Sodba III Ips 3/2004

Jedro

Tožena stranka je kot glavni izvajalec gradbenih del na podlagi sodne poravnave, sklenjene z državo, prejela odškodnino za škodo, nastalo zaradi upočasnitev in ustavitev gradbenih del in prepozno plačana dela na avtocestnem odseku (na katerem je dela kot podizvajalec izvajala tudi tožeča stranka), do česar je prišlo zaradi vojaških spopadov pri osamosvojitvi Slovenije. To pomeni, da pri tem plačilu ne gre za plačilo razlik v cenah za dela, opravljena po gradbeni pogodbi, ki bi morala biti v skladu s pogodbo zaračunana na podlagi začasnih situacij, kot napačno zatrjuje tožeča stranka. Tožeča stranka bi imela do tožene terjatev na plačilo ustreznega dela odškodnine samo, če bi toženo stranko pooblastila, da tudi v njenem imenu uveljavlja odškodninski zahtevek ali pa če bi tožena stranka sklenila sodno poravnavo kot pogodbo v korist tretjega tudi v korist tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 744.400,00 SIT stroškov revizijskega postopka v roku 8 dni.

Obrazložitev

Bistvena dejanska podlaga, na kateri tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek Tožeča stranka je na podlagi dveh pogodb, sklenjenih z A. p.o., L., kot podizvajalec izvajala gradbena dela na odsekih avtocest Hrušica - Vrba in Malence - Šmarje Sap. Z dodatkom št. 1 naj bi A. vse pravice in obveznosti iz teh pogodb prenesel na toženo stranko. Zaradi osamosvojitvene vojne je v letu 1991 pri gradnji prišlo do zastojev, zaradi česar je izvajalcem del nastala škoda. Na podlagi sodne poravnave je Republika Slovenija toženi stranki plačala odškodnino za tako nastalo škodo v znesku tolarske protivrednosti 14.060.000,00 DEM. Tožena stranka bi morala ustrezen del odškodnine v znesku 285.056.018,10 SIT izplačati tožeči stranki. Ker tega ni storila, je na njen račun neupravičeno obogatena.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje. Ko je skušalo ugotoviti, na kakšni pravni podlagi uveljavlja tožeča stranka svojo terjatev, je prišlo do zaključka, da je terjatev zastarana, če jo tožeča stranka uveljavlja iz naslova izpolnitve (dveh) gradbenih pogodb ali kot odškodnino. Če je podlaga v neupravičeni pridobitvi, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da te podlage tožeča stranka ni dokazala. Dokazala pa ni niti prenosa pravic in obveznosti iz pogodbe o gradnji avtocestnega odseka Malence - Šmarje Sap na toženo stranko.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. K razlogom sodbe prve stopnje je dodalo, da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom lahko uspela samo, če bi dokazala, da si je tožena stranka s sodno poravnavo z Republiko Slovenijo izgovorila tudi v korist tožeče stranke (tretji odstavek 148. člena ZOR).

Revizija Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo. Navaja, da jo vlaga "zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem II. stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je vložila odgovor, v katerem predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka na prvi in na drugi stopnji V reviziji ni konkretno navedeno, s čim naj bi sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka. Revizijski preizkus izpodbijanih sodb v tej smeri zato ni bil mogoč.

O zmotni uporabi materialnega prava V tistem delu s tožbo uveljavljane terjatve, s katerim zahteva tožeča stranka plačilo v zvezi s pogodbo za gradnjo avtocestnega odseka Malence - Šmarje Sap, tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki ni utemeljen že zato, ker je tožeča stranka pogodbo o izvajanju del na tem odseku sklenila z A. p.o. in po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, ni dokazala, da je tožena stranka prevzela pravice in obveznosti do tožeče stranke iz te pogodbe. Tožena stranka glede tega dela tožbenega zahtevka torej ni pasivno legitimirana. Nadaljnja obrazložitev se zato nanaša samo še na terjatev v zvezi z gradnjo avtocestnega odseka Hrušica - Vrba.

Bistvena za pravilno odločitev o tem delu tožbenega zahtevka je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je Republika Slovenija plačala toženi stranki odškodnino za škodo, nastalo zaradi upočasnitev in ustavitev gradbenih del in prepozno plačana dela na avtocestnem odseku (na katerem je dela sicer izvajala tudi tožeča stranka). To pomeni, da pri tem plačilu ne gre za plačilo razlik v cenah za dela, opravljena po gradbeni pogodbi, ki bi morala biti v skladu s pogodbo zaračunana na podlagi začasnih situacij, kot napačno zatrjuje tožeča stranka. Čim gre za plačilo odškodnine, pa je kakršenkoli zahtevek proti toženi stranki iz naslova plačila cene za delo, opravljeno na podlagi gradbene pogodbe, neutemeljen. Revizijsko stališče, da bi morala tožena stranka zaradi določb 30. in 31. člena gradbene pogodbe (ki govorijo o plačilu opravljenega dela po začasnih situacijah) plačati tožeči stranki njen delež tistega, kar je kot odškodnino prejela od Republike Slovenije, je zato zmotno. Te pogodbene določbe (še manj pa določbe 610. in 611. člena ZOR, na katere se sklicuje revizija in ki urejajo odgovornost prevzemnika posla naročniku za sodelavce, ne pa njegovih pravic ali obveznosti do sodelavcev) ne morejo biti podlaga za tako terjatev tožeče stranke niti na podlagi pogodbe niti na podlagi neupravičene pridobitve po določbah 210. člena ZOR. Ob teh ugotovitvah je pravilno tudi stališče pritožbenega sodišča, da bi imela tožeča stranka do tožene terjatev samo, če bi toženo stranko pooblastila, da tudi v njenem imenu uveljavlja odškodninski zahtevek proti Republiki Sloveniji ali pa če bi tožena stranka z Republiko Slovenijo sklenila sodno poravnavo kot pogodbo v korist tretjega tudi v korist tožeče stranke. Česa takega pa tožeča stranka po ugotovitvah sodišče prve in druge stopnje ni dokazala.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški obsegajo nagrado pooblaščenemu odvetniku za sestavo odgovora na revizijo v znesku 554.400,00 SIT in sodno takso za odgovor na revizijo v višini 190.000,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 1881/92
• VSL sodba in sklep I Cp 2213/2014
• VSL sodba I Cpg 118/2013