<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sklep III Ips 105/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:III.IPS.105.2005
Evidenčna številka:VS40813
Datum odločbe:14.11.2005
Področje:PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - UPRAVNI SPOR
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev - postopek sodnega varstva zoper odločbo - delniška družba - povečanje osnovnega kapitala - pravica do novih delnic - presečni dan - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava

Jedro

Vprašanje pravilne določitve presečnega dneva pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev delniške družbe je vprašanje, o katerem je treba odločiti pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka na izpodbijanje odločbe (s katero je Agencija za trg vrednostnih papirjev spremenila odločbo KDD - Centralne klirinško depotne družbe in določila drug presečni dan kot KDD) in ne vprašanje, o katerem bi bilo dopustno odločiti pri presoji obstoja pravnega interesa delničarjev kot procesne predpostavke za tako tožbo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep senata prve stopnje se v delu, s katerim je bila zavržena tožba druge do pete tožnice, razveljavi in se mu zadeva v tem obsegu vrne v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka in dejansko stanje 1. Skupščina A. d.d., M. (v nadaljevanju A.), je dne 10.8.2004 sprejela sklep, da so do udeležbe pri povečanju njenega osnovnega kapitala iz sredstev družbe upravičeni delničarji, ki so dva delovna dneva po skupščini vpisani v delniško knjigo v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki jo vodi prva tožnica. Tisti delničarji, ki so bili na dan 12.8.2004 (presečni dan) vpisani v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev kot imetniki delnic A., bi torej po sklepu njene skupščine pridobili pravico do novih delnic.

2. Prva tožnica je kot organ prve stopnje v posebnem upravnem postopku z odločbo št... z dne 9.9.2004 odločila, da se dodatne delnice vpišejo na račune tistih delničarjev, ki bodo imetniki delnic A. po stanju v centralnem registru ob časovnem trenutku zaprtja informacijskega sistema vodenja računov nematerializiranih vrednostnih papirjev na dan 9.9.2004 (v razmerju ena nova delnica za vsako obstoječo delnico). Odločilni razlog za tako odločitev je bil, da je presečni dan v primeru povečanja osnovnega kapitala delniške družbe iz sredstev družbe dan, ko prva tožnica opravi izdajo novih delnic (seveda kadar gre za delnice v obliki nematerializiranih vrednostnih papirjev).

3. Tožena stranka je z odločbo, izpodbijano v tem postopku sodnega varstva, ugodila ugovoru A. in spremenila odločbo prve tožnice tako, da je kot presečni dan določila 12.8.2004 (torej dan, ki ga je določila skupščina delničarjev A.). Nosilni razlog za tako odločitev je bil, da Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP, Ur.l. RS 23/99) ne pooblašča prve tožnice, da določi presečni dan v nasprotju z voljo delničarjev.

4. Tožeča stranka je s tožbo v postopku sodnega varstva po 324. do 332. členu Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1, Ur.l. RS 56/99, 31/2000, 52/2002 in 86/2004, uradno prečiščeno besedilo Ur.l. RS 26/2005) zahtevala, naj Vrhovno sodišče odpravi odločbo tožene stranke in samo odloči o zadevi tako, da zavrne ugovor A. proti odločbi prve tožnice.

Odločitev senata Vrhovnega sodišča 5. Senat Vrhovnega sodišča je tožbo v celoti zavrgel. Glede druge do pete tožnice je zavzel stališče, da so bili zakoniti imetniki pravic iz delnic A. tisti delničarji, ki so bili vpisani v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev na dan 12.8.2004 (drugi odstavek 16. člena ZNVP). To pa druga do peta tožnica niso bile, zaradi česar niso bile "v pravnem razmerju do stvari (izdaje novih delnic zaradi povečanja osnovnega kapitala izdajateljice iz sredstev družbe), ki je predmet konkretnega postopka sodnega varstva", zato izpodbijana odločba ni posegla v njihov pravni položaj. Druga do peta tožnica tako niso izkazale pravnega interesa za tožbo. Razlogi za zavrženje tožbe prve tožnice niso pomembni, ker te odločitve zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija.

Zahteva za varstvo zakonitosti 6. Zoper sklep senata Vrhovnega sodišča je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija ga v delu, s katerim je bila zavržena tožba druge do pete tožnice. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in sicer nepravilno uporabo prvega odstavka 4. člena, prvega odstavka 18. člena ter 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ter zmotno uporabo materialnega prava, ker je senat nepravilno uporabil 16. člen, ni pa uporabil 6. člena ZNVP. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve senatu v meritorno odločanje.

7. Tožena stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlagala, njeno zavrnitev.

Razlogi za razveljavitev sklepa 8. Pravilna je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da druga do peta tožnica temeljijo svoj pravni interes za tožbo prav na dejstvu, da so bile v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev kot delničarji A. vpisane na dan 10.9.2004, zaradi česar so bile na ta dan vpisane na njihove račune tudi nove delnice, izdane zaradi povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Iz tega sledi sklep, da so glede na določbo prvega odstavka 6. člena ZNVP tega dne pridobile nove delnice in so po določbi prvega odstavka 16. člena ZNVP tega dne lahko uveljavljale pravice iz delnic (razen, če bi se izkazalo, da niso bile zakonite imetnice delnic glede na določbe drugega in tretjega odstavka 16. člena ZNVP). Zato je bilo po trditvah druge do pete tožnice z izpodbijano odločbo tožene stranke poseženo v njihove na navedeni dan obstoječe pravice. Z njo je namreč tožena stranka odločila, da druga do peta tožnica teh pravic nimajo (več), saj naj bi jih po njeni odločbi imele tiste osebe, ki so bile kot delničarji A. vpisane v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev na dan 12.8.2004. Ravno vprašanje, kateri dan je presečni dan, torej kateri delničarji so bili zakoniti imetniki delnic A. na določen dan in so bili s tem upravičeni do pridobitve novih delnic, izdanih na podlagi povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe, pa je osrednje vsebinsko vprašanje, o katerem je treba odločiti v tej zadevi. Zato to ni vprašanje pravnega interesa druge do pete tožnice, ampak utemeljenosti njihovega tožbenega zahtevka. Od rešitve tega vprašanja je namreč odvisna zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe (in seveda odločbe prve tožnice, ki je bila z odločbo tožene stranke spremenjena).

9. Ker je vprašanje pravilne določitve presečnega dne (ali je to 12.8.2004 ali 10.9.2004) osrednje vsebinsko vprašanje v tej zadevi, senat pri odločitvi o zavrženju tožbe druge do pete tožnice (zaradi pomanjkanja njihovega pravnega interesa) ne bi smel ugotavljati, kateri presečni dan je pravilen, in te svoje odločitve ne bi smel utemeljiti na taki ugotovitvi. Ravno zato, ker je to odločilno vsebinsko vprašanje, namreč nanj ni dopustno odgovoriti pri odločanju o pravnem interesu kot vprašanju dovoljenosti tožbe, torej vprašanju obstoja procesne predpostavke za tožbo. Rešiti ga je treba pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da je po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih ter da je po določbi prvega odstavka 18. člena ZUS tožnik tisti, ki misli, da je kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena; po določbi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS pa sodišče zavrže tožbo v upravnem sporu samo v primeru, če ugotovi, da z njo izpodbijani upravni akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali neposredno, na zakon oprto korist. Druga do peta tožnica mislijo, da je bila z izpodbijano odločbo kršena njihova pravica do pridobitve novih delnic A., izdanih zaradi povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe, torej uveljavljajo, da so bili z izpodbijano določbo prizadeti v svojih pravno varovanih koristih. S tem pa so izkazali pravni interes za tožbo in ni mogoče zagovarjati stališča, da z izpodbijano odločbo tožene stranke očitno ni bilo poseženo v njihovo pravico oziroma neposredno, na zakon oprto korist.

10. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je torej utemeljeno uveljavljana zmotna uporaba določb 6. in 16. člena ZNVP in posledično bistvena kršitev določb prvega odstavka 4. člena, prvega odstavka 18. člena, predvsem pa 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, ki se je pokazala v nezakoniti odločitvi o zavrženju tožbe druge do pete tožnice. Zato ji je bilo treba ugoditi ter na podlagi določbe 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS napadeni sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti zadevo senatu iz 327. člena ZTVP-1, da o tožbi vsebinsko odloči.


Zveza:

ZNVP člen 6, 16, 16/1. ZUS člen 4, 4/1, 18, 18/1, 34, 34/1-4.ZTVP-1 člen 324 - 332.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTcwMg==