Sodba III Ips 58/2004

Jedro

Če se običaj še ni razvil, je merilo pri odločanju v tej zadevi izključno nazor sodnika o primernosti ravnanja stranke s stališča poslovne morale. Pri presoji, ali je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, se lahko upoštevajo vse okoliščine primera.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, odločba sodišča II. stopnje se v točkah II. in III. izreka spremeni tako, da se zavrne pritožba in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora vrniti toženi stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 653.380,00 SIT v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije je razpisala razpis za tiskanje in dobavo davčnih obrazcev za leto 1997. Na razpisu sta sodelovali tožeča in tožena stranka. Zaradi nižje ponujene cene je bila izbrana tožeča stranka, s katero je DURS sklenil pogodbo o tiskanju in dobavi davčnih obrazcev (v nadaljevanju: pogodba o tiskanju obrazcev). S pogodbo se je tožeča stranka zgolj zavezala, da bo obrazce po vnaprej določeni ceni ponudila kupcem. Namen te pogodbe je bil torej, da se zagotovi preskrba kupcev (in ne DURS) z obrazci. V 6. členu pogodbe o tiskanju obrazcev je bilo dogovorjeno, da DURS prenese na tožečo stranko izključno pravico do zalaganja in prodaje teh obrazcev.

Tožeča stranka je natisnila obrazce in jih prodajala. Isto je storila tožena stranka in sicer kljub neuspehu na razpisu in kljub 6. členu pogodbe o tiskanju obrazcev. Svojo, na razpisu višjo ceno, je tožena stranka znižala in tako postala tržni tekmec tožeči stranki. Leto prej, ko je bilo odločeno o tiskanju obrazcev za leto 1996, je bila izbrana tožena stranka. Tožeča stranka, čeprav je bila na razpisu neuspešna, toženi stranki ni konkurirala. Ravnanje tožeče stranke v letu 1996, je bilo torej drugačno kot ravnanje tožene stranke v primerljivem položaju leto kasneje.

Tožeča stranka je postavila glavna zahtevka na izročitev davčnih obrazcev in plačilo odškodnine. S podrejenim zahtevkom je zahtevala uničenje davčnih obrazcev.

Prvostopenjsko sodišče je vse tožbene zahtevke zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je deloma zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo v tistem delu, ki se nanaša na izročitveni glavni zahtevek in na podredni zahtevek. Deloma pa je ugodilo pritožbi in z vmesno ugotovitveno sodbo po temelju ugodilo glavnemu zahtevku na plačilo odškodnine; glede odločitve o višini je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP (prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 337. členom ZPP). V reviziji obširno podaja svoje mnenje o vsebini generalne klavzule v delu, v katerem govori o dobrih poslovnih običajih. Kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da naj bi drugostopenjsko sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko, in sicer šele na temelju pritožbe. Ugotovilo naj bi ga glede okoliščine, da se naj bi imela tožeča stranka pravico zanašati na to, da bo ravnanje tožene stranke na trgu prodaje davčnih obrazcev v letu 1997 enako ravnanju tožeče stranke v letu 1996. Revizijskemu sodišču revident predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo. Podrejeno predlaga razveljavitev pritožbene sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pritožbenemu sodišču.

Revizija je bila vročeni tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

1.

Drugostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence po prvem odstavku 13. člena Zakona o varstvu konkurence (Ur. l. RS, št. 18/93; v nadaljevanju:

ZVK). Njeno nastopanje na trgu, s katerim je bila povzročena škoda toženi stranki, naj bi bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji (drugi odstavek 13. člena ZVK). Za ugotavljanje, kakšni so bili poslovni običaji med pravdnima strankama, naj bi bilo po stališču pritožbenega sodišča pomembno ravnanje tožeče stranke na trgu v letu 1996. Ker tožeča stranka v letu 1996 ni konkurirala toženi stranki, čeprav je bila tožena stranka izbrana na razpisu, je lahko naslednje leto tožeča stranka pričakovala od tožene stranke isto. Ker je tožena stranka vendarle konkurirala tožeči, je ravnala nelojalno.

Temelj opisanega stališča je, da je med tožečo in toženo stranko obstajal poslovni običaj. Oblikoval naj bi se s ravnanjem tožeče stranke v letu 1996. Takšna razlaga pojma običaj je pravno zmotna in jo je revident grajal po pravici. O vsebini pojma običaj glej npr. K., Poslovni običaji in gospodarske pogodbe, Ljubljana 1998, str. 16:

"Običaj je ravnanje, ki velja v določeni družbi za ustaljeno. Običaji so pravila ravnanja, katerih vsebino in sankcije oblikuje družba." Navedeno stališče na kratek in jedrnat način pove le tisto, kar je glede pojma običaj v pravni literaturi ustaljeno stališče: običaj se oblikuje šele, ko se določeno ravnanje v pravnem prometu pojavlja skozi daljše časovno obdobje in se pogosto ponavlja. Takšnih lastnosti ravnanje tožeče stranke v letu 1996 ni imelo, saj je šlo za enkratno ravnanje in ne ravnanje, ki bi se ponavljalo v daljšem časovnem obdobju. O običajih (v smislu ustaljenega ravnanja) prvostopenjska sodba ne vsebuje nobenih ugotovitev. Za odločitev v tem primeru je torej odločilno, ali je generalno klavzulo glede dobrih poslovnih običajev sploh mogoče uporabiti v primeru, ko običaj ne obstaja. Stališče revizijskega sodišča je, da je to mogoče.

Literatura o ZVK vidi v dobrih poslovnih običajih izraz družbene morale ali vsaj družbeni morali podobno merilo (Kranjc, Poslovni običaji in gospodarske pogodbe, Ljubljana 1998, str. 31; Zabel, Zakon o varstvu konkurence s komentarjem, Zakon o trgovini s komentarjem, Ljubljana 1993, str. 76 in naslednja; Zabel, Tržno pravo, Ljubljana 1999, str. 82). S takšno opredelitvijo revizijsko sodišče soglaša. Merilo poslovne morale se lahko uporabi tudi v primeru, da poslovni običaj sploh še ne obstaja. Če se poslovni običaj sploh še ni izoblikoval, potem temelji sodba izključno na sodnikovem stališču o tem, ali je strankino ravnanje v nasprotju s poslovno moralo. Nasprotno stališče, ki zanika uporabo generalne klavzule o dobrih poslovnih običajih, če se poslovni običaj še ni razvil, zastopa Trifković, Pravo konkurencije, Sarajevo 1981, str. 66). Trifković uporablja pri svojem stališču jezikovno razlago generalne klavzule v delu, v katerem govori o dobrih poslovnih običajih. Zoper jezikovno razlago generalne klavzule "dobri poslovni običaji" govori zlasti okoliščina, da bi bilo generalno klavzulo nemogoče uporabiti, če se v zvezi z določeno življenjsko situacijo še ne bi oblikoval kakšen poslovni običaj. To bi pripeljalo do velike zakonske praznine. Preprečiti jo je mogoče z razlago zakona, ki ni vezana na poslovne običaje, če jih ni, temveč izključno na poslovno moralo.

Ker kakšni običaji v zvezi s sodelovanjem na razpisih niso bili ugotovljeni, bo merilo pri odločanju v tej zadevi torej izključno nazor sodnika o primernosti ravnanja tožene stranke s stališča poslovne morale. Pri presoji, ali je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, se lahko upoštevajo vse okoliščine primera.

Revizijsko sodišče je prepričano, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju s poslovno moralo, ker je konkurirala tožeči stranki. Nobeno moralno pravilo namreč ne zavezuje nekoga, da ne konkurira tekmecu le zato, ker se je tekmec v preteklosti vzdržal konkurence. O udeležbi pri tržnem boju namreč vsakdo odloča prosto in zato tudi odločitev o vstopu v tržni boj ne more biti nemoralna. Dvome bi kvečjemu lahko vzbujala okoliščina, da je tožena stranka natisnila obrazce in se spustila v tržni boj šele potem, ko na razpisu DURS ni bila izbrana kot najugodnejši ponudnik in kljub prenosu izključne pravice do zalaganja in prodaje obrazcev na tožečo stranko. Vendar pa tudi ta okoliščina ne more odločilno govoriti v prid nemoralnosti. DURS niti za razpis niti za opisano pogodbeno določilo ni imel pravnega temelja, kot je prepričljivo obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Ker je bilo tako, tožene stranke ni zavezovala niti moralna norma k opustitvi tržnega tekmovanja s tožečo stranko.

Prav tako ni mogoče toženi stranki očitati nemoralnosti, ker je znižala cene natiskanim obrazcem, da je sploh lahko konkurirala tožeči stranki. Takšno ravnanje je v tržnih gospodarstvih povsem običajno. Glede na to, da različni predpisi praviloma omejujejo zvišanje cen blaga - ne pa tudi znižanja - se lahko znižanje cen kvečjemu pozdravi kot nekaj dobrega. Tožena stranka torej ni storila dejanja nelojalne konkurence (prvi odstavek 13. člena ZVK).

Očitane kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni storilo. Pričakovanje tožeče stranke v tem primeru ni okoliščina zunanjega sveta in kot takšno ni dejstvo. Po svojem pomenu je zgolj del pravnega sklepanja v zvezi z obstojem nelojalne konkurence in pomeni uporabo materialnega prava. Celo če bi res šlo za ugotovljeno dejstvo, bi bila kršitev nebistvena, saj na to dejstvo revizijsko sodišče, drugače kot pritožbeno sodišče, svoje sodbe ni oprlo.

2.

Revizija tožene stranke je utemeljena v delu, ki se nanaša na ugotovitev odškodninske odgovornosti po temelju. Vendar revizijsko sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP ni spremenilo drugostopenjsko sodbe le v delu, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče je namreč spremenilo drugostopenjsko sodbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo tudi, kolikor se nanaša na višino škode, čeprav v tem delu pritožbena sodba še ni pravnomočna. Ker je revizijsko sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po temelju, je namreč odpadla tudi podlaga za odločanje o zahtevku po višini. Zato je bilo mogoče odločiti tudi o tistem delu drugostopenjske sodbe, ki se nanaša na odločitev o zahtevku po višini (prvi odstavek 380. člena ZPP analogno). Podobno je Vrhovno sodišče ravnalo že npr. v zadevi z opr. št. III Ips 47/2003.

3.

Ker je revizijsko sodišče spremenilo drugostopenjsko sodbo, je glede na drugi odstavek 165. člena ZPP odločilo o vseh stroških postopka. Ker je tožena stranka v celoti uspela v pravdi, je upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

O stroških prvostopenjskega postopka je odločilo že prvostopenjsko sodišče. Revizijsko sodišče je spremenilo drugostopenjsko sodbo tako, da je potrdilo prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na stroške (3. točka izreka prvostopenjske odločbe). S tem je revizijsko sodišče odločilo o stroških prvostopenjskega postopka; stroške pritožbenega in revizijskega postopka je odmerilo samo. Obrazložitev je podana v nadaljevanju.

Glede na drugi odstavek 14. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) se glede števila točk uporabi tarifa, veljavna v času, ko je odvetnik opravil svoje delo, pomnožena z vrednostjo točke v času plačila. V času vložitve odgovora na pritožbo (dne 18. 3. 2003) je veljala Odvetniška tarifa iz leta 1995 (Ur. l. RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 39/2000, 49/2000, 57/2000 in 78/2001; v nadaljevanju OT 1995), vrednost točke pa je znašala 100,00 SIT. V času vložitve revizije je že veljala Odvetniška tarifa iz leta 2003 (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003; v nadaljevanju: OT 2003), vrednost točke pa je znašala 110,00 SIT.

Pooblaščenec tožene stranke je zahteval 1625 odvetniških točk (in DDV) za odgovor na pritožbo, 2 % od tega zneska kot povrnitev materialnih stroškov (in DDV), in povrnitev sodne takse. Glede na vrednost spornega predmeta se toženi stranki po tarifni številki 16 v povezavi s tarifno številko 13 in z ozirom na vrednost spornega predmeta prizna vseh zahtevanih 1625 odvetniških točk nagrade za revizijo. Po drugem odstavku 15. člena OT je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve zahtevanih materialnih stroškov. Tožena stranka je torej upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 1657,50 točk, (in še do 20 % DDV od tega zneska), kar znese v denarju skupaj 218.790,00 SIT, in do povrnitve sodne takse za odgovor na pritožbo, v višini 107.900,00 SIT.

Tožena stranka je zahtevala 1625 točk (in DDV) za revizijo, 2 % od tega zneska kot povrnitev materialnih stroškov, 50 točk za konferenco (in DDV) in povrnitev sodne takse za revizijo. Glede na vrednost spornega predmeta se ji po tarifni številki 21 v povezavi z tarifno številko 18 in z ozirom na vrednost spornega predmeta prizna vseh zahtevanih 1625 odvetniških točk nagrade za revizijo. Po tretjem odstavku 13. člena OT 2003 je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve zahtevanih materialnih stroškov. Ne more pa zahtevati 50 točk za konferenco s stranko, ker je nagrada za konferenco vključena v nagrado za revizijo. Tožena stranka je torej upravičena do povrnitve revizijskih stroškov v višini 1657,50 točk (in še do 20 % DDV od tega zneska), kar znese v denarju skupaj 218.790,00 SIT, in do povrnitve sodne takse za revizijo, v višini 107.900,00 SIT.

Tožena stranka je torej skupaj upravičena do povrnitve 653.380,00 SIT pritožbenih in revizijskih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 1395/2016
• VSRS sodba III Ips 51/2013
• VSL sklep I Cpg 943/2001