Sodba III Ips 9/2005

Jedro

Vztrajanje pri izpolnjevanju pogodbenih dolžnosti lahko le izjemoma nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Smisel načela (pred)pogodbene zvestobe je, da pogodbenik ne sme storiti ničesar, zaradi česar bi se izjalovila sklenitev glavne pogodbe. Načelo (pred)pogodbene zvestobe pomeni zgolj konkretizacijo splošnega načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR).

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke (T., d.d. - v stečaju), še v preostalem delu (glede dela tožbenega zahtevka v višini 30.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, in razveljavi glede znižanja pravdnih stroškov za 1.207.923,00 SIT.

Reviziji tožene stranke in tožeče stranke po nasprotni tožbi se zavrneta.

Tožena stranka (po tožbi) mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega in pritožbenega postopka v višini 1.137.164,00 SIT v petnajstih dneh.

Obrazložitev

M. T. d.o.o. (v nadaljevanju: M.T.I.) je od T. M., d.d. (v nadaljevanju T.) zahtevala plačilo 120.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 1999 naprej do plačila. T. in njegove hčerinske družbe, razvidne iz uvoda te sodbe (in še nekatere druge, ki so medtem prenehale obstajati) so vložile tožbo zoper M.T.I., s katero so zahtevale plačilo 301.819.734,50 SIT z zamudnimi obrestmi kot odškodnino zaradi opustitve sklenitve prodajne pogodbe.

Po razveljavitvi drugo in prvostopenjske sodbe s sklepom z opr. št. III Ips 66/2002 je prvostopenjsko sodišče ponovno sodilo o zadevi. V novem sojenju je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice v višini 120.000.000,00 SIT, obrestnemu zahtevku od tega zneska pa le za čas od 13.7.2000 naprej do plačila. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo v celoti.

Pritožbeno sodišče je deloma ugodilo tako pritožbi M.T.I. kot tudi pritožbi T. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tako, da je zahtevku M.T.I. za plačilo zamudnih obresti za čas od 29.12.1999 do 12.7.2000 od prisojene glavnice ugodilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek M.T.I. za plačilo 30.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2000 naprej.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so bile vložene tri revizije. Prvo je vložila M.T.I., drugo je vložil T. (brez hčerinskih družb) in tretjo T. in njegove hčerinske družbe. Prvi dve reviziji se nanašata na postopek, v katerem je tožeča stranka M.T.I. in je tožena stranka T. Zadnja revizija se nanaša na postopek z nasprotno tožbo, v katerem je tožeča stranka T. in hčerinske družbe, tožena stranka pa M.T.I. Reviziji T. oziroma T. in hčerinskih družb sta bili vloženi z eno samo vlogo.

M.T.I. uveljavlja revizijske razloge po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 339. člena ZPP, in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe drugostopenjskega sodišča, ki je ni natančneje opredelila.

T. oziroma T. in hčerinske družbe uveljavljajo v svojih dveh revizijah revizijske razloge po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 6. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 339. člena ZPP, in 3. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Revident T.M. predlaga spremembo sodbe drugostopenjskega sodišča tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke še v preostanku. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Revident T. in hčerinske družbe predlaga (v postopku po nasprotni tožbi, v katerem so T. in hčerinske družbe tožeča stranka) ugoditev lastnemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe. Podrejeni revizijski predlog je enak kot pri reviziji T.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Nobena od strank ni odgovorila na revizijo.

Revizija M.T.I. je utemeljena, reviziji T. in hčerinskih družb pa ne.

1.

Tako T. kot tudi njegove hčerinske družbe so v stečaju. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča o dejstvih izhaja, da je M.T.I. že konec leta 1998 in v skoraj celem letu 1999 kazala zanimanje za nakup celotnega premoženja tožene stranke in hčerinskih družb iz stečajne mase.

M.T.I. in T. sta že 29.1.1999 uskladila in parafirala besedilo prodajne pogodbe. Sama prodajna pogodba ni bila sklenjena niti takrat niti kasneje.

Zanimanje M.T.I. se je kasneje pokazalo zlasti z notarsko overjeno izjavo z dne 22.6.1999 in s sklenitvijo Protokola z dne 1.12.1999.

V notarsko overjeni izjavi je M.T.I. izjavila, da bo do 24.6.1999 nakazala 400 mio SIT; ta znesek naj bi bil varščina za dokončno sklenitev pogodbe o nakupu vseh sredstev družb skupine T. v stečaju, in za plačilo are. Izjava z dne 24.6.1999 je predvidevala, da če pogodba po krivdi tožeče stranke ne bo sklenjena in ara ne bo plačana v predvidenem roku, to je do 20.7.1999, oziroma v razumnem roku, ostane vsa vplačana varščina družbam skupine T. v stečaju kot pogodbena kazen za neizpolnitev obveznosti sklenitve omenjene pogodbe s plačilom are.

Dne 1.12.1999 sta M.T.I. in T. sklenila predpogodbo, ki sta jo imenovala Protokol. S Protokolom se je M.T.I. zavezala, da bo podpisal pogodbo o nakupu premoženja tožene stranke, in sicer v 8 dneh po tem, ko bo prodajo celotnega premoženja odobril stečajni senat. V roku 8 dni od sklenitve pogodbe naj bi tudi plačal aro v višini 10 % vrednosti kupnine, in vanjo naj bi se všteli od 1.12.1998 naprej plačani zneski, to je skupaj 120 mio SIT. V Protokolu je bila tudi predvidena pogodbena kazen za primer, da bi M.T.I. ne hotela skleniti pogodbe po lastni krivdi. Kot pogodbena kazen je bilo predvideno plačilo 30 mio SIT, in sicer iz že plačanih 120 mio SIT.

15.1.1999 je stečajni senat sprejel sklep, s katerim je odredil prodajo premoženja T. in njegovih hčerinskih družb z neposredno pogodbo. Prvotni rok za sklenitev je bil podaljšan do 1.3.1999. Dne 13.5.1999 je bil sprejet sklep, s katerim je bila odrejena prodaja premoženja stečajnega dolžnika po zaokroženih celotah. 23.12.1999 je stečajni senat sprejel sklep o prodaji celotnega premoženja z neposredno pogodbo. Vendar celotno premoženje ni bilo prodano M.T.I., temveč 29.12.1999 nekomu drugemu.

2.

Za odločitev o zahtevkih vseh strank je torej pomembno, katera od pogodbenih strani je kršila svoje pogodbene obveznosti iz Protokola. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da se je M.T.I. izmikala in je obremenjevala drugo stran, ker je po sklenitvi Protokola vztrajala, da mora biti v Protokolu predviden sklep stečajnega senata izdan, še preden bo sama začela izpolnjevati svoje obveznosti iz Protokola. Sklep naj bi bila gola formalnost, ki bi lahko bila opravljena tudi po sklenitvi pogodbe. Ravnanje M.T.I. je bilo po stališču pritožbenega sodišča v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR).

M.T.I. je po pravici menila, da stališče pritožbenega sodišča ni pravilno. Če bi res šlo za (nezahtevno) formalnost, je toliko težje razumljivo, zakaj je stečajni upravitelj ni poskušal odpraviti. Vendar sploh ni šlo zgolj za formalnost. Pridobitev sklepa stečajnega senata pred začetkom izpolnjevanja obveznosti iz Protokola je bila pogodbena dolžnost T. Prevzel jo je s Protokolom, ki je bil po svoji vsebini predpogodba in je veljala, saj ni obstajal noben razlog, da bi bila neveljavna. Vztrajanje pri izpolnjevanju pogodbenih dolžnosti lahko le izjemoma nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. V tem konkretnem primeru ni bila podana prav nobena okoliščina, zaradi katere bi vztrajanje M.T.I. pri predložitvi sklepa stečajnega senata pomenilo kršitev prej navedenega načela. Njegovo ravnanje je bilo nasprotno celo mogoče utemeljiti s pravno negotovostjo, ki izhaja iz stečajnega prava. Tako na primer 1. in 2. točka prvega odstavka 152. člena ZPPSL jasno predvidevata, da prodajo odredi stečajni senat s sklepom, in da v okviru tega sklepa predvidi tudi način prodaje in izklicno ceno. Pravne posledice kršitve te določbe niso opredeljene. Posledice morebitne sklenitve pogodbe še pred sprejetjem sklepa stečajnega senata bi bile za M.T.I. lahko zelo neugodne, saj bi moral plačati visoko aro; da bo stečajni senat sprejel ustrezni sklep, pa bi bilo še naprej negotovo. Vseeno je, ali je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika pri razpolaganju s premoženjem omejena, kot meni M.T.I. v reviziji, ali ne. Glede na to, da ZPPSL ne opredeljuje jasno pravnih posledic kršitve prvega odstavka 152. člena ZPPSL, bi sklenitev pogodbe brez predhodne odobritve stečajnega senata v vsakem primeru za M.T.I. prinašala negotovost glede pravnega položaja. To pa prepričljivo (in zgolj le še dodatno) zanika zgolj formalni značaj sklepa stečajnega senata. Ker ni bila sklenjena pogodba, glede na vsebino Protokola za tožečo stranko tudi ni nastala obveznost plačila are. Tega si ni mogoče razložiti kot izmikanje sklenitvi pogodbe in ne kot nedopustnega obremenjevanja nasprotne strani. Na opustitev namena sklenitve glavne pogodbe iz opisanih okoliščin prav tako ni mogoče sklepati, temveč kvečjemu na namen, da se glavna pogodba sklene, ko bodo izpolnjene s Protokolom predvidene predpostavke.

Na opustitev namena sklenitve pogodbe ne kaže dejstvo, da na poziv T. z dne 7.12.1999 k sklenitvi pogodbe ni bilo odziva. M.T.I. ni bil dolžan skleniti glavne pogodbe, vse dokler ne bi bil izdan v Protokolu predvideni sklep stečajnega senata. Toliko časa tudi soglasje tujih oseb ni bilo potrebno. Delna sprememba sodbe, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke za 30 mio SIT, je torej temeljila na zmotni uporabi materialnega prava.

3.

M.T.I. je v reviziji tudi navedla vrsto razlogov, ki naj bi kazali na kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjska sodba naj bi bila po njegovem mnenju arbitrarna, zaradi pristranskega, do M.T.I. nenaklonjenega razmerja sodišča. Vsebina Protokola naj bi bila napačno navedena, in sicer glede roka iz Protokola za pripravo pogodbe. Drugostopenjsko obrazložitev naj bi bilo mogoče razumeti tako, da naj bi med strankama obstajal dogovor, da se plača ara ob podpisu pogodbe in pred sprejetjem sklepa stečajnega senata. Tudi razlogi v zvezi z dolžnostmi M.T.I. in T. pri pripravi osnutka besedila pogodbe so si nasprotujoči in tudi nejasni. Iz obrazložitve naj bi zato ne bi bilo razvidno, kaj je pravzaprav vzrok za odgovornost M.T.I. na temelju tretjega odstavka 30. člena ZOR. Poleg tega naj bi pritožbeno sodišče brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje glede dolžnosti priprave osnutka pogodbe, dovoljenja stečajnega senata za njegovo pripravo in opustitve namena sklenitve pogodbe.

Kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je storjena le, če sodba vsebuje nejasne razloge o odločilnih dejstvih ali če so ti razlogi med seboj v nasprotju. Kršitev je storjena torej le, če gre za odločilna dejstva in ne kakršnakoli druga; to izhaja že iz zakonskega besedila. Kršitev 358. člena ZPP je prav tako podana le, če je bistvena, kar izhaja iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Če se nanaša na dejstva, morajo biti odločilna, sicer kršitev ni bistvena. Odločilna so tista dejstva, ki se jih uporabi pri pravni presoji. Že prej je bilo obrazloženo, da je za revizijsko sodišče odločilno, ali je T. priskrbel sklep stečajnega senata in pomen opustitve priskrbetja tega sklepa za izpolnitev obveznosti M.T.I. iz Protokola. Glede samega dejstva, ali je bil sklep sprejet in da obveznost M.T.I. za sklenitev (glavne) pogodbe še pred sprejetjem sklepa ni obstajala, pa so ugotovitve o dejstvih prvostopenjske sodbe jasne, in tudi drugostopenjska sodba jih ni v ničemer spremenila. Obrazložitve pritožbene sodbe revizijsko sodišče ne razume tako, kot da se naj bi plačala ara že pred sprejetjem sklepa stečajnega senata. Izhodišče drugostopenjske sodbe je namreč, da je tožnik (M.T.I.) imel "dovolj časa, da bi zagotovil vsaj sredstva za plačilo are ob podpisu pogodbe" in da je tožnik tudi januarja 1999 "vedel za pogoj plačila are po podpisu pogodbe, ki bi jo po letu dni lahko zagotovil." Iz na tem mestu citiranih stališč pritožbenega sodišča izhaja, da se je pritožbeno sodišče dobro zavedalo, da obstaja dolžnost plačila are ob podpisu pogodbe - ali pa po njenem podpisu, vsekakor pa ne pred podpisom. Podrobnosti v zvezi s plačilom are, kot tudi ostali razlogi, ki jih obširno in natančno navaja M.T.I. v svoji reviziji, pa za revizijsko odločitev niso odločilni. Zato je tudi vseeno, ali je drugostopenjsko sodišče storilo očitane kršitve, ali ne, saj ostanejo brez posledic za odločitev revizijskega sodišča.

Arbitrarnost ni poseben revizijski razlog. Morebitno nenaklonjeno razmerje do M.T.I. se mora torej izkazati kot kršitev določb procesnega prava, da postane pravno upoštevno. Za M.T.I. neprijetno izražanje samo po sebi torej še ni razlog za obstoj kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.

Revizija T. in njegovih hčerinskih družb vsebuje dva glavna razloga. Prvi je, da je bil osnutek notarskega zapisa z dne 29.1.1999, v reviziji označen kot Protokol z dne 29.1.1999, materialno pravo, ki ga sodišče ni uporabilo. Drugi je, da je Protokol (z dne 1.12.1999) ničen.

V nadaljevanju se bo za revidenta uporabljala označba T., s to označbo pa bodo mišljene tudi njegove hčerinske družbe.

Neutemeljen je očitek na str. 3 revizije, da drugostopenjsko sodišče notarskega zapisa ni uporabilo, saj obrazložitev drugostopenjske sodbe na str. 7 omenja parafirani osnutek pogodbe iz januarja 1999. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo 29.1.1999 usklajeno besedilo prodajne pogodbe, in da do sklenitve pogodbe ni prišlo (str. 4 obrazložitve). Gre za isto listino, o kateri govori pritožbeno sodišče. Za sklenitev pisne pogodbe je potreben podpis listine (prvi odstavek 72. člena ZOR). Zgolj parafirano, vendar še nepodpisano besedilo pomeni zgolj pogodbeni osnutek, ki ne zavezuje. Sicer pa vsebinsko isto meni na drugem mestu celo revizija T. (str. 5). Po revizijskem mnenju naj bi sodišči prezrli "Protokol z dne 29.1.1999, s katerim sta stranki določili - uskladili besedilo kupne pogodbe, ki je bila parafirana kot osnutek v obliki notarskega zapisa." Da na temelju tega osnutka M.T.I. ni bila zavezana kupiti premoženja T., niti za 10,5 milijard SIT niti za kakršnokoli drugo ceno, je jasno.

Točko 7 Protokola je navedlo drugostopenjsko sodišče na str. 6 in 7 obrazložitve. Iz točke 7 zgolj izhaja, da "osnutek pogodbe pripravi prodajalec v roku 8 dni, ko stečajni senat to dovoli, ... stranki pa pripravita pogodbo za podpis v nadaljnjih desetih dneh, prodajalec (scil.: T.) jemlje na znanje, da mora kupec (scil.: M.T.I.) pridobiti soglasje k pogodbi tudi s strani tujih oseb." Vsebinsko popolnoma enako ugotovitev vsebuje tudi prvostopenjska sodba na str. 5. O tem, da naj bi Protokol ne določal, kdaj naj bi stranki podpisali pogodbo, torej ne more biti govora. Da je bil v vmesnem času od sklenitve Protokola kot predpogodbe do plačila are T. zavezan, da ne sklene pogodbe s kom tretjim, ustreza temeljnemu načelu pogodbene zvestobe. Njen smisel je, da pogodbenik ne sme storiti ničesar, zaradi česar bi se izjalovila sklenitev glavne pogodbe. Načelo predpogodbene zvestobe pomeni zgolj konkretizacijo splošnega načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Pogodbeni stranki sta se torej odločili za pogodbeno ureditev, zoper katero ni nobenih pomislekov, ker je naslonjena na zakonsko ureditev. Pomislekov tudi ni zoper določbo, da naj bi Protokol ostal poslovna skrivnost. Iz istega Protokola je namreč izhajalo, da želi M.T.I. za prodajo celotnega premoženja pridobiti soglasje stečajnega senata, in torej vsebina Protokola v razmerju do stečajnega senata ne bi mogla ostati poslovna skrivnost. Poleg tega je imel predsednik stečajnega senata pravico in dolžnost nadzorovanja dela stečajnega upravitelja (drugi odstavek 75. člena ZPPSL), in zanj poslovna skrivnost ni veljala, tudi če je bila dogovorjena. Ni pa prepovedano, da bi stranki Protokola ne dogovorili obstoja poslovne skrivnosti v razmerju do tretjih. T. je bil v času sklenitve Protokola sicer že v stečaju, vendar je to tudi pomenilo, da je bil obstoječe in delujoče podjetje. Dogovor o poslovni skrivnosti, ki je veljal v razmerju do tretjih, je torej lahko sklenil. Z določitvijo roka za sklenitev pogodbe, s prepovedjo sklenitve druge pogodbe in z določilom o poslovni skrivnosti torej niso bili kršeni niti prisilni predpisi niti morala. Razloga za ničnost Protokola (prvi odstavek 103. člena ZOR) torej ni. Da stečajni senat za dogovor o poslovni skrivnosti ni vedel, je revizijsko novo dejstvo, ki ni upoštevno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija T. zastopa tudi mnenje, da protokol ne zavezuje nobene od strank. Razlog naj bi bil, da v sklepu stečajnega senata ni izrecno navedeno, da se naj premoženje proda M.T.I. To mnenje je za revizijsko sodišče nerazumljivo. Iz njega ni razvidno niti, ali naj ne bi bil zavezujoč osnutek z dne 29.1.1999, ki ga je T. v svoji reviziji poimenoval protokol, ali Protokol z dne 1.12.1999. Da osnutek z dne 29.1.1999 ni zavezoval, je že bilo obrazloženo. Da je Protokol (z dne 1.12.1999) zavezoval strank, tudi ni dvoma. Poleg tega je bila dolžnost T., da priskrbi sklep stečajnega senata. Sklep stečajnega senata je bil izdan šele 23.12.1999. Njegova vsebina je bila za zahtevek iz neupravičene pridobitve, ki ga uveljavlja M.T.I., nepomembna. Odločilno je pač le to, da je T. odsvojil svoje premoženje tretjemu in s tem onemogočil izpolnitev pogodbenih dolžnosti iz Prokotola.

Neutemeljen je tudi revidentov očitek, da je bil bistveno kršen 286. člen ZPP na obravnavi dne 11.1.2001. Ta obravnava ni bila opravljena v okviru novega sojenja (opr. št. zadeve: II Pg 85/2003), temveč v okviru prvega sojenja (opr. št. zadeve: I Pg 140/2000). Morebitne kršitve določb pravdnega postopka iz prvega postopka revident glede na 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ne more več uveljavljati v okviru novega postopka, saj to niso napake, ki bi bile storjene v novem postopku.

5.

M.T.I. po osnutku pogodbe z dne 29.1.1999 ni bil dolžan izpolniti nobenih obveznosti. Isto velja za notarsko overjeno izjavo z dne 22.6.1999. Le-ta že zato ne more pomeniti temelja za morebitne zahtevke T., ker ni bila nikoli sprejeta. Izjava volje brez sprejema ima namreč pravne posledice le, če tako predvideva zakon, kot na primer za javno obljubo nagrade (229. člen ZOR in naslednji). Ker za obljubo varščine (in druge obveznosti) iz notarsko overjene izjave z dne 22.6.1999 zakon ni ničesar predvideval, je torej ostala brez takšnih pravnih posledic, kot jih je predvidevala v svojem besedilu.

Nasprotno pa je Protokol pomenil zavezujočo predpogodbo, da se kasneje sklene glavna pogodba; na temelju te podlage je T. lahko zadrževal že prej prejetih 120 mio SIT. Ker glavna pogodba ni bila sklenjena, je naknadno odpadla podlaga za zadrževanje prejetega zneska (četrti odstavek 210. člena ZOR). Ker TAM ni predložil sklepa stečajnega senata, predvidenega po Protokolu kot pogoj za podpis prodajne pogodbe, sklenitev pogodbe ni propadla po krivdi M.T.I., temveč T. T. zato nima pravice do pogodbene kazni iz Protokola. Za njegov odškodninski zahtevek iz nasprotne tožbe pravnega temelja ne nudita niti osnutek pogodbe z dne 29.1.1999, niti notarsko overjena izjava z dne 22.6.1999, in ne Protokol z dne 1.12.1999. Prav tako T. ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka na temelju tretjega odstavka 30. člena ZOR, saj ni izkazano, da bi M.T.I. opustila namen sklenitve pogodbe z T., vse dokler je bila takšna sklenitev še mogoča.

6.

Ker je revizijsko sodišče deloma spremenilo odločbo drugostopenjskega sodišča, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP analogno). Ker je M.T.I. v celoti uspel v pravdi, tako glede zahtevka iz tožbe, kot tudi glede zahtevka iz nasprotne tožbe, mu mora T. povrniti vse pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je razveljavilo drugostopenjsko sodbo v tistem delu, v katerem je bilo odločeno o povrnitvi stroškov prvostopenjskega postopka. Odločilo je tudi o povrnitvi stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Za vložitev pritožbe je glede na vrednost spornega predmeta priznalo vseh zahtevanih 1375 točk in 20 % DDV, za vložitev revizije pa glede na vrednost spornega predmeta 2100 od zahtevanih 2250 točk, in 20 % DDV. Tožeča stranka je torej upravičena do povrnitve skupaj 458.700,00 SIT.

M.I.T. je zahteval tudi povrnitev sodne takse. Ta je znašala za pritožbo 298.464,00 SIT, in za revizijo 380.000,00 SIT, skupaj torej 678.464,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2938/2014
• Sodba III Ips 3/2008
• VSL Sodba I Cpg 1411/2016