101. člena ZZK).

Izrek

1. Reviziji tožene stranke in stranskega intervenienta se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu, v katerem se nanaša na tožbeni zahtevek zoper P. d.o.o., spremeni tako, da se pritožba tudi v tem delu zavrne in potrdi prvostopenjska sodba.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

2. Tožeča stranka mora P. d.o.o., povrniti stroške pravdnega postopka v višini 735.330,00 SIT v petnajstih dneh.

Tožeča stranka mora stranskemu intervenientu povrniti nagrado za delo odvetnika v revizijskem postopku v višini 594.000,00 SIT v petnajstih dneh.

Tožeča stranka mora stranskemu intervenientu povrniti stroške sodne takse za revizijo, če bo sodno takso plačal v petnajstih dneh po prejemu revizijske sodbe.

Obrazložitev

Dne 16. 6. 1999 sta S. F. kot prodajalka in P. d.o.o. kot kupec sklenila Kupno pogodbo. Pogodbeni predmet so bile nepremičnine v z. k. telesu II, vl. št. 2125, k. o... Zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice je bil vložen 12. 10. 1999. Predkupni upravičenec je šele po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, 8.11.1999 izjavil, da predkupne pravice ne bo uveljavljal. Dne 4.2.2000 je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo predlog za vpis lastninske pravice. V postopku s pravnimi sredstvi je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 9. 5. 2000 dovolilo vpis lastninske pravice v korist P. d.o.o.; vpis je bil kasneje tudi opravljen.

V časovnem obdobju med sklenitvijo Kupne pogodbe in vpisom P. d.o.o. kot lastnika v zemljiško knjigo se je odvijal postopek, ki je imel pred prvostopenjskim sodiščem opravilno številko Pg 921/96. V tem postopku je bila najprej z začasno odredbo prepovedana odtujitev (in obremenitev) istih nepremičnin, ki so bile (kasneje) predmet Kupne pogodbe. Ta prepoved je veljala vse do 11. 10. 1999, ko je bila izbrisana. Ponovno je bila vpisana šele 2. 2. 2000 na temelju sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. III Ips 1/2000.

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice v korist P. d.o.o. neveljavna in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Okrožno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke, kolikor se je nanašala na P. d.o.o., in ugodilo tožbenemu zahtevku zoper P. d.o.o. Pritožbo je zavrnilo v delu, v katerem se je nanašala na S. F. Revizijo so vložili tožeča stranka, P. d.o.o. in S. F. kot stranski intervenient. Stransko intervencijo je Okrožno sodišče dovolilo. Z revizijo skušata P. d.o.o. in S. F. doseči zavrnitev tožbenega zahtevka tudi zoper P. d.o.o. Tožeča stranka z revizijo še naprej uveljavlja svoj zahtevek zoper S. F.

I.

Pritožbeno sodišče je navedlo naslednje razloge: z zaznambo prepovedi odtujitve (18. člen Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995, Ur. l. RS, št. 33/95 in 50/2002; v nadaljevanju ZZK) naj bi bila omejena vsa nadaljnja razpolaganja. Ob vložitvi naj bi bila Kupna pogodba nična. Konvalidirala naj bi šele 8. 11. 1999, ko se naj bi predkupni upravičenec odrekel predkupni pravici. Z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga si naj ne bi tožeča stranka zagotovila niti vrstnega reda (46. člen ZZK). Sodišče naj bi sicer odločalo o vpisu po stanju v trenutku vložitve predloga za vpis, vendar naj ne bi smelo dovoliti vpisa, če bi iz vpisov izhajala ovira za vpis. V danem primeru naj bi takšno oviro predstavljala začasna odredba. Ker je zemljiškoknjižno sodišče kljub temu opravilo vpis, naj bi bila tožeča stranka prizadeta v materialnopravni "predknjiženi zemljiškoknjižni pravici".

II.

1. Zmotno je mnenje, zastopano v revizijah S. F. in P. d.o.o., da bi morala tožeča stranka dokazati obstoj pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Po drugem odstavku 181. člena ZPP se lahko vloži ugotovitvena tožba, "če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj ... kakšne pravice ... ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe." Prav iz zadnjega dela drugega odstavka je razvidno, da so trije primeri, na katere se nanaša drugi odstavek 181. člena ZPP, mišljeni izbirno (alternativno). Prvi primer se nanaša na vložitev ugotovitvene tožbe na temelju posebnih predpisov. V takšnem primeru ni potrebno zatrjevati pravnega interesa, razen če bi tega nemara ne zahteval posebni predpis sam. Ker je prvi odstavek 101. člena ZZK takšen poseben predpis, lahko tožeča stranka vloži ugotovitveno tožbo, pri čemer ji ni treba zatrjevati obstoja pravnega interesa.

2. Prav tako ni pravilno mnenje iz revizij P. d.o.o. in S. F., da je Višje sodišče v Mariboru bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Revizija namreč očita pritožbeni sodbi, da iz nje ni razvidno, v katerem časovnem obdobju je veljala začasna odredba, s katero je bila izrečena prepoved odtujitve (in obremenitve). Veljavnost začasne odredbe za odločitev v tej zadevi namreč ne predstavlja odločilnega dejstva. Razlogi bodo podani v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

III.

Revizija tožeče stranke je neutemeljena. Reviziji tožene stranke in S. F. sta sicer utemeljeni, vendar ne iz razlogov, ki jih sami uveljavljata. Pritožbeno sodišče je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, kar se je izkazalo pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Vrhovno sodišče je zato ugodilo revizijama tožene stranke in stranske intervenientke v delu, ki se nanaša na ničnostni zahtevek zoper P. d.o.o. in sodbo Višjega sodišča v Mariboru v tem delu spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Revizijskega preizkusa ne vzdrži mnenje pritožbenega sodišča, da je bila tožeča stranka zaradi vpisa lastninske pravice v korist P. d.o.o. prizadeta v svoji predknjiženi materialnopravni zemljiškoknjižni pravici.

1. Po prvem odstavku 246. člena Zakona o zemljiški knjigi iz leta 2003 (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1) se ZZK-1 uporablja za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve tega zakona še ni odločilo o vpisu. Za razmerja, v katerih je že odločilo o vpisu, se torej še naprej uporablja ZZK.

Vpis lastninske pravice, ki je predmet te izbrisne tožbe, je bil opravljen na temelju sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 9.5.2000. Za vpis lastninske pravice se je torej uporabil še ZZK. Ker se izbrisni zahtevek (vsebovan v izbrisni tožbi) nanaša na eno tistih pravnih razmerij, o katerih je bilo o vpisu odločeno še po ZZK, se mora tudi utemeljenost izbrisnega zahtevka presojati po ZZK in ne po ZZK-1. Višje sodišče je ravnalo prav, ker je uporabljalo ZZK.

2. Predpostavke izbrisnega zahtevka (ki se uveljavlja z izbrisno tožbo), so določene v prvem odstavku 101. člena ZZK. Te so: da obstaja kakšen materialnopravni razlog za neveljavnost vknjižbe in da je tožeča stranka oškodovana v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo.

a) Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da je bila tožeča stranka prizadeta v materialnopravni "predknjiženi zemljiškoknjižni pravici". Takšno pravico naj bi ji bila podelila v zemljiško knjigo vpisana začasna odredba, ki je lastnici (S. F.) prepovedala odtujitev (in tudi obremenitev).

Iz obrazložitve pritožbenega sodišča ne izhaja, ali je bila začasna odredba izdana na temelju Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 do Ur. l. RS, št. 32/2000; v nadaljevanju: ZIP) ali Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998, 72/1998, 11/1999; v nadaljevanju ZIZ). Prav tako ni razvidno, ali je bila zavarovana denarna ali nedenarna terjatev. Ker pa ZIZ ni drugače uredil učinkov začasne odredbe kot že pred njim ZIP, in ker so učinki začasne odredbe enaki ne glede na vrsto zahtevka, je revizijsko sodišče vseeno lahko odločilo v zadevi sami.

b) Z začasno odredbo, katere vsebina je prepoved odtujitve ali obremenitve dolžnikovih nepremičnin (2. točka prvega odstavka 266. in 2. točka 268. člena ZIP; enako 2. točka prvega odstavka 271. člena in 2. točka prvega odstavka 273. člena ZIZ), se dolžniku zgolj prepove odtujitev (ali obremenitev) nepremičnin. To izhaja iz zakonskega besedila samega. Z začasno odredbo torej upnik (ki je v tem primeru tožeča stranka) ni pridobil pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo (enak zaključek tudi v: Plavšak v: Zakon o zemljiški knjigi (ZZK) s komentarjem, Ljubljana 1998, komentar k 34. členu pod 4.2.2. in 4.2.3. /str. 179 do 181/). Z začasno odredbo izrečena prepoved odtujitve in obremenitve je pravno dejstvo, ne pravica (tako izrecno Juhart v: Zakon o zemljiški knjigi (ZZK) s komentarjem, Ljubljana 1998, komentar k 18. členu /str. 92/; primerjaj tudi njegov komentar k 10. členu pod 2.7 /str. 65/; enako Plavšak na navedenem mestu /str. 179/).

Vknjižena prepoved odtujitve (in obremenitve) lahko predstavlja oviro za vpis (5. točka prvega odstavka 86. člena ZZK). Ker odloča zemljiškoknjižno sodišče glede na stanje v trenutku vložitve predloga za vpis (tretji odstavek 85. člena ZZK), upošteva z začasno odredbo izrečeno prepoved torej le, če je obstajala v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Če (še) ni, potem tudi z začasno odredbo izrečena prepoved odtujitve (ali obremenitve) ne učinkuje (enako Plavšak, na navedem mestu pod 4.2.2./str. 180/).

Odločba Višjega sodišča v Kopru z opr. št. Cp 137/99 zastopa mnenje, da se z začasno odredbo omeji dolžnikova razpolagalna sposobnost. Tožeča stranka jo je navedla v svoji reviziji v podkrepitev svojih revizijskih izvajanj, da je bilo ravnanje S. F. (kot prodajalke) nezakonito. Ker pa, kot je že bilo obrazloženo, upniku (ki je v tej zadevi tožeča stranka) ne pripada nikakršna materialnopravna pravica, je popolnoma vseeno, ali je bila v času sklenitve pravnega posla razpolagalna sposobnost S. F. omejena. Zato je na prvi odstavek 101. člena ZZK oprti tožbeni zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru neutemeljen.

Ker je s tem odločeno o pravilni uporabi materialnega prava, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi revizijskimi razlogi.

IV.

Ker je revizijsko sodišče delno spremenilo drugostopenjsko sodbo, je odločilo o vseh stroških postopka, kolikor se sklep o stroških nanaša na P. d.o.o. (drugi odstavek 165. člena ZPP smiselno). Odločilo je tudi o zahtevku S. F. za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP smiselno).

Ker sta tožena stranka in intervenientka v pravdi v celoti uspeli, je tožena stranka upravičena do povrnitve vseh potrebnih stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Intervenientka je upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP ). Zaradi spremembe sodbe Višjega sodišča v delu, ki se nanaša na toženo stranko (P. d.o.o.), je Vrhovno sodišče še enkrat odločilo o stroških prvostopenjskega postopka.

1. Glede na drugi odstavek 14. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) se za izračun števila točk za posamezno opravilo uporabi tarifa, veljavna v času, ko je odvetnik opravil svoje delo, tako ugotovljeno število točk pa se pomnoži z vrednostjo točke v času odmere. V času, ko so bila opravljena procesna dejanja pred prvostopenjskim sodiščem, je veljala Odvetniška tarifa iz leta 1995 (Ur. l. RS, št. 7/1995, 3/97, 62/1998, 39/2000, 49/2000, 49/2000 in 57/2000). Toženi stranki je že prvostopenjsko sodišče priznalo 4140 točk in pribitek v višini 2 % za materialne stroške, 6.600,00 SIT za kilometrino in poleg tega še 20 % DDV in 170.000,00 SIT za takso za odgovor na tožbo. Ker znaša vrednost točke 110,00 SIT, je tožena stranka tako upravičena do povrnitve 735.330,00 SIT kot stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem.

2. Reviziji S. F. in P. d.o.o. sta v delu, ki vsebuje revizijske razloge, dobesedno enaki. Na to dejstvo je v svojem ugovoru zoper stransko intervencijo opozorila tožeča stranka. Revizija P. d.o.o. resda vsebuje na začetku še kratek povzetek dosedanjega poteka postopka, ki pa ni obvezen del revizije; prim. 335. člen ZPP, ki se na temelju 383. člena ZPP smiselno uporablja tudi za revizijo. Vendar ta del ni potreben, saj mora potek postopka poznati vsako sodišče po uradni dolžnosti.

Prva je revizijo vložila S. F. priporočeno po pošti, in sicer 9.4.2004; dne 13. 4. 2004 ji je sledila revizija tožene stranke.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev revizijskih stroškov se zavrne, ker revizija tožene stranke ne predstavlja potrebnega stroška (prvi odstavek 155. člena ZPP). Vsebinsko enaka revizija tožene stranke je bila namreč nepotrebna, saj učinkuje revizija stranskega intervenienta v korist stranke, ki se ji je stranski intervenient pridružil (četrti odstavek 201. člena ZPP).

S. F. sodne takse ni plačala, ker ji je bilo plačilo s sklepom z dne 24. 9. 2004 odloženo do prejema odločbe Vrhovnega sodišča. Pravdni strošek je le izdatek, ki nastane med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Iz te določbe izhaja, da S. F. povrnitve sodne takse ne more zahtevati, dokler je ne bo plačala sama (glej prvi odstavek 151. člena ZPP). V zakonodaji ni posebej urejeno, kako se povrne strošek, ki do konca glavne obravnave (prim. tretji odstavek 163. člena ZPP) še ni nastal, je pa njegov nastanek verjeten. Vrhovno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZPP postavilo petnajstdnevni rok od prejema revizijske sodbe. Če bo S. F. sodno takso v tem roku od prejema revizije plačala, ji bo tožena stranka dolžna povrniti tako nastali strošek.

Utemeljen pa je zahtevek S. F. za povrnitev nagrade za svojega pooblaščenca. S. F. je zahtevala povrnitev zneska 4.500 odvetniških točk, zvišanega za 20 % DDV. Glede na vrednost spornega predmeta se S. F. po tarifnih številkah 21/3 in 18/1 Odvetniške tarife prizna vseh zahtevanih 4.500 točk nagrade za revizijo. Ker znaša vrednost točke 110,00 SIT, je torej S. F. upravičena do povrnitve 594.000,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 105/2023
• VSL sklep II Cp 1822/2016
• VSK sklep I Cp 343/2016