Sodba III Ips 112/2004

Jedro

Revident zgolj s sklicevanjem na pritožbene razloge ne more doseči preizkusa pritožbene sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je pri S.K.B. banki d.d. najela kredit in je tožečo stranko zaprosila za garancijo. Tožeča stranka je prošnji tožene stranke ugodila in z njo 4.5.1994 sklenila "Pogodbo o izdaji garancije". Z njo se je tožeča stranka zavezala, da bo v korist tožene stranke dala garancijo kreditodajalcu tožene stranke.

V času sklenitve te pogodbe je bila tožena stranka upravljalec D. in njegov najemnik, hkrati pa tudi najemodajalec prostorov v tej zgradbi. Najemodajalec (v razmerju do tožene stranke) je bila Občina ...

S 4. členom Pogodbe o izdaji garancije je bilo dogovorjeno zavarovanje v korist tožeče stranke za primer vnovčitve garancije. Če bi kreditodajalec uveljavljal garancijo, bi tožeča stranka postala upravljalec D. in tudi "koristnik podnajemnih pogodb." Poplačala bi se lahko tožeča stranka iz razlike med prejetimi in plačanimi najemninami. Pogodba o izdaji garancije ni izrecno določala, ali je s 4. členom v primeru vnovčitve garancije izključen povrnitveni (regresni) zahtevek tožeče stranke, ali ne. Bivši zastopnik tožeče stranke je menil, da je bilo po Pogodbi o izdaji garancije predvideno varstvo zgolj dodatno k povrnitvenemu zahtevku iz prvega odstavka 1013. člena ZOR. Zastopnik tožene stranke je menil, da sta z dogovorom v 4. členu Pogodbe o izdaji garancije stranki nameravali izključiti povrnitveni zahtevek iz prvega odstavka 1013. člena ZOR, čeprav tega izrecno nista dogovorili.

Tožeča stranka je dne 25.5.1995 s kreditodajalcem tožene stranke sklenila poroštveno pogodbo. Tako je izpolnila svojo obveznost do tožene stranke, ki jo je prevzela s Pogodbo o izdaji garancije. Kreditodajalcu je izročila menico. Ker tožena stranka svoje obveznosti do kreditodajalca ni izpolnila, je kreditodajalec dne 11.6.1997 vnovčil menico v znesku 6.544.927,40 SIT. S tem je nastal zahtevek tožeče stranke na povrnitev plačanega zneska. Tožeča stranka si iz najemnin, do katerih je bila upravičena na temelju 4. člena Pogodbe o izdaji garancije, ni mogla povrniti tega, kar je kot porok plačala kreditodajalcu tožene stranke.

Tožeča stranka je zato s tožbo od tožene stranke zahtevala povrnitev 6.544.927,40 SIT in zamudne obresti od dneva plačila. Menila je, da glede na določila Pogodbe o izdaji garancije njen zahtevek za povrnitev (prvi odstavek 1013. člena ZOR) ni bil izključen.

Okrožno sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožba tožene stranke je bila neuspešna. Z revizijo tožena stranka še naprej poskuša doseči zavrnitev tožbenega zahtevka.

I.

Sodba pritožbenega sodišča sloni na naslednjih razlogih:

Člen 4 Pogodbe naj bi si bivši zakoniti zastopnik tožeče stranke in zakoniti zastopnik tožene stranke razlagala vsak po svoje. Ker naj bi Pogodba o izdaji garancije ne vsebovala izrecnega dogovora o odpovedi povrnitvenemu zahtevku, naj bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

II.

Razlogi pritožbenega sodišča vzdržijo revizijske napade. Revizija se zato zavrne.

Pravilno je mnenje pritožbenega sodišča, da lahko tožeča stranka uveljavlja povrnitveni zahtevek po prvem odstavku 1013. člena ZOR. Ker sta stranki 4. člen Pogodbe o izdaji garancije razumeli vsaka na svoj način, je končno odločilno besedilo Pogodbe, ki zahtevka po prvem odstavku 1013. člena ZOR ni izključilo.

Tožeča stranka je torej imela na razpolago različne možnosti za poplačilo svoje terjatve do tožene stranke. Lahko bi le zahtevala prevzem upravljanja in se poskusila poplačati iz razlike v najemninah; lahko bi tudi le postavila zahtevek iz prvega odstavka 1013. člena ZOR. Smela je tudi storiti oboje in tako je v tem primeru tudi ravnala.

V vsakem primeru so torej neutemeljeni revizijski razmisleki, da naj bi tožena stranka grobo kršila določila Pogodbe o izdaji garancije, ker naj ne bi vztrajala pri poplačilu iz najemnine. K temu namreč ni bila zavezana, kot je že bilo obrazloženo. Zato je tudi vseeno, ali je prenehanje med Občino ... in toženo stranko sklenjene najemne pogodbe padlo v čas pred predajo D. v upravljanje tožeče stranke, ali po predaji. Drugačno revizijsko mnenje je pravno zmotno.

Z revizijsko grajo, da sodišče ni postavilo izvedenca finančne stroke, skuša doseči revident preizkus dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zmotno je prepričanje revizije, da Občina ... odgovarja za obveznosti tožene stranke, ki je družba z omejeno odgovornostjo. Takšna odgovornost je namreč izrecno izključena (407. člen ZGD).

Revident se je tudi posplošeno skliceval na pritožbene razloge kot na revizijske. Glede na 371. člen ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano pritožbeno sodbo le v okviru revizijskih razlogov. Revident s sklicevanjem na pritožbene razloge zato ne more doseči preizkusa izpodbijane sodbe. To ustreza tudi že dosedanji sodni praksi Vrhovnega sodišča (odločbi z opr. št. III Ips 128/98 /dokument št. VS40557 z dne 8.12.1999/ in II Ips 536/2003 /dokument št. VS08206 z dne 25.11.2004/, dostopni preko IUS-INF-a).

III.

Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 108/2005
• Sodba II Ips 536/2003
• VSRS sklep II Ips 271/2014