Sodba III Ips 114/2004

Jedro

Nična je pogodba, ki nasprotuje kakšnemu prisilnemu predpisu, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo pravno posledico (prvi odstavek 103. člena ZOR). Groba prizadetost javnega interesa ni merilo pri odločanju o ničnosti pogodbe.

Iz drugega odstavka 416. člena ZGD izhaja, da morebitni pridobljeni delež ostane samostojen. Ker je predpis prisilne narave, je vsakršen dogovor o spojitvi poslovnih deležev ničen.

Soglasje za delitev deleža pred odsvojitvijo dela deleža ni potrebno (četrti odstavek 418. člena ZGD in četrta alinea 439. člena ZGD).

Izrek

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v prvi točki izreka spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, katero sta dne 10.10.1996 pri notarju ... sklenili toženi stranki F. M., ... in J. C., ..., ugodi glede dela tretjega odstavka pod "Drugič", ki se glasi: "ter se ta delno odsvojeni poslovni delež z njegovim dosedanjim poslovnim deležem v družbi B. d.o.o. spoji tako, da nastane en sam poslovni delež J. C. v višini 23,2 % (triindvajset celih dva %), kar glede na osnovni kapital sedaj znaša 5.099.162,50 (petmilijonovdevetindevetdesettisočstodvainšestdeset 50/100) SIT".

2. V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

3. Tožeča stranka in drugi toženec J. C. nosita sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženca sta 10.10.1996 sklenila "Pogodbo o odsvojitvi dela poslovnega deleža" (v nadaljevanju: Pogodba) v obliki notarskega zapisa. Prvi toženec je bil do sklenitve te pogodbe imetnik poslovnega deleža, ki je ustrezal 9,8 % osnovnega kapitala družbe B. d.o.o. S pogodbo je prvi odsvojil drugemu tožencu del svojega poslovnega deleža na družbi. Ta del je ustrezal 2,2 % deležu na osnovnem kapitalu družbe. Odsvojeni del poslovnega deleža naj bi se po volji strank spojil s prej obstoječim poslovnim deležem drugega toženca, tako da bi bil drugi toženec po sklenitvi pogodbe imetnik poslovnega deleža, ki bi ustrezal 23,2 % udeležbi na kapitalu B. d.o.o. Dogovor o spojitvi deležev ni bil niti pogodbeni pogoj niti odločilni nagib. Odsvojitev je bila neodplačna.

Družbena pogodba B. d.o.o. je v 4. alinei točke VIII določala, da odločajo družbeniki o delitvi poslovnih deležev, vendar o delitvi poslovnega deleža odsvojitelja (prvega tožnika) družbeniki pred sklenitvijo Pogodbe niso odločali.

Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev in ugotovitev ničnosti Pogodbe. Oba zahtevka je utemeljevala s tem, da Pogodba krši 4. odstavek 418. člena ZGD in tč. VIII družbene pogodbe B. d.o.o. Okrožno sodišče je tožbo zavrglo, kolikor se je nanašala na razveljavitev Pogodbe. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je zavrnilo. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo Okrožnega sodišča tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti. Pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe je zavrnilo. Vrhovna državna tožilka je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pritožbenemu sodišču.

I.

Razlogi pritožbenega sodišča, kolikor se nanašajo na zahtevek za ugotovitev ničnosti, so naslednji: Pogodba naj bi bila nična. Ker so družbeniki v družbeni pogodbi zgolj povzeli 4. alineo 439. člena ZGD, naj bi pristali na zakonsko ureditev. Ta naj bi bila prisilna; njena kršitev naj bi pripeljala do ničnosti pogodbe. Odsvojitev dela poslovnega deleža naj bi bila mogoča le tako, da bi nastal še en nov in samostojen poslovni delež (prvi odstavek 418. člena ZGD). Pred odsvojitvijo se bi moral poslovni delež deliti, ker naj bi bila delitev predpostavka za odsvojitev poslovnega deleža. O delitvi bi morali odločati družbeniki še pred sklenitvijo Pogodbe, vendar niso. Ker niso, naj bi bila zato sporna pogodba v celoti nična. Nična naj bi bila celo v primeru, da bi družbeniki z delitvijo poslovnega dela soglašali. Pogodbeno določilo o spojitvi odsvojenega dela z dotedanjim deležem drugega toženca naj bi bilo namreč v nasprotju z drugim odstavkom 416. člena ZGD.

II.

Razlogi pritožbenega sodišča deloma ne vzdržijo preizkusa, ki ga je opravilo Vrhovno sodišče v okviru razlogov zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 391. člena ZPP). Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na ničnost pogodbenega določila o odsvojitvi dela deleža (drugi odstavek pod "Drugič" Pogodbe).

1. Pravilno je mnenje zahteve za varstvo zakonitosti, da določilo družbene pogodbe, tudi če je popolnoma enako zakonski normi, ni prisilni predpis. Določilo 4. alinee točke VIII družbene pogodbe, čeprav dobesedno enako kot 4. alinea 439. člena ZGD, je določilo družbene pogodbe in že zato ni predpis. Ker ni predpis, tudi ne more biti prisilni predpis in posledično ne more biti pravni temelj za ničnost Pogodbe ali njenega dela po prvem odstavku 103. člena ZOR. Iz tega razloga torej dogovor tožencev v Pogodbi o odsvojitvi dela poslovnega deleža ne more biti ničen.

2. Zahteva za varstvo zakonitosti je mnenja, da bi bila odločitev Višjega sodišča pravno zmotna celo v primeru, če bi šlo za predpis prisilne narave. Prvi odstavek 103. člen ZOR naj bi se uporabil le, če je z napako grobo prizadet javni interes; to naj bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z opr. št. U-I-123/95). Takšno mnenje je pravno zmotno, kolikor se nanaša na uporabo prvega odstavka 103. člena ZOR v zasebnem pravu. ZOR v prvem odstavku 103. člena jasno pove, da je nična tista pogodba, ki nasprotuje kakšnemu prisilnemu predpisu, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo pravno posledico. Na takšno zakonsko besedilo je civilno sodišče vezano, ker je veljavno; Ustavno sodišče ga namreč ni razveljavilo niti ob priložnosti izdaje odločbe z opr. št. U-I-123/95 niti kdaj kasneje. Načeloma zadošča torej kršitev kateregakoli prisilnega predpisa za nastanek ničnosti pogodbe. Isto velja tudi za delno ničnost. Prvi odstavek 105. člena ZOR zgolj postavlja dodatne pogoje za delno ničnost, medtem ko so razlogi za ničnost cele pogodbe ali za ničnost kakšnega pogodbenega določila enaki. Ti so našteti v prvem odstavku 103. člena ZOR. Nasprotovanje prisilnim predpisom je eden teh razlogov.

Povsem drugo vprašanje je, zakaj sploh obstajajo prisilni predpisi in kako ustavnopravno utemeljiti njihov obstoj. V okviru presoje, ali neki tak predpis ali na njegovem temelju izdana sodna odločba nista protiustavna, je večja ali manjša mera prizadetosti javnega interesa pomembna (prim. 13. in 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z opr. št. U-I-123/95). Za presojo tega vprašanja pa Vrhovno sodišče ni pristojno in zato tega merila pri svojih sodbah ne more uporabiti.

Iz odločbe Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 533/96 izhaja, da ZOR "odkazuje na presojo namena kršenega pravila in z njim v zvezi na kakšno drugo sankcijo oziroma odkazuje na drugačno zakonsko ureditev." Vrhovno sodišče izpelje iz te zakonske določbe zaključek, da je ničnost najostrejša in skrajna pravna posledica, in da je treba pogodbo ohraniti v veljavi, če je le mogoče. Vsebinsko podobni so razlogi v odločbi Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 284/95. Da je ničnost najostrejša ali skrajna posledica, je stališče, ki služi pojasnitvi odločitve v konkretnem primeru. Odločilno pa seveda ni; odločilni sta kršitev prisilnih predpisov in njihov namen, ker to določa prvi odstavek 103. člena ZOR. Prav ti merili pa je Vrhovno sodišče v obeh odločbah, na kateri se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, tudi uporabilo.

3. Zmotno je mnenje zahteve za varstvo zakonitosti, da kršitev drugega odstavka 416. člena ZGD ne pomeni tako grobega posega v pravni red, da njena posledica ne bi bila ničnost določila Pogodbe o spojitvi deležev. Pravilno pa je stališče, da vodi kršitev drugega odstavka 416. člena ZGD le do delne ničnosti Pogodbe in sicer v tistem delu, v katerem je bila dogovorjena spojitev odsvojenega dela poslovnega deleža z obstoječim deležem drugega toženca.

a) Že prej je bilo obrazloženo, da mera (obseg) prizadetosti javnega interesa ni pomembna za odločitev o morebitni ničnosti pogodbe. Iz drugega odstavka 416. člena ZGD izhaja, da morebitni pridobljeni delež ostane samostojen. Ker je predpis prisilne narave, je vsakršen dogovor o spojitvi poslovnih deležev ničen. To velja tudi za dogovor obeh tožencev iz Pogodbe.

b) Pogodba je delno nična v delu, ki se nanaša na dogovor o spojitvi delno odsvojenega poslovnega deleža z obstoječim deležem drugega toženca. Edina posledica ničnosti dogovora o spojitvi deležev je namreč, da odsvojeni del deleža in obstoječi delež drugega toženca ne bosta spojena. To pomeni, da lahko Pogodba obstane brez tega ničnega določila. Da dogovor o spojitvi deležev ni bil pogodbeni pogoj in ne odločilen nagib, je ugotovila prvostopenjska sodba. Ni torej razloga, da bi ne bil ničen le dogovor o spojitvi deležev.

4. Pravilno je tudi mnenje zahteve za varstvo zakonitosti, da soglasje za delitev deleža pred odsvojitvijo dela deleža ni potrebno. Četrti odstavek 418. člena in četrta alinea 439. člena ZGD potrjujeta, da je delitev deležev pravno dopustna in kot takšna mogoča. Da je mogoča odsvojitev dela deleža brez vnaprejšnjega soglasja družbenikov, prav tako izhaja iz 418. člena ZGD v povezavi s četrto alineo VIII. točke Pogodbe. Prvi odstavek 418. člena ZGD namreč jasno govori o odsvojitvi dela poslovnega deleža- in ne o odsvojitvi deleža. Posebna ureditev odsvojitve dela deleža bi ne bila potrebna, če bi družbeniki že vnaprej odločili o delitvi deleža. V takšnem primeru bi bil namreč predmet odsvojitve nov delež in ne del deleža. Odsvojitev dela deleža je torej kot takšna mogoča. Toženca nista kršila prvega odstavka 418. člena ZGD. Razloga za ničnost dogovora o prenosu dela deleža torej ni. Bosta pa morala toženca, glede na prej navedeno določbo družbene pogodbe, še zahtevati odobritev delitve poslovnega deleža. Brez odobritve družbenikov namreč nov in samostojen poslovni delež ne bo nastal.

III.

Glede na prej podane razloge je ničen pogodbeni dogovor o spojitvi poslovnih deležev, ne pa tudi dogovor o odsvojitvi dela poslovnega deleža prvega toženca. Pravno zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je pogodba nična v celoti. Vendar je zmotno tudi stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da sodba Višjega sodišča ne poda razlogov za ničnost celotne pogodbe. Razlog za ničnost vidi namreč pritožbena sodba v neopravljeni delitvi poslovnega deleža in v posledični nemožnosti odsvojitve poslovnega deleža (str. 4 drugostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je torej menilo, da Pogodba ne more obstati brez ničnega določila. Kršitev po prvi točki prvega odstavka 387. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena.

IV.

Sodišče je na temelju drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka. V pravdi je tožeča stranka zmagala le deloma. Zato morata tako tožeča stranka kot tudi drugi toženec vsak sam nositi svoje stroške celotnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka mora torej tudi nositi stroške postopka pred Vrhovnim sodiščem.

Datum zadnje spremembe:

30.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cpg 640/2019
• Sklep III Ips 118/2007
• VSL sklep IV Cpg 14/2010